Safari

Ze prvi vikend smo se podali v najblizji safari Rhino & Lion Park. Kdo bi si mislil, da je le slabo uro voznje od vrveza Johannesburga cisto pravi safari. Tak pravi, kjer se peljes z avtom in resnicno vidis divje zivali. Noje, nosoroge, antilope, leve, divje prasice... Potem je se neka zanimiva zival, crno oranzno crtasta? Ja, navadna zebra, le da tu, v skoraj divjini, kjer piha veter in raznasa rdeckast pesek, zebrine bele crte sploh niso bele.

Obiskovalci smo si lahko ogledali hranjenje levov. To izgleda tako, da na tovornjaku pripeljejo celo ogromno antilopo (ni bila videti ziva). Ker so levi verjetno navajeni na rezim hranjenja, ob pravem casu pritecejo iz grmovja in se kot nekaksne velike muce smukajo okoli tovornjaka s kosilom. Potem tovornjak na sredi travnika odvrze antilopo in pojedina se zacne.

V tem istem safariju je mozen tudi ogled kraske jame. Nisem si predstavljala, da so kraske jame se kje drugje, kakor na Krasu, pa vendar so v njej pravi kapniki. Sicer je majhna jama, z nasimi se ne more niti priblizno primerjat.

V srediscu safarija je seveda tudi koticek za obiskovalce, namenjen pocivanju, kupovanju spominckov, lahko pa tudi - z doplacilom - crkljanju mladih levov. Tu so tudi postavljeni zidani zari, kjer si obiskovalci specejo in pomalicajo s seboj prineseno hrano. Za drugic bomo ze vedeli, da je v juzni Afriki vedno in povsod cas za pecenje na zaru, torej je treba imeti sestavine s seboj.

Prvi vtisi

Da ne pisem vsakemu posebej, kako se imam in kaj pocnem, sem se odlocila, da bom poskusila kolikor toliko redno vzdrzevati ta blog. Kolikor bo pac slo, glede na okoliscine. Internet v juzni Afriki je namrec tako pocasen, da se skoraj ne splaca se prijavit, ce pa ze, se kar naprej borim s time-outi.

Kljub vsem svojim popotniskim podvigom sem pravzaprav prvic v zivljenju v Afriki (no, Egipt in Maroko najbrz ne stejeta). Prvic v zivljenju sem na juzni polobli. Tu je poletje, med tem ko je doma zima. Sicer pa kaksne hujse razlike ne opazim, razen tega, da ne prepoznam velikega stevila rastlin (moram si nabavit kaksno knjigo o lokalnih rastilnah). Prisli smo ravno v casu, ko cvetijo drevesa jacarande, zato je vse vijolicasto, pravljicno.

Johannesburg, velemesto, kot vsako drugo. Vendarle s to razliko, da stanujemo v varovanem naselju, za bodeco zico in napeljanim elektricnim pastirjem. Vsaj v stanovanju se pocutim varno, sicer so nam odsvetovali hodit pes naokrog. V sluzbo in trgovino gremo z avtom. Ki mora biti med voznjo zaklenjen, da ti na kriziscu kdo ne odpre vrat in vzame torbice. Ja, se bo treba se navadit, da ne morem popoldne skocit v bliznjo trgovino po kruh in mleko.

Sluzba je v strogem centru mesta, kamor se pripeljemo z avtom v podzemno garazo. Potem smo cel dan v stavbi, kjer je tudi menza z zanimivo prehrano (o hrani kdaj drugic). Sodelavci so izredno prijazni, zjutraj hodimo skupaj na kavo. Zelo jih zanima, kje je ta Slovenija, o kateri pravzaprav nic ne vedo. Tempo dela se zdi normalen, nobene zivcnosti ali panike ne opazim, pa bomo se videli, kako bo, ko bo projekt v polnem zagonu.