Botanicni vrt

V novoletno praznicnih dneh sem se odlocila si ogledati vse botanicne vrtove v okolici. Najprej sem se lotila tega v Joburgu (www.jobot.co.za). Rastlin, vsaj takih, ki bi jih clovek pricakoval v botanicnem vrtu, recimo z napisom, kaj so in od kod so, je bolj malo. V bistvu ima botanicni vrt ogromne povrsine lepo negovane travice, namenjene druzinam za nedeljske piknike. Trava spominja na igrisca za golf, vsekakor je dovoljeno po njej hoditi, posedati, nabijati zogo, itd. Locen del pa je namenjen tudi sprehajalcem psov.

Tako kakor vsepovsod drugje je tudi botanicni vrt varovan, z visoko ograjo in enim vhodom s paznikom. Ko sem prisla, so vsi pazniki viseli na kupu ob vhodu, komu bi se vendar ljubilo v poletni vrocini patruljirati, pa saj je vse ograjeno in torej zadostuje, da samo na vhodu gledajo, kdo gre not. Ko sem odhajala, pa je bil na vhodu le en paznik, ker so ostali ekipno igrali odbojko.

Sicer je v botanicnem vrtu nasad sukulent (uboge sukulente, ni jim vsec, da je bila v zadnjem casu vsako noc poletna nevihta, pol je gnilih), ogromen nasad vrtnic, med katerimi je trava, na kateri je simpaticen prostor za druzinske piknike in zeliscni nasad, kjer je vecina rastlin evropskih oziroma jih imam tudi jaz v Sloveniji na svoji zeliscni gredi. Morda dva ali tri zelisca so afriska, katera uporabljajo vraci za zdravljenje necesa, ampak kakor ponavadi, sem spet pozabila vzeti s seboj papir in pisalo, da bi si zapisala, kaj so – bo treba iti se enkrat.

Druzine, ki posedajo po travi, so pestre, recimo indijske (mama klice otroka "Hare Krisna, come here"), afrikaanske (mama klice otroka "komi, komi"), muslimanske (moski igrajo kriket, zenske in otroci sedijo bolj na strani, mlajse zenske si odstranijo rute, saj je vroce, ocitno je dovoljeno), crnske (velika skupina ljudi, pecejo na zaru na plinski bombi)... Vmes pa prodajalci sladoleda na biciklih, nase opozarjajo s kravjimi zvonci.

Tako, toliko za letos. Kot novoletno zaobljubo sem si zadala, da si bom nekako (ne vem se kako) uredila sumnike, da bom lahko bolj razumljivo pisala.

Veseli december

Zanimiv veseli december v kratkih rokavih in poletnih sandalih. V sluzbi se prednovoletne zabave kar vrstijo, vse je treba opraviti v zacetku decembra, ker gre potem vecina ljudi na dopust. Zdaj so namrec letne solske pocitnice.

Prednovoletna evforija velja seveda tudi v trgovinah in v velikih nakupovalnih srediscih, ki jih je tu vse polno vsepovsod naokrog. Ob sobotah je tam velika gneca, vendar sem tudi jaz v sluzbi cez teden, zato se moram tja odpravit v soboto. Sicer so prakticno vse trgovine odprte tudi ob nedeljah.

Z nakupovanjem hrane imam vedno manj tezav, ceprav se mi se vedno dogaja, da kaksne stvari ne najdem v trgovini, trenutno mi je eden od misterijev se vedno, kje imajo drobtine (ce jih sploh imajo). Pa tudi z drugo hrano je kar zanimivo, saj recimo tezko najdem navadno skuto, vecinoma je vse brez mascob, z manj kalorijami, sladice brez sladkorja z umetnim sladilom in podobno.

Skoraj pogresam police s sto vrstami pralnih praskov, tu se s tem ne obremenjujejo prevec in jih je na izbiro le nekaj vrst. Pa tudi druga cistila so na voljo v manjsem stevilu primerkov. Kar pa seveda ne velja pri izbiri cipsov, sladkarij, prigrizkov in podobne hitre prehrane, recimo cipsa sploh ne kupujemo vec, ker je problem najti takega navadnega, brez okusa po kisu ali z dodatkom tega in onega.

Vecina hrane je zapakirane v velike kolicine plastike, kar se zlasti velja za sadje in zelenjavo. Po svoje mi je vsec, da je vsa zelenjava ze ociscena, tako se mi ni treba ukvarjat s pranjem solate. Vendar imamo zaradi tega vsak dan poln kos smeti, zlasti razne embalaze. Skoda, ker v nasem okolisu se ni locenega zbiranja odpadkov, zato mi je zal, da moram vso plastiko in steklo zmetati v isti kontejner za smeti.

Windhoek

Windhoek – zdaj ze vem – je glavno mesto Namibije. In Namibija – tudi to zdaj ze vem – je ena izmed sosednjih drzav Juznoafriski republiki. Odkar sem tu, se mi je precej obogatilo znanje zemljepisa, saj znam nasteti vse sosednje drzave, razen Namibije so to se Bocvana, Zimbabve in Mozambik, pa se dve manjsi drzavici znotraj ozemlja JAR, Lesoto in Svaziland.

Sicer je v Windhoeku tudi ena pomembnejsih pivovarn v regiji, saj je pivo Windhoek zelo razsirjeno. In ce ze ni Laskega, je postalo moja prva izbira. Ja, sicer pa je s pivom kar kriza. Ni mi se uspelo ugotoviti zakaj, ampak alkoholnih pijac ne prodajajo v samopostreznih prodajalnah s hrano (tudi Spar je tu za vsakim vogalom, a pri njih prav tako ni izjeme). Izjema pa je lokalno vino, ki ga je v vseh trgovinah s hrano polno.

Kako torej do piva? Treba je poiskati specializirano trgovino z alkoholnimi pijacami. Tovrstnih trgovin ni ravno na pretek, pa se zapirajo se prej, kakor trgovine s hrano. Zato je nabavljanje zaloge piva kar precejsen projekt, treba ga je pac imeti vedno doma na zalogi, saj podobno kakor za kruh in mleko velja, da ne mores kar kadarkoli skocit ponj.

V gostilne na pivo se sicer ne hodi, saj ni navada, da bi se ljudje sprehajali zunaj in posedali po lokalih. Izjema pa so velika nakupovalna in zabaviscna sredisca, v katera se pripeljes z avtom, tam pa je vse od trgovin, bank, poste, kina, restavracij s hitro in tudi bolj pocasno prehrano in raznih lokalov. Da lahko gremo s sodelavci kdaj po sluzbi na pivo, pa poskrbi kar menza v sluzbi, kjer ob petkih popoldne tocijo pivo in druge tovrstne pijace.

Safari

Ze prvi vikend smo se podali v najblizji safari Rhino & Lion Park. Kdo bi si mislil, da je le slabo uro voznje od vrveza Johannesburga cisto pravi safari. Tak pravi, kjer se peljes z avtom in resnicno vidis divje zivali. Noje, nosoroge, antilope, leve, divje prasice... Potem je se neka zanimiva zival, crno oranzno crtasta? Ja, navadna zebra, le da tu, v skoraj divjini, kjer piha veter in raznasa rdeckast pesek, zebrine bele crte sploh niso bele.

Obiskovalci smo si lahko ogledali hranjenje levov. To izgleda tako, da na tovornjaku pripeljejo celo ogromno antilopo (ni bila videti ziva). Ker so levi verjetno navajeni na rezim hranjenja, ob pravem casu pritecejo iz grmovja in se kot nekaksne velike muce smukajo okoli tovornjaka s kosilom. Potem tovornjak na sredi travnika odvrze antilopo in pojedina se zacne.

V tem istem safariju je mozen tudi ogled kraske jame. Nisem si predstavljala, da so kraske jame se kje drugje, kakor na Krasu, pa vendar so v njej pravi kapniki. Sicer je majhna jama, z nasimi se ne more niti priblizno primerjat.

V srediscu safarija je seveda tudi koticek za obiskovalce, namenjen pocivanju, kupovanju spominckov, lahko pa tudi - z doplacilom - crkljanju mladih levov. Tu so tudi postavljeni zidani zari, kjer si obiskovalci specejo in pomalicajo s seboj prineseno hrano. Za drugic bomo ze vedeli, da je v juzni Afriki vedno in povsod cas za pecenje na zaru, torej je treba imeti sestavine s seboj.

Prvi vtisi

Da ne pisem vsakemu posebej, kako se imam in kaj pocnem, sem se odlocila, da bom poskusila kolikor toliko redno vzdrzevati ta blog. Kolikor bo pac slo, glede na okoliscine. Internet v juzni Afriki je namrec tako pocasen, da se skoraj ne splaca se prijavit, ce pa ze, se kar naprej borim s time-outi.

Kljub vsem svojim popotniskim podvigom sem pravzaprav prvic v zivljenju v Afriki (no, Egipt in Maroko najbrz ne stejeta). Prvic v zivljenju sem na juzni polobli. Tu je poletje, med tem ko je doma zima. Sicer pa kaksne hujse razlike ne opazim, razen tega, da ne prepoznam velikega stevila rastlin (moram si nabavit kaksno knjigo o lokalnih rastilnah). Prisli smo ravno v casu, ko cvetijo drevesa jacarande, zato je vse vijolicasto, pravljicno.

Johannesburg, velemesto, kot vsako drugo. Vendarle s to razliko, da stanujemo v varovanem naselju, za bodeco zico in napeljanim elektricnim pastirjem. Vsaj v stanovanju se pocutim varno, sicer so nam odsvetovali hodit pes naokrog. V sluzbo in trgovino gremo z avtom. Ki mora biti med voznjo zaklenjen, da ti na kriziscu kdo ne odpre vrat in vzame torbice. Ja, se bo treba se navadit, da ne morem popoldne skocit v bliznjo trgovino po kruh in mleko.

Sluzba je v strogem centru mesta, kamor se pripeljemo z avtom v podzemno garazo. Potem smo cel dan v stavbi, kjer je tudi menza z zanimivo prehrano (o hrani kdaj drugic). Sodelavci so izredno prijazni, zjutraj hodimo skupaj na kavo. Zelo jih zanima, kje je ta Slovenija, o kateri pravzaprav nic ne vedo. Tempo dela se zdi normalen, nobene zivcnosti ali panike ne opazim, pa bomo se videli, kako bo, ko bo projekt v polnem zagonu.