Na cesti

Zaradi pomanjkanja javnega prevoza v Johannesburgu preživim precej časa v avtomobilu. Kar pomeni, da se je nabralo kar nekaj zgodbic iz vsakodnevnega življenja za volanom. Prva stvar, ki sem se jo naučila, je to, da imajo po obvoznicah v Johannesburgu nameščene kamere, ki posnamejo voznike, ki prekoračijo največjo dovoljeno hitrost in posledica je seveda položnica za plačilo kazni, ki pride po pošti. Kako to vem, verjetno ni treba posebej razlagat, imam pa že kar lepo zbirko teh položnic, s kaznimi med 100 in 400 randov. Zdaj mi je končno jasno, zakaj na nekem ovinku na obvoznici, kjer je omejitev 80 km/h, vsi domačini resnično upočasnijo hitrost. Oziroma mislim, da sem do sedaj odkrila že prav vse kamere na poti od doma do službe, saj že lep čas nisem dobila nobene položnice več.

Avtu, ki ga vozim, je bilo treba po enem letu podaljšati registracijo in ker je služben avto, so formalnosti uredili v službi. Dali pa so mi nalepko z novim datumom veljavnosti registracije, ki bi jo morala nalepiti na sprednje vetrobransko steklo. Ta takoimenovana nalepka je v bistvu kos navadnega papirja, na katerem so navodila, naj izrežem nalepko s škarjami (niti perforacije nima!) in jo nalepim na steklo. Nič ne piše, kako in s čim jo naj nalepim. Nisem hotela uporabiti selotejpa, ker se mi je zdelo, da ne bo dolgo držal, pa mi je prišlo na misel, da bi raje kupila prozorno samolepljivo folijo in z njo pritrdila nalepko. In sem nalepko spravila v avtu, dokler ne bom imela časa kupit folijo v kakšni papirnici, a sem potem na to nalepko kar malo pozabila. Pa ne za dolgo.

Ko sem peljala kolega na letališče in ustavila avto, je takoj pristopil policaj, ker je opazil, da imam pretečeno registracijo. Ne, sem pojasnjevala, registracijo imam podaljšano, le nalepke še nisem uspela nalepiti, in sem mu pokazala tisti list papirja s še neizrezano nalepko. Policaj me je podučil, da nenalepljena nalepka predstavlja prekršek in da bo treba plačat kazen. Preden pa je začel pisati kazen, me je pogledal v oči in me vprašal, če ti napišem kazen, ali jo boš plačala? Ja, kaj naj rečem, če bo treba, bom pač plačala, saj najbrž nimam druge izbire. In je rekel, no, naj ti bo, tokrat le opozorilo, ampak takoj pojdi nalepit nalepko! (Kasneje so mi povedali, da bi na njegovo vprašanje, ali bom plačala kazen, najverjetneje morala odgovoriti, ali se lahko kako drugače zmeniva, kar bi bil v bistvu uvod v pogajanje o podkupnini, a ker jaz nevednica nisem padla na vabo, me je verjetno spustil, saj kazni pisat se mu itak ni ljubilo.) Nalepko smo na koncu pritrdili tako, da smo odlepili prejšnjo nalepko in ponovno uporabili isto samolepljivo folijo. Zakaj se nisem tega spomnila že prej?

Prejšnji teden pa sem na lastne oči videla, kako izgleda ropanje avtomobila. Na srečo ne mojega, ustrašila pa sem se le. Namreč, ko sem se peljala domov iz službe, sem naletela na gost promet (temu se običajno poskušamo izognit, a vedno ne gre), kar pomeni, da so avtomobili bolj stali na mestu, kakor se premikali, saj je v konicah mesto popolnoma zabasano z avtomobili in lahko traja tudi do dve uri, da pridemo domov. V takem stoječem prometu se med avtomobili sprehajajo pešci in nikoli v resnici ne veš, kateri med njimi so navadni pešci, kateri pa lopovi, ki čakajo na priložnost za hitro akcijo (pravijo, da pravzaprav ni razlike, saj je vsak navadni pešec potencialni lopov, če se mu ponudi priložnost). Sicer imam avto vedno centralno zaklenjen in vsa okna zaprta, česar se seveda dosledno držim, zdaj tudi vem, da ne po nepotrebnem. Avto, ki je stal v prometu pred menoj, pa je imel odprto sprednje okno, ker je voznik kadil. Iznenada se je v gneči pred tem avtom znašel človek z nožem, ki je od voznika zahteval, da mu izroči, najverjetneje mobilni telefon. Voznik se ni zmedel, ampak je hitro začel zapirati okno, kot po čudežu pa se je takrat začel promet premikat, tako da je lahko tudi speljal naprej, med tem pa se je napadalec umaknil. Ko sem naslednji dan o tem pripovedovala v službi, sem izvedela, da so tudi nekateri sodelavci že doživeli podobno, zanimivo pa je, da se domačini ob takih dogodkih niti ne ustrašijo, saj je to del njihovega vsakdanjika.

Tradicionalno in moderno

Ko sem prvič izvedela za možnost, da grem v Afriko, sem si najprej predstavljala, da grem v afriško vas, kakršne sem videla na televiziji, s kolibami, v katerih živijo na pol goli prebivalci, poglavarjem, ogrnjenim v leopardjo kožo, vračico in vsem, kar spada zraven. Resnica je seveda povsem drugačna, saj je Johannesburg čisto navadno velemesto, Južnoafriška republika pa najbolj razvita država v Afriki. No, pa se je izkazalo, da moje prvotno videnje ni tako zelo daleč od resnice, vsaj v karikiranem smislu ne. Namreč, zavarovalnica, v kateri delam, je v lasti finančne skupine Old Mutual, ki je že od nekdaj v rokah angleškega kapitala. Pred kratkim pa je kot strela z jasnega završalo, da se naša zavarovalnica prodaja finančni skupini Royal Bafokeng Holdings, ta pa je v lasti afriškega kralja, poglavarja ljudstva Bafokeng. Kraljeva družina je obogatela s platino, ki so jo odkrili na njihovi zemlji in tako si lahko privošči nakup zavarovalnice. Morda se v bližnji prihodnosti zgodi, da bo moj šef kakšen afriški poglavar. Saj vem, da zdaj malo pretiravam, ta poglavar gotovo ne bo ogrnjen v leopardjo kožo, a vendarle se mi zdi zanimiv preobrat.

Tudi afriški poglavarji so se s časi modernizirali in tako ima recimo zulujski kralj svojo spletno stran. Pred časom sem brala v časopisu, da se za poglavarko nekega manjšega ljudstva na severu države poteguje ženska, ker kralj nima moških potomcev. Tradicionalno seveda ženska ne more biti poglavarka, zato se je ta obrnila kar na ustavno sodišče. S primerom se še ukvarjajo.

Domačini iz vrst črnskega prebivalstva se že od nekdaj s svojimi težavami najraje zatekajo k sangomam, to so tradicionalne vračice, ki se ukvarjajo zlasti z naravno medicino, razen tega lahko igrajo tudi vlogo psihologa in v odročnejših vaseh vlogo socialne delavke. Sangome uspešno opravljajo svoj posel tudi v modernem času, njihovo delovanje je dovoljeno in celo zaželjeno, seveda dokler se ukvarjajo z dovoljenimi dejavnostmi. Tako so recimo na fakulteti v provinci KwaZulu Natal zaposlili sangomo, ki je na voljo študentom za posvete. Tudi nekatera športna moštva imajo svojo sangomo, ki pred tekmo opravi kakšen obred, da jim gre bolje na tekmi. Menda se druga moštva, ki nimajo sangome, nad tem početjem pritožujejo, a saj ne počnejo nič prepovedanega in konec koncev imajo druga moštva svoje športne psihologe ali pa se pred tekmo zatečejo k molitvi.

Nekatere sangome pa se razen z dovoljenimi dejavnostmi, ki so nepogrešljive pri reševanju vsakodnevnih človeških stisk in težav, ukvarjajo tudi z bolj temačnimi posli. Ti zajemajo izvajanje urokov, pri katerih potrebujejo napoje, narejene iz različnih težko dostopnih (in praviloma prepovedanih) sestavin. Razen delov živalskih teles se na seznamu sestavin za napoje znajdejo tudi deli človeškega telesa, največkrat spolovila, lahko pa tudi kak drug del telesa, zelo iskana je menda kar cela človeška glava, pa tudi placenta, ki ostane po porodu, pride prav (prijeli so čistilko v neki porodnišnici, ki je tihotapila placente za prodajo na črnem trgu). Brala sem tudi, da se v zadnjem času povečuje število umorov zaradi pridobivanja delov človeškega telesa, saj na truplih odkrijejo, da kaj manjka. Čeprav so tovrstne dejavnosti sangom načeloma prepovedane, pa iz zgodb, ki jih berem v črnih kronikah časopisov sklepam, da je njihova dejavnost tudi v modernem času precej živahna.