Na cesti

Zaradi pomanjkanja javnega prevoza v Johannesburgu preživim precej časa v avtomobilu. Kar pomeni, da se je nabralo kar nekaj zgodbic iz vsakodnevnega življenja za volanom. Prva stvar, ki sem se jo naučila, je to, da imajo po obvoznicah v Johannesburgu nameščene kamere, ki posnamejo voznike, ki prekoračijo največjo dovoljeno hitrost in posledica je seveda položnica za plačilo kazni, ki pride po pošti. Kako to vem, verjetno ni treba posebej razlagat, imam pa že kar lepo zbirko teh položnic, s kaznimi med 100 in 400 randov. Zdaj mi je končno jasno, zakaj na nekem ovinku na obvoznici, kjer je omejitev 80 km/h, vsi domačini resnično upočasnijo hitrost. Oziroma mislim, da sem do sedaj odkrila že prav vse kamere na poti od doma do službe, saj že lep čas nisem dobila nobene položnice več.

Avtu, ki ga vozim, je bilo treba po enem letu podaljšati registracijo in ker je služben avto, so formalnosti uredili v službi. Dali pa so mi nalepko z novim datumom veljavnosti registracije, ki bi jo morala nalepiti na sprednje vetrobransko steklo. Ta takoimenovana nalepka je v bistvu kos navadnega papirja, na katerem so navodila, naj izrežem nalepko s škarjami (niti perforacije nima!) in jo nalepim na steklo. Nič ne piše, kako in s čim jo naj nalepim. Nisem hotela uporabiti selotejpa, ker se mi je zdelo, da ne bo dolgo držal, pa mi je prišlo na misel, da bi raje kupila prozorno samolepljivo folijo in z njo pritrdila nalepko. In sem nalepko spravila v avtu, dokler ne bom imela časa kupit folijo v kakšni papirnici, a sem potem na to nalepko kar malo pozabila. Pa ne za dolgo.

Ko sem peljala kolega na letališče in ustavila avto, je takoj pristopil policaj, ker je opazil, da imam pretečeno registracijo. Ne, sem pojasnjevala, registracijo imam podaljšano, le nalepke še nisem uspela nalepiti, in sem mu pokazala tisti list papirja s še neizrezano nalepko. Policaj me je podučil, da nenalepljena nalepka predstavlja prekršek in da bo treba plačat kazen. Preden pa je začel pisati kazen, me je pogledal v oči in me vprašal, če ti napišem kazen, ali jo boš plačala? Ja, kaj naj rečem, če bo treba, bom pač plačala, saj najbrž nimam druge izbire. In je rekel, no, naj ti bo, tokrat le opozorilo, ampak takoj pojdi nalepit nalepko! (Kasneje so mi povedali, da bi na njegovo vprašanje, ali bom plačala kazen, najverjetneje morala odgovoriti, ali se lahko kako drugače zmeniva, kar bi bil v bistvu uvod v pogajanje o podkupnini, a ker jaz nevednica nisem padla na vabo, me je verjetno spustil, saj kazni pisat se mu itak ni ljubilo.) Nalepko smo na koncu pritrdili tako, da smo odlepili prejšnjo nalepko in ponovno uporabili isto samolepljivo folijo. Zakaj se nisem tega spomnila že prej?

Prejšnji teden pa sem na lastne oči videla, kako izgleda ropanje avtomobila. Na srečo ne mojega, ustrašila pa sem se le. Namreč, ko sem se peljala domov iz službe, sem naletela na gost promet (temu se običajno poskušamo izognit, a vedno ne gre), kar pomeni, da so avtomobili bolj stali na mestu, kakor se premikali, saj je v konicah mesto popolnoma zabasano z avtomobili in lahko traja tudi do dve uri, da pridemo domov. V takem stoječem prometu se med avtomobili sprehajajo pešci in nikoli v resnici ne veš, kateri med njimi so navadni pešci, kateri pa lopovi, ki čakajo na priložnost za hitro akcijo (pravijo, da pravzaprav ni razlike, saj je vsak navadni pešec potencialni lopov, če se mu ponudi priložnost). Sicer imam avto vedno centralno zaklenjen in vsa okna zaprta, česar se seveda dosledno držim, zdaj tudi vem, da ne po nepotrebnem. Avto, ki je stal v prometu pred menoj, pa je imel odprto sprednje okno, ker je voznik kadil. Iznenada se je v gneči pred tem avtom znašel človek z nožem, ki je od voznika zahteval, da mu izroči, najverjetneje mobilni telefon. Voznik se ni zmedel, ampak je hitro začel zapirati okno, kot po čudežu pa se je takrat začel promet premikat, tako da je lahko tudi speljal naprej, med tem pa se je napadalec umaknil. Ko sem naslednji dan o tem pripovedovala v službi, sem izvedela, da so tudi nekateri sodelavci že doživeli podobno, zanimivo pa je, da se domačini ob takih dogodkih niti ne ustrašijo, saj je to del njihovega vsakdanjika.