Sola

Koncno smo docakali zacetek solskega leta, to je bilo 10. januarja. Matej hodi v 9. razred, kar je tu drugi letnik srednje sole. Vsi solarji obvezno nosijo solsko uniformo, sestavljeno iz bele srajce, kravate, sivih hlac na rob, crnih cevljev z vezalkami, sivih nogavic, suknjica s solskim logotipom na prsnem zepu in po zelji se pletenega brezrokavnika v solskih barvah (torej edino gate niso predpisane, vendar je navodilo, da se ne smejo videti!). Prav tako imajo predpisano telovadno opremo in kopalke, ker ima sola svoj plavalni bazen (menda ga ima tu vsaka sola). Razen tega je prepovedano nositi nakit ali make-up, nohti morajo biti urejeni, srajca vedno zatlacena, itd. Matej pravi, da so jim res ze pregledovali nohte.

Izbrali smo javno srednjo solo (za razliko od dragih privatnih sol), ki pa ni povsem zastonj, saj lahko vsaka sola po svoje doloci visino solnine, z denarjem pa omogocijo visjo raven pouka, vecinoma ga porabijo za zaposlitev dodatnih uciteljev (v Matejevi soli je po 30 ucencev v razredu, medtem ko je v solah z nizjo solnino lahko tudi po 50 ali 60 ucencev v razredu). Pri pouku nimajo delovnih zvezkov, zaenkrat tudi ne nobenega ucbenika, saj jim ucitelji pri posameznih predmetih razdelijo fotokopirana poglavja iz ustreznih ucbenikov. Precej poudarka je tudi na redu in disciplini in na izvensolskih, zlasti sportnih dejavnostih.

Pouk se zacne vsako jutro ob 7.45 in se konca ob ponedeljkih, sredah in petkih ob 14h, ob torkih in cetrtkih pa ob 14.40 uri. Vsak dan imajo po 9 solskih ur, le da so ob daljsih dnevih solske ure dolge 45 minut, ob krajsih dnevih pa po 40 minut. Urnik je pripravljen za 7 dni, ki se zaporedno menjavajo. Tako ne pade vedno isti urnik na isti dan v tednu in tudi ne vedno na kratek ali dolg dan. Precej zmedeno, zlasti ce si je treba solsko torbo pripraviti na hitro zjutraj in se je treba spomnit, kateri dan je po vrsti. Predmeti so nekateri precej podobni tistim, ki jih je imel Matej v Sloveniji, nekaj pa je novih, recimo Life orientation, kjer se nisem uspela ugotoviti, kaj jih pravzaprav ucijo.

Imeli smo tudi ze roditeljski sestanek, namenjen starsem cele sole zaradi predstavitve financnih rezultatov in dolocitve solnine za to solsko leto. Solo upravlja odbor, sestavljen iz predstavnikov ministrstva za solstvo, uciteljev in starsev. Na sestanku so imeli svoje govore ravnatelj, predstojnik odbora in potem je sledilo financno porocilo, ki ga je podal eden izmed predstavnikov starsev. Najprej sem se cudila, kako to, da so za predstavnika izbrali nekoga, ki ocitno ni ravno izurjen v financah in racunovodstvu, saj se je pri predstavitvi precej zatikalo in me je zacelo skrbeti, kako vendar v tej soli ucijo ekonomijo, ki je tudi eden izmed predmetov, ki ga ima moj sin. Potem je gospod sicer pojasnil, da je po poklicu duhovnik in je navajen imeti pridige v cerkvi, za katere nima nikoli zapiskov in zato mu predstavitev financnega porocila ne gre ravno najbolje, ker ga ne zna na pamet. A je postavke v zvezi s prihodki in odhodki vendarle razlozil, povedal, da starsi ne smemo gledati na solnino kot na strosek, ampak kot nalozbo v otrokovo prihodnost, posredno tudi kot nalozbo v narod in drzavo. Ko bomo odsli na oni svet, bomo morda svojim otrokom zapustili malo materialnih dobrin, ampak odsli bomo z zavestjo, da smo jim omogocili izobrazbo, s pomocjo katere bodo postali odgovorni clani druzbe, in tako naprej v vedno bolj vznesenem stilu, dokler niso nekateri starsi v dvorani zaceli spontano vzklikati amen, saj je gospod vendarle duhovnik in ocitno zna animirati obcinstvo. Po dramaticnem zakljucku je gospod se vprasal, kdo se strinja s financnim porocilom in takoj so se vse roke izstrelile v zrak. Financno porocilo soglasno sprejeto. Zelo ucinkovito. Solnina bo 10.650 ZAR letno, placljivo v 10 mesecnih obrokih.

Kljub po moji oceni ne ravno zahtevnemu pouku v srednjih solah, so dijaki v preteklem solskem letu zelo slabo pisali maturo in sicer se je odstotek uspesno opravljenih matur v celotni Juznoafriski republiki zmanjsal v primerjavi z letom prej. V casopisu je bila objavljena tudi uspesnost mature glede na regije in na moje olajsanje se je edino v regiji Gauteng, kjer zivimo, odstotek uspesno opravljenih matur zvisal, torej imam se nekaj upanja, da se bo moj sin v soli kaj naucil (v njegovi soli je bila uspesnost opravljenih matur 92%). V nekaterih odrocnejsih krajih so bile po cele sole, v katerih ni niti en dijak uspesno opravil mature. Ministrstvo za solstvo se je nad tem zamislilo in takoj sprejelo dolocene ukrepe, namrec zamenjali naj bi ravnatelje na najslabsih solah, pripravili pa bodo tudi izobrazevalni program za ravnatelje, katerega bi naj v prihodnosti opravili vsi, ki bi zeleli opravljati to delo.

Javni prevoz

Danes zjutraj sem po radiu slisala o spet eni prometni nesreci taksija, v kateri je bilo huje ranjenih vec ljudi. Nic novega, tovrstne nesrece so kar pogosto na dnevnem redu. Da ne bo pomote, tu taksiji niso osebni avtomobili z napisom TAXI, kakrsne poznamo drugod po svetu, ampak gre za osnovni nacin javnega prevoza. Taksiji so vecinoma Toyotini kombiji, v katerih se lahko prevaza okrog 15 potnikov. Vozila niso oznacena, ceprav imajo menda stalne proge, namenjena pa so zlasti prevozu revnejsega crnskega prebivalstva iz njihovih naselij v mesto in nazaj.

Taksiji so zelo stevilni in kar naprej drvijo po mestu gor in dol, potniki pa jih ustavijo z dvigom palca. Nimajo oznacenih postaj, vendar obicajno stojijo na stalnih mestih, vcasih na avtobusnih postajah ali na kriziscih. Najraje pa se ustavijo kar kjerkoli, recimo na cesti, na prehodu za pesce ali takoj za ovinkom, kjer je le kak potnik, ki bi rad vstopil ali izstopil. Varnost na teh taksijih je vprasljiva, saj so menda vozila vecinoma tehnicno neustrezna, stil voznje njihovih soferjev pa kar klice po nesrecah. O tem se lahko tudi sama prepricam vsak dan, ko se z avtom peljem po cesti, saj lahko v vsakem trenutku pricakujem, da bo od nekod pridrvel tak taksi ali pa, da naletim na enega, ki stoji na cesti.

Koncno sem se navadila vozit avto po levi strani ceste in se prilagoditi lokalnemu stilu voznje. Recimo, ko je na semaforju rumena luc, je treba se kar peljati skozi krizisce, ko se prizge rdeca, pa vsaj se en ali dva avta odpeljeta. Naslednji avto, tisti, ki se je koncno odlocil, da se bo ob rdeci luci ustavil, ustavi tako, da ga je vsaj polovica cez crto ali se raje stoji kar cel na prehodu za pesce. Ko pa se na semaforju prizge zelena luc, nihce ne spelje, ker je treba najprej pocakat na vse tiste, ki iz stranskih ulic privozijo skozi rdeco. Lepo pa je urejen sistem na kriziscih, kjer ni semaforja oziroma kadar kak semafor ne deluje. Takrat velja pravilo kdor prvi pride, prvi odpelje. Torej se vsak avto ob prihodu na tako krizisce ustavi in spusti ostale cakajoce naprej.

Obstaja tudi mestni avtobusni promet, vendar so ti redki avtobusi, kadar kaksnega zagledam, bolj ali manj prazni. Ogledala sem si proge in vozni red, iz katerega razberem, da avtobusi vozijo priblizno na 2 uri. Neprakticno in neuporabno torej. Ampak to se bo vse spremenilo leta 2010. Takrat bo namrec v Juznoafriski republiki svetovno nogometno prvenstvo. In se ze zdaj pripravljajo na horde evropskih navijacev, katere bo treba prevazat in varovat.

Policijske enote nameravajo okrepiti s 30.000 novimi policaji. Precej predelov v Johannesburgu je razritih, ker so zaceli graditi podzemno zeleznico. V predelu Rosebank so ze lani zaprli glavno cesto, obvestilo pa je bilo, da bo zapora trajala tri leta in pol! Pripravljajo tudi popolnoma prenovljen mestni avtobusni promet, z avtobusi, ki bodo ob konicah vozili na 5 minut, uvedli bodo poseben vozni pas, rezerviran samo za avtobuse, in vzpostavili gosto mrezo avtobusnih prog, tako da bo v mestu avtobusna postaja na vsakih 500m. Ce bo mestni avtobusni promet res zazivel, to pomeni konec taksijev. S tem pa taksisti ne bodo zadovoljni, zato ze sedaj grozijo.

Reklame

Da je zivljenje tu drugacno, kakor v Sloveniji, se vidi recimo ze iz tega, kaksne reklame zasledis na televiziji, radiu, v casopisu, jumbo plakatih ob avtocesti. Zadnjic sem ob avtocesti, po kateri se peljemo v sluzbo, opazila reklamo za nov nacin zdravljenja tuberkuloze, ki je uspesen tudi, ce je pacient okuzen s HIV. Po radiu so vrteli reklamo za neka zdravila, namenjena s HIV okuzenim nosecim zenskam, da okuzbe ne prenesejo na plod. In zdravila, ki jih vzamejo zrtve posilstev, s katerimi zmanjsajo moznost, da so se okuzile.

V sluzbi so na hodnikih plakati, ki pozivajo ljudi, naj se gredo testirat. Enkrat tedensko pride v sluzbeno ambulanto medicinska sestra (zanimivo, tu medicinskim sestram pravijo “sister”, na zacetku tega nisem vedela in sem mislila, da je prisla nuna), ki jemlje kri za posiljanje v laboratorij. Tu je aids tako razsirjen, da vsakic, ko se zjutraj peljem v polnem dvigalu, je statisticno verjetno, da je vsaj eden med prisotnimi okuzen.

Zaradi tega mora drzava poskrbeti tudi za veliko stevilo sirot, otrok, katerih starsi so umrli zaradi aidsa. V prednovoletnem casu so bile stevilne akcije, kjer so pobirali denar in stvari za te otroke, tudi jaz sem prispevala. Med drugim so v neki sirotisnici prosili za zavesa, otroci, ki tam zivijo, pa si za rojstni dan menda zelijo novo spodnje perilo. Mi je kar zal, ce pomislim, kaj vse v razvitem svetu zavrzemo, in morda kar drzi rek, da bi vsaka stvar kaksnemu otroku v Afriki prav prisla.

Zadnjic sem zasledila tudi reklamo za kuharske tecaje za hisne pomocnice, s poudarkom na higieni. Tu je namrec obicaj, da imajo doma hisne pomocnice, ki poskrbijo za ciscenje, pranje, tudi kuhanje in cuvanje otrok. Na ta nacin omogocijo revnejsim zenskam zasluzek. Mi sicer nimamo hisne pomocnice, zato za ciscenje poskrbim sama, imamo pa vrtnarja, ki pride urejat nas atrijski vrt enkrat tedensko. Srajce nosimo v cistilnico, kjer jih za zelo sprejemljivo ceno operejo in zlikajo.

Sicer je povsod polno ljudi, ki iscejo moznost zasluzka. Na primer na kriziscih, kjer avtomobili ustavljajo pred semaforji (mimogrede, semaforju se tu rece “robot”), prodajajo vse mogoce, od casopisov, vrec za smeti, obesalnikov, kap, soncnih ocal, novoletnih okraskov, do okrasnih predmetov in tudi ogledal in manjsih kosov pohistva. Na parkirnih prostorih v nakupovalnih srediscih so redarji, ki usmerjajo promet in pomagajo zlozit vrecke v prtljaznik (za napitnino, seveda), pa pomivalci avtomobilov, ki jim placas in ko se vrnes od nakupov, je avto opran, zato ni treba posebej v avtopralnico.