Narava

Johannesburg spada med mesta z najvec zelenimi povrsinami na svetu. Kaksna skoda, da iz varnostnih razlogov vecina teh zelenih povrsin sameva. Mesto je prepredeno z drevoredi, parki, botanicnimi vrtovi in naravnimi rezervati. Razen nekaterih zelo frekventnih lokacij, kamor hodijo domacini na druzinske piknike in so posebej varovane, so na vecini naravnih rezervatov obvestila, naj bodo obiskovalci pozorni na osebno varnost in naj se ne gibljejo posamicno, ampak v skupinah najmanj 3 ljudi.

Tu zelo pogresam hojo po hribih, vendarle se da z malce iznajdljivosti izvesti tudi to. Kar se tice hribov, v Johannesburgu ni prakticno nobene ravnine, vse gre nekako gor in dol, tako da hoja po ravnem sploh ni mogoca. Nekateri naravni rezervati imajo objavljene termine, obicajno enkrat ali dvakrat mesecno, za organizirane skupinske pohode. Na en tak organiziran pohod sem sla v Melville Koppies. Zbralo se nas je kakih 30 ljudi, nekateri so pripeljali tudi pse. Sli smo na pohod z vodnico, ki nam je spotoma povedala marsikaj zanimivega. Na primer, da se v tem rezervatu srecujejo tradicionalne afriske verske skupine, kjer imajo nocne obrede. Kaj natanko pocnejo, ni znano, vendar oskrbniki rezervata obcasno najdejo kokosi s prerezanimi vratovi, kar daje slutiti, da se verjetno gredo obrede zrtvovanja, ki so sicer naceloma prepovedani.

Se en izmed naravnih rezervatov je Klipriviersberg, oddaljen le 11 km od strogega centra mesta, a je tako velik, da se v njem pocutis kakor v divjini. Ta rezervat je dokaj varen za hodit, saj je povsem ograjen, na vhodu pa je varnostnik. Vendar ograja ni zaradi varovanja pohodnikov, ampak zato, da ne bi usle zivali, ki zivijo v njem. Na spletni strani pise, da tam domujejo zebre in antilope, a ko sem bila tam, so se kar dobro skrivale, saj nisem srecala nobene. Bilo pa je mnogo pticev in stevilne avtohtone rastline. Zelo mi je vsec sukulentna rastlina, neke vrste aloe, ki raste vsepovsod, je zelena z belimi pikami in rdeco obrobo. Sla sem v vrtni center, da bi jo kupila za domov, a je tam ne prodajajo, seveda, saj tu raste kot plevel.

Resnejsi pohodi so mozni v hribovjih bolj oddaljenih iz Johannesburga, recimo Magaliesberg ali se dalje Drakensberg. Tam osebna varnost ni tako ogrozena, kakor v mestu, seveda pa je voznja do tja dolgotrajnejsa in niso primerni za hitre enodnevne izlete. Z druzino smo bili v Drakensbergu, kjer smo sli na plezanje med drevesnimi krosnjami (“Canopy tour”). Zadeva pa izgleda tako, da imajo na pobocju gozdnatega hriba napete jeklene vrvi dolzine nekje med 100 in 200 m, po katerih izurjeni vodniki spuscajo turiste, oblecene v plezalne pasove. Kar zanimivo, bolje od vlakca smrti v zabaviscnem parku. Saj res, tudi en zabaviscni park je tu, Gold Reef City. A je bolj majhen, le 4 resne voznje ima, ena je v pripravi, mogoc pa je ogled pravega zapuscenega rudnika zlata. Za adrenalinsko zabavo v prostem casu pa so na voljo se druge dejavnosti, recimo voznja z balonom, bungee jumping in seveda stevilni safariji, jahanje slonov in podobno.

Sluzba

Po treh mesecih je ze cas, da napisem se kaj o sluzbi. Moja zacetna opazanja, da tempo dela tu ni prehud, se doslej niso spremenila. Vse poteka mirno, brez panike in zivcnosti. Ce recimo racunalnisko omrezje ne deluje, pac ne deluje in pocakamo, da ga popravijo. Vcasih izpade kaksna telefonska centrala, internet dela tako obupno, da ga nima smisla uporabljati, obcasno tudi zmanjka elektrike. Za take ekstremne dogodke so sodelavci dobro pripravljeni, saj ima vedno kdo v avtu palice za golf in potem skocijo na bliznje golf igrisce (tu so golf igrisca skoraj za vsakim vogalom) na “devetko”.

Delovni dan pa sicer izgleda takole. Takoj po prihodu v sluzbo nekje med 7. in 9. uro zjutraj (imamo fleksibilni delovni cas) je treba zajtrkovati. V ta namen imajo sodelavci v predalih delovne mize spravljene sklede, zlice, noze, kroznike, skratka ves kuhinjski pribor, v hladilniku v kuhinji pa mleko, kruh, margarino, kosmice, in razno drugo instant hrano. Zajtrkuje se za delovno mizo, pred racunalnikom. Potem se pomiva posoda in pospravlja ostanke zajtrka. Sledi obisk sluzbenega bifeja, kjer traja celo vecnost, da natakar pripravi nekaj espresov in kapucinov. Potem se morda kratek cas dela, in ze je cas za dopoldansko malico, ko se gre v kuhinjo peci toast, kateremu sledi obred kuhanja lokalnega caja iz rdecega grma (Rooibos tea).

Po tako napornem dopoldnevu je ze skrajni cas za kosilo. Hranjenje spet poteka na delovnem mestu pred racunalnikom. Vcasih si narocimo hrano, ki jo dostavijo iz bliznjih lokalov (pizze, sendvici, indijska hrana…), vcasih sodelavci skocijo v sluzbeno menzo, kjer si narocen obrok dajo zapakirat v stiropor in ga prinesejo na delovno mesto, mnogokrat pa si hrano prinesejo v plasticni posodi od doma. Jaz zaenkrat se vedno vztrajam na tem, da ne jem pri racunalniku, ce ni nujno potrebno, zato najraje grem v menzo na kosilo, ki ga tudi tam pojem. Po kosilu je spet cas za caj, potem je treba skocit po cipse in sladkarije, vmes pa komaj se ostane cas za cik pavze in za branje casopisa, kar tudi spada med nujne delovne obveznosti. Tisti, ki ne kadijo, praviloma zivijo bolj zdravo, zato gredo namesto na cik pavze za kaksno uro v fitnes (najblizji je kar cez cesto), namesto grizljanja cipsa pa si na delovnih mestih pripravljajo sadne solate. Potem je treba po telefonu se urejati vse mogoce privatne zadeve, saj se prek interneta ne da, ker je prepocasen, prek elektronske poste pa tudi bolj slabo, ker so sluzbeni spam filtri na postnem strezniku tako nastavljeni, da skoraj nobena elektronska posta ne pride skozi.

Vmes med vsem tem se lahko po zelji tudi dela. Za konec se pojasnilo, da je moje videnje tipicnega delovnega dneva morda malce karikirano, zlasti, ker ga nenehno primerjam s tempom dela v moji prejsnji sluzbi, ki je bil v primerjavi s tukajsnjim resnicno ubijalski. Kljub vsemu se delo opravi, sicer pocasi in v miru, ampak mnogokrat razmisljam, da se tudi pocasi dalec pride, saj zaradi umirjenosti ljudje delajo manj napak, namesto obupovanja in iskanja krivcev pa se bolj osredotocijo na delo, ki ga je treba opraviti. Razen tega sem zaposlena v zavarovalnici in ne v racunalniskem podjetju, kakor sem bila navajena, zato tudi zaradi tega verjetno zaznavam pocasnejsi tempo dela. Sodelavci, ki so v preteklosti delali v drugih sluzbah, pravijo, da tudi tu v racunalniskih podjetjih delo poteka bolj intenzivno.

Varnost

Doma na stanovanju so nam montirali dodatna varnostna vrata. Narejena so iz zeleznih navpicnih drogov, izgledajo pa natanko tako, kakor da bi ziveli v zaporu. Vsaj cilindricno kljucavnico imajo. Kar je treba posebej povedat, glavna vhodna vrata imajo namrec navaden kljuc. Ko sem sla delat dodatne kljuce za vhodna vrata, jih je mojster vzel kar iz predala, ze narejene, saj so ocitno tu kljuci kar serijski. Ali se naj potem sploh cudim, da je toliko vlomov v stanovanja, saj lahko vsak lopov kupi komplet serijskih kljucev in si potem odklepa vsa stanovanja po zelji? Oziroma ali se temu sploh rece vlom, ce ti nekdo kar odklene stanovanje s serijskim kljucem in vzame, kar najde? Stvar je vsekakor resna, saj se je sodelavcu, ki zivi v nasem stanovanjskem naselju, zgodilo natanko to, pobrali so mu denar in fotoaparat.

Tako da zdaj razen varovanja celotnega naselja (zapornica in varnostnik), varovanja nasega stanovanjskega kompleksa (visoka ograja in varnostnik), napeljane bodece zice in elektricnega pastirja, imamo se zapor doma. Upam, da bo zaleglo proti vlomilcem. Ali pa tudi ne, saj okno v dnevni sobi nima zelezne resetke (ostala okna jo seveda imajo). Ko smo hisniku omenili, naj naredi nekaj glede tega, je zamahnil, naj se ne sekiramo, saj menda lokalni lopovi ne marajo lomit stekla in plezat skozi okna. Kako si naj zdaj to razlagam? Ocitno, ce nimajo kljuca, pac ne vstopijo. Upam vsaj, da lokalni lopovi ne berejo tega, sicer bodo izvedeli, kje smo ranljivi.

Marsikdo pravi, da pretiravamo z varovanjem in morda ima prav. Vendar pa potem slisis zgodbe od sodelavcev, kako so nekje nepridipravi vstopili v varovano naselje in se nekako izmuznili za ograjo pri hisi, kjer so potem stanovalki grozili s pistolo, naj jim izroci denar. Drugemu sodelavcu, ki nima elektricnega pastirja okrog hise, so splezali cez ograjo in vdrli v pocitnisko prikolico. Hiso so pustili pri miru, ker je pod alarmom. Pa v casopisu beres, da so do smrti ustrelili nekoga, ki je sedel na svoji terasi v svoji varovani hisi, od zene pa pobrali le mobilni telefon, ker niso imeli nic gotovine doma.

Sodelavcev znanec je bil zrtev cestnega napada s pistolo in to ob belem dnevu na prometni cesti, kjer je stal pred semaforjem. Nepridiprav, ki se je priblizal avtu, se je potikal med ulicnimi prodajalci (ti praviloma niso nevarni, ceprav nikoli ne ves in je treba vedno imeti zaklenjena vrata), tik ob avtu pa je pokazal pistolo. Sofer je moral odpreti okno in izrociti mobilni telefon in avtoradio, potem je napadalec hitro izginil. Ob misli na tak dogodek me je resnicno strah, ne znam si predstavljati, kaj bi jaz naredila, ce bi mi nekdo pomolil pistolo, se manj pa, ce bi zahteval, naj mu dam avtoradio. Saj sploh ne vem, kako se odmontira.