Sluzba

Po treh mesecih je ze cas, da napisem se kaj o sluzbi. Moja zacetna opazanja, da tempo dela tu ni prehud, se doslej niso spremenila. Vse poteka mirno, brez panike in zivcnosti. Ce recimo racunalnisko omrezje ne deluje, pac ne deluje in pocakamo, da ga popravijo. Vcasih izpade kaksna telefonska centrala, internet dela tako obupno, da ga nima smisla uporabljati, obcasno tudi zmanjka elektrike. Za take ekstremne dogodke so sodelavci dobro pripravljeni, saj ima vedno kdo v avtu palice za golf in potem skocijo na bliznje golf igrisce (tu so golf igrisca skoraj za vsakim vogalom) na “devetko”.

Delovni dan pa sicer izgleda takole. Takoj po prihodu v sluzbo nekje med 7. in 9. uro zjutraj (imamo fleksibilni delovni cas) je treba zajtrkovati. V ta namen imajo sodelavci v predalih delovne mize spravljene sklede, zlice, noze, kroznike, skratka ves kuhinjski pribor, v hladilniku v kuhinji pa mleko, kruh, margarino, kosmice, in razno drugo instant hrano. Zajtrkuje se za delovno mizo, pred racunalnikom. Potem se pomiva posoda in pospravlja ostanke zajtrka. Sledi obisk sluzbenega bifeja, kjer traja celo vecnost, da natakar pripravi nekaj espresov in kapucinov. Potem se morda kratek cas dela, in ze je cas za dopoldansko malico, ko se gre v kuhinjo peci toast, kateremu sledi obred kuhanja lokalnega caja iz rdecega grma (Rooibos tea).

Po tako napornem dopoldnevu je ze skrajni cas za kosilo. Hranjenje spet poteka na delovnem mestu pred racunalnikom. Vcasih si narocimo hrano, ki jo dostavijo iz bliznjih lokalov (pizze, sendvici, indijska hrana…), vcasih sodelavci skocijo v sluzbeno menzo, kjer si narocen obrok dajo zapakirat v stiropor in ga prinesejo na delovno mesto, mnogokrat pa si hrano prinesejo v plasticni posodi od doma. Jaz zaenkrat se vedno vztrajam na tem, da ne jem pri racunalniku, ce ni nujno potrebno, zato najraje grem v menzo na kosilo, ki ga tudi tam pojem. Po kosilu je spet cas za caj, potem je treba skocit po cipse in sladkarije, vmes pa komaj se ostane cas za cik pavze in za branje casopisa, kar tudi spada med nujne delovne obveznosti. Tisti, ki ne kadijo, praviloma zivijo bolj zdravo, zato gredo namesto na cik pavze za kaksno uro v fitnes (najblizji je kar cez cesto), namesto grizljanja cipsa pa si na delovnih mestih pripravljajo sadne solate. Potem je treba po telefonu se urejati vse mogoce privatne zadeve, saj se prek interneta ne da, ker je prepocasen, prek elektronske poste pa tudi bolj slabo, ker so sluzbeni spam filtri na postnem strezniku tako nastavljeni, da skoraj nobena elektronska posta ne pride skozi.

Vmes med vsem tem se lahko po zelji tudi dela. Za konec se pojasnilo, da je moje videnje tipicnega delovnega dneva morda malce karikirano, zlasti, ker ga nenehno primerjam s tempom dela v moji prejsnji sluzbi, ki je bil v primerjavi s tukajsnjim resnicno ubijalski. Kljub vsemu se delo opravi, sicer pocasi in v miru, ampak mnogokrat razmisljam, da se tudi pocasi dalec pride, saj zaradi umirjenosti ljudje delajo manj napak, namesto obupovanja in iskanja krivcev pa se bolj osredotocijo na delo, ki ga je treba opraviti. Razen tega sem zaposlena v zavarovalnici in ne v racunalniskem podjetju, kakor sem bila navajena, zato tudi zaradi tega verjetno zaznavam pocasnejsi tempo dela. Sodelavci, ki so v preteklosti delali v drugih sluzbah, pravijo, da tudi tu v racunalniskih podjetjih delo poteka bolj intenzivno.