Narava

Johannesburg spada med mesta z najvec zelenimi povrsinami na svetu. Kaksna skoda, da iz varnostnih razlogov vecina teh zelenih povrsin sameva. Mesto je prepredeno z drevoredi, parki, botanicnimi vrtovi in naravnimi rezervati. Razen nekaterih zelo frekventnih lokacij, kamor hodijo domacini na druzinske piknike in so posebej varovane, so na vecini naravnih rezervatov obvestila, naj bodo obiskovalci pozorni na osebno varnost in naj se ne gibljejo posamicno, ampak v skupinah najmanj 3 ljudi.

Tu zelo pogresam hojo po hribih, vendarle se da z malce iznajdljivosti izvesti tudi to. Kar se tice hribov, v Johannesburgu ni prakticno nobene ravnine, vse gre nekako gor in dol, tako da hoja po ravnem sploh ni mogoca. Nekateri naravni rezervati imajo objavljene termine, obicajno enkrat ali dvakrat mesecno, za organizirane skupinske pohode. Na en tak organiziran pohod sem sla v Melville Koppies. Zbralo se nas je kakih 30 ljudi, nekateri so pripeljali tudi pse. Sli smo na pohod z vodnico, ki nam je spotoma povedala marsikaj zanimivega. Na primer, da se v tem rezervatu srecujejo tradicionalne afriske verske skupine, kjer imajo nocne obrede. Kaj natanko pocnejo, ni znano, vendar oskrbniki rezervata obcasno najdejo kokosi s prerezanimi vratovi, kar daje slutiti, da se verjetno gredo obrede zrtvovanja, ki so sicer naceloma prepovedani.

Se en izmed naravnih rezervatov je Klipriviersberg, oddaljen le 11 km od strogega centra mesta, a je tako velik, da se v njem pocutis kakor v divjini. Ta rezervat je dokaj varen za hodit, saj je povsem ograjen, na vhodu pa je varnostnik. Vendar ograja ni zaradi varovanja pohodnikov, ampak zato, da ne bi usle zivali, ki zivijo v njem. Na spletni strani pise, da tam domujejo zebre in antilope, a ko sem bila tam, so se kar dobro skrivale, saj nisem srecala nobene. Bilo pa je mnogo pticev in stevilne avtohtone rastline. Zelo mi je vsec sukulentna rastlina, neke vrste aloe, ki raste vsepovsod, je zelena z belimi pikami in rdeco obrobo. Sla sem v vrtni center, da bi jo kupila za domov, a je tam ne prodajajo, seveda, saj tu raste kot plevel.

Resnejsi pohodi so mozni v hribovjih bolj oddaljenih iz Johannesburga, recimo Magaliesberg ali se dalje Drakensberg. Tam osebna varnost ni tako ogrozena, kakor v mestu, seveda pa je voznja do tja dolgotrajnejsa in niso primerni za hitre enodnevne izlete. Z druzino smo bili v Drakensbergu, kjer smo sli na plezanje med drevesnimi krosnjami (“Canopy tour”). Zadeva pa izgleda tako, da imajo na pobocju gozdnatega hriba napete jeklene vrvi dolzine nekje med 100 in 200 m, po katerih izurjeni vodniki spuscajo turiste, oblecene v plezalne pasove. Kar zanimivo, bolje od vlakca smrti v zabaviscnem parku. Saj res, tudi en zabaviscni park je tu, Gold Reef City. A je bolj majhen, le 4 resne voznje ima, ena je v pripravi, mogoc pa je ogled pravega zapuscenega rudnika zlata. Za adrenalinsko zabavo v prostem casu pa so na voljo se druge dejavnosti, recimo voznja z balonom, bungee jumping in seveda stevilni safariji, jahanje slonov in podobno.