Solstvo

V casopisu sem v prilogi Solstvo prebrala, da je ministrstvo za solstvo v nasi regiji zadovoljno, ker se je pouk v letosnjem solskem letu dejansko zacel na prvi solski dan. Moram priznati, da te izjave ne razumem prav dobro, kdaj bi se pa naj pouk zacel, ce ne na prvi solski dan? Slabsim solam pa ministrstvo grozi, da jim bo posiljalo inspektorje, ki bodo preverjali, ali so ucitelji med poukom res v razredih in ali sploh ucijo. Torej vendarle ni samoumevno, da pouk res poteka takrat, ko bi moral.

Raven pouka je tu precej nizka, o cemer se lahko tudi sama prepricam, ko vidim, kaj se moj sin uci v soli. Za pozitivno oceno je treba napisati 35 odstotkov vseh tock. In kljub temu so rezultati na drzavnih preverjanjih znanja in na maturi porazni. V privatnih solah je sicer nekoliko visja raven pouka, a te sole zaradi razmeroma visoke solnine niso dostopne vsakomur. Problem dostopnosti boljsih sol nekoliko resujejo donatorji, ki sponzorirajo sole, v katere se lahko vpisejo revnejsi solarji, katerim donatorji krijejo solnino. Najslavnejsa taka donatorka je Oprah Winfrey, ki je financirala izgradnjo nove sole za deklice, prvic odprte v letosnjem solskem letu. Ucenke je sama izbrala izmed stevilnih prijav, ki so prispele iz cele drzave. Med vidnejsimi donatorji je tudi podjetje Oracle in sicer je prispevalo 1,4 milijona dolarjev soli Ponelopele Oracle Secondary School, o tem pisejo tudi v zadnji stevilki Oracle Magazine.

Kljub temu, da je po moji oceni raven pouka precej nizka, pa mi je vsec, da je moj sin delezen drugacnega solskega sistema, kakor v Sloveniji. Tu ni nobenega piflanja ali memoriranja nepotrebnih podatkov. Ustnega sprasevanja sploh ni, vse preverjanje je pisno. Pri vecini predmetov pa morajo narediti tudi referate, za katere dobijo natancna navodila glede vsebine, obsega, oblike, itd. Tak nacin dela se mi zdi koristen, saj se otrok nauci nekaj napisati, kar ima rep in glavo, ta vescina mu bo v zivljenju zagotovo se kdaj prav prisla. Znanje pa upam, da bo nadoknadil.

Vsec mi je tudi, da ucitelji ne obvescajo starsev za vsako malenkost, ampak disciplinske in druge tezave resujejo v soli. Imajo sistem tockovanja in sicer za prekrske dobijo negativne tocke (“demerit”), na primer ce veckrat zapored nimajo domace naloge pri posameznem predmetu, ce pozabijo opremo za telovadbo, ce pridejo v solo neurejeni, itd. Ko zberejo doloceno stevilo negativnih tock, morajo ostati po pouku (“detention”). Za vecje prekrske ni negativnih tock, ampak avtomaticno ostanejo po pouku, kjer morajo recimo 500 krat napisati nekaj v stilu “V soli se bom lepse obnasal…”. Nekoliko otrocje, to je res, ne vem, ali kaj zaleze. Mozno pa je tudi pridobivati pozitivne tocke (“merit”), na primer ce v semestru nikoli ne zamudijo pouka, itd.

Danes je zadnji solski dan v prvem semestru. Sledijo pocitnice, dva tedna in pol, pouk se nadaljuje v sredo, 11. aprila.

Voda

Tokrat bom napisala nekaj o vodi. Oziroma o vodovodu v nasem stanovanjskem naselju. Zacelo se je ze prvi teden, ko smo se priselili sem. Stanovanjsko naselje je popolnoma novo, v nase stanovanje smo prisli kot prvi stanovalci. Ze prvi dan smo ugotovili, da ni tople vode. Potem se je zacela akcija klicanja hisnika, ki je klical vodovodarje, ki so sicer prisli, a so ugotovili, da nimajo kljuca od prostora z bojlerjem in so torej spet odsli. Potem je bil vikend, ko se ni nic zgodilo, in v naslednjem tednu se je zgodba se dvakrat ponovila, dokler se niso koncno nekje proti koncu tedna vse zvezde poravnale in so prisli vodovodarji in jim je hisnik dal kljuc od prostora z bojlerjem in so po mojem morali le vklopiti bojler. Akcija je trajala dober teden dni in se je zakljucila ravno, ko sem se ze skoraj navadila na tusiranje z mrzlo vodo.

Cez kaksen mesec dni sem v kuhinji opazila, da se je zamasil odtok v pomivalnem koritu. Sicer obicajno skrbim, da ne mecem nesnage v odtok, a sem si rekla, afriski odtoki pac in sem sla v trgovino kupit tekocino za odmasevanje odtokov. Ki ni nic pomagala, med tem pa sem ugotovila, da so zamaseni tudi odtoki v kopalnici, razen tega je voda stala tudi v pomivalnem stroju. Zdelo se mi je sumljivo, kako da so se nam zamasili vsi odtoki naenkrat, pa se je na koncu le izkazalo, da je zamasen celoten odtok nasega bloka, saj se je zacela nabirati voda na zunanji strani bloka. Spet klicanje hisnika, tusiranje v stojeci vodi, ki ni odtekala, cim manj pranja posode (vecerje v restavracijah) in v slabem tednu dni so prisli vodovodarji, ki so odmasili odtok.

Pred kratkim pa sem ob prihodu domov opazila, da je ob dovozni cesti ocitno pocena vodovodna cev, saj je voda spricala v obliki vodometa. Doma pa seveda ni bilo vode. A so ze naslednji dan prisli super vodovodarji (na avtu je pisalo www.superplumbing.co.za) in zadevo popravili v rekordnem casu! Pa ni bilo za dolgo, saj je naslednji dan pocila cev na drugi strani ceste in spet smo bili brez vode. Sicer so tudi tokrat super vodovodarji zadevo dokaj hitro uredili. Vendar je potem ponoci se enkrat pocila cev, prav blizu nasega stanovanja. Jaz sem ze spala in najprej se mi je zdelo, da dezuje, ko sem na pol v spanju slisala sumenje vode. Sem se odlocila, da grem do vratarja nasega naselja vprasat, ce so koga poklicali, da kaj naredi. Ampak je pri vhodnih vratih stanovanja stalo nekaj centimetrov vode, tako da nisem mogla ven in sem raje sla ven pri zadnjem izhodu skozi teraso. Tam pa je bilo se slabse, saj je tekel potok! Tako da sem raje bredla cez tistih nekaj centimetrov vode pri sprednjih vratih in sem se prebila do vratarja.

Kjer se je izkazalo, da vratar sploh nima telefona! Ne vem, kako potem poklice pomoc, saj ima stanovanjsko naselje najeto 24 urno varnostno sluzbo, ce nima telefona?! (Kasneje sem izvedela, da imajo menda za klicanje varnostne sluzbe montiran gumb za alarm. Upam, da res in da deluje.) Pa tudi ce bi vratar imel telefon, ne bi nikogar poklical glede vode, ker itak ni vedel, kaj naj naredi. So se zaceli zbirati se drugi stanovalci, eden je bil v skrbeh, ker je sel naslednji dan prvic v novo sluzbo, pa se ne bo mogel umit. A se ponoci ni dalo nic naredit, edino nekoga so potem dobili, da je zaprl glavni vodovodni ventil, da so vsaj ustavili potok vode skozi naselje in smo lahko sli zjutraj ven brez gumijastih skornjev.

Naslednji dan so sicer ponovno prisli super vodovodarji in tudi to cev popravili. A ker smo bili vec dni zapored brez vode, je bilo kar naporno, hranili smo se v restavracijah, saj nismo hoteli mazati posode v kuhinji, ce je potem ne bi mogli pomiti. Stranisce je smrdelo, glede umivanja pa se je znasel vsak po svoje. Nabavili smo si vec 5 litrskih plastenk vode in smo se umivali tako, da smo se zalivali s plasticnim vrcem. Nekateri sosedje so sli v fitnes, kjer je tus, pa so se kmalu vrnili, saj je v fitnesu zmanjkalo elektrike (obicajna stvar, tu pogosto kje zmanjka elektrike) in je bil zaprt. Eden izmed sosedov pa se je umil kar v bazenu.

Trenutno je z vodovodom vse v redu. Kdo ve, koliko casa bo tako ostalo. Ampak zdaj mi je vedno bolj jasno, zakaj na kriziscih pogosto delijo reklamne letake za 24-urne dezurne vodovodarske sluzbe.

Kurje glave

V sluzbenem bifeju nam vsako jutro streze kavo zgovoren tip po imenu Sam. In je beseda dala besedo in se je izkazalo, da se tip v prostem casu ukvarja tudi s turizmom, pa se je ponudil, da nam organizira lokalnega vodica in nas peljejo na ogled Soweta (kar se je kasneje izkazalo za precejsen strosek iz nase strani oziroma za dober zasluzek iz njegove strani). Pa nic ne de, dogovorili smo se tudi za vecerjo, na kateri so Sam in njegovi prijatelji pripravili tradicionalno afrisko hrano, s seboj na zurko pa so pripeljali tudi svoje punce, tako da je bilo hrane, zabave in plesa na pretek.

Med jedmi, ki so jih prinesli gostitelji, je najbolj znan moroho, tradicionalna afriska jed iz spinace in arasidov, vendar se moderni africani znajdejo in namesto arasidov uporabijo kikirikijevo maslo, ki ga kupijo v trgovini. Mesne jedi pa so za bolj mocne zelodce, saj je najbolj opevana jed narejena iz kurjih glav in nog. Izgledalo in disalo je sicer kar v redu, saj so bile glave in noge skuhane v zelenjavni omaki z zacimbami, a nisem se mogla prisiliti, da bi dala kurjo nogo, kaj sele glavo, v usta. Na sosednjem krozniku pa je bila kurja drobovina, naceloma sicer prav lepa kurja jetrca, zelodcki in ledvica, prav tako disece zacinjeno, a vmes so bila prepletena kurja creva. Menda posebna specialiteta. Tudi ta jed je z moje strani ostala nedotaknjena. Nekako se nisem mogla znebiti obcutka, da so nasi gostitelji verjetno popoldne doma lepo pojedli belo kurje meso, potem pa so nam tujcem kot specialiteto prinesli, kar je ostalo: glave, noge in crevesje. A sem opazila, da so tudi gostitelji z veseljem jedli prinesene jedi, torej jih najverjetneje res tudi sami jedo in niso le nekaj, kar podtaknejo turistom.

Kot priloga je obvezen “pap”, to je tu zelo razsirjena hrana, se najbolj podobna zgancem ali mocniku. Jed skuhajo iz koruzne moke, okus ima povsem koruzen, barva pa je bela, saj tu gojijo posebno sorto zelo svetlo rumene koruze (mimogrede, tudi jajca so tu bolj bledo rumene barve, verjetno zato, ker kokosi jedo to svetlo koruzo). Tako koruzno moko prodajajo v trgovinah v velikih vrecah, najveckrat vidim, da jo ljudje kupujejo v vrecah po 5 kg. Kar se tice kruha pa je tu bolj zalostno. V trgovinah prodajajo v velike vrece pakiran toast, nekaj je tudi rzenega kruha, tu pa se izbira neha. Kadar si zazelim kruh v struci, je treba v Spar, kjer – ce imam sreco in je na zalogi, tu se namrec ne poglabljajo prevec v optimizacijo oskrbovalnih verig – se dobi ciabatta ali francoska struca, ampak tudi ce se dobi, je ciabatta ponavadi trda kot kamen, ker se na polici izsusi, francoska struca pa tako mehka, da se v roki upogne, ker je zavita v prozorno folijo. Kaksna skoda, da pri vseh teh ogromnih vrecah koruzne moke, ki jih prodajajo, ni se nikomur prislo na misel, da bi recimo lahko spekli koruzni kruh. No, ocitno jim pap zadostuje.

Zraven hrane je na afrisko vecerjo prisla se velika plasticna posoda tradicionalnega afriskega piva. Je motno in ima nekako kiselkast smetanast okus. Takoj smo navalili vsak s svojim kozarcem, a so nas gostitelji poducili, da se afrisko pivo ne sme piti stoje, saj bi s tem menda uzalili njihove prednike ali nekaj takega, ampak ga je treba piti spostljivo sede. V nadaljevanju smo potem raje pili obicajno pivo iz plocevinke kar stoje, kakor se za pravo zurko spodobi.