Kurje glave

V sluzbenem bifeju nam vsako jutro streze kavo zgovoren tip po imenu Sam. In je beseda dala besedo in se je izkazalo, da se tip v prostem casu ukvarja tudi s turizmom, pa se je ponudil, da nam organizira lokalnega vodica in nas peljejo na ogled Soweta (kar se je kasneje izkazalo za precejsen strosek iz nase strani oziroma za dober zasluzek iz njegove strani). Pa nic ne de, dogovorili smo se tudi za vecerjo, na kateri so Sam in njegovi prijatelji pripravili tradicionalno afrisko hrano, s seboj na zurko pa so pripeljali tudi svoje punce, tako da je bilo hrane, zabave in plesa na pretek.

Med jedmi, ki so jih prinesli gostitelji, je najbolj znan moroho, tradicionalna afriska jed iz spinace in arasidov, vendar se moderni africani znajdejo in namesto arasidov uporabijo kikirikijevo maslo, ki ga kupijo v trgovini. Mesne jedi pa so za bolj mocne zelodce, saj je najbolj opevana jed narejena iz kurjih glav in nog. Izgledalo in disalo je sicer kar v redu, saj so bile glave in noge skuhane v zelenjavni omaki z zacimbami, a nisem se mogla prisiliti, da bi dala kurjo nogo, kaj sele glavo, v usta. Na sosednjem krozniku pa je bila kurja drobovina, naceloma sicer prav lepa kurja jetrca, zelodcki in ledvica, prav tako disece zacinjeno, a vmes so bila prepletena kurja creva. Menda posebna specialiteta. Tudi ta jed je z moje strani ostala nedotaknjena. Nekako se nisem mogla znebiti obcutka, da so nasi gostitelji verjetno popoldne doma lepo pojedli belo kurje meso, potem pa so nam tujcem kot specialiteto prinesli, kar je ostalo: glave, noge in crevesje. A sem opazila, da so tudi gostitelji z veseljem jedli prinesene jedi, torej jih najverjetneje res tudi sami jedo in niso le nekaj, kar podtaknejo turistom.

Kot priloga je obvezen “pap”, to je tu zelo razsirjena hrana, se najbolj podobna zgancem ali mocniku. Jed skuhajo iz koruzne moke, okus ima povsem koruzen, barva pa je bela, saj tu gojijo posebno sorto zelo svetlo rumene koruze (mimogrede, tudi jajca so tu bolj bledo rumene barve, verjetno zato, ker kokosi jedo to svetlo koruzo). Tako koruzno moko prodajajo v trgovinah v velikih vrecah, najveckrat vidim, da jo ljudje kupujejo v vrecah po 5 kg. Kar se tice kruha pa je tu bolj zalostno. V trgovinah prodajajo v velike vrece pakiran toast, nekaj je tudi rzenega kruha, tu pa se izbira neha. Kadar si zazelim kruh v struci, je treba v Spar, kjer – ce imam sreco in je na zalogi, tu se namrec ne poglabljajo prevec v optimizacijo oskrbovalnih verig – se dobi ciabatta ali francoska struca, ampak tudi ce se dobi, je ciabatta ponavadi trda kot kamen, ker se na polici izsusi, francoska struca pa tako mehka, da se v roki upogne, ker je zavita v prozorno folijo. Kaksna skoda, da pri vseh teh ogromnih vrecah koruzne moke, ki jih prodajajo, ni se nikomur prislo na misel, da bi recimo lahko spekli koruzni kruh. No, ocitno jim pap zadostuje.

Zraven hrane je na afrisko vecerjo prisla se velika plasticna posoda tradicionalnega afriskega piva. Je motno in ima nekako kiselkast smetanast okus. Takoj smo navalili vsak s svojim kozarcem, a so nas gostitelji poducili, da se afrisko pivo ne sme piti stoje, saj bi s tem menda uzalili njihove prednike ali nekaj takega, ampak ga je treba piti spostljivo sede. V nadaljevanju smo potem raje pili obicajno pivo iz plocevinke kar stoje, kakor se za pravo zurko spodobi.