Računalništvo po afriško

Ja, vedno bolj se prilagajam lokalnemu načinu dela in učinkovitosti in tako je trajalo skoraj pol leta, da sem si končno uredila šumnike. Počasi, a je le končno uspelo. Najbolj me pri tem skrbi, kaj bo, ko se vrnem v resnični svet, kako se bom navadila nazaj na stres in na čas, ki teče hitreje.

Stanje računalništva v tem delu sveta pa je na splošno kar žalostno. Iskala sem, da bi se udeležila kakšne konference ali računalniškega dogodka v bližini in čeprav živim v ogromnem velemestu, v katerem je prebivalcev za skoraj dve Sloveniji, računalniških dogodkov praktično ni. Večje računalniške konference se dogajajo v Evropi, Ameriki, vedno pogosteje tudi v Aziji, na Afriko pa se nihče ne spomni, verjetno že zato, ker je predaleč.

Zato ni nič čudnega, če tudi računalniški strokovnjaki tu niso ravno »strokovnjaki« in zato stvari pač delujejo več ali manj srednje slabo. V službi lahko vidim, kako se razvija programska oprema. Počasi in v miru, to drži, a stvari gredo v produkcijo, preden so zares dokončane in testirane, potem se seveda dogajajo napake, zaradi katerih stvar ne deluje. Pa ni panike, pač na oglasno desko napišejo obvestilo, da sistem žal ne deluje in potem se v miru lotijo odpravljanja napak. Nihče se prav dosti ne jezi, saj med tem, ko sistem ne deluje, uporabniki izkoristijo čas in si odpočijejo od napornega dela, preberejo časopis, gredo na kavo ali kadit.

Razvojna orodja, ki jih uporabljamo v našem oddelku, so nekatera že kar malce zastarela, a vsaj ljudje jih znajo uporabljat. Padla je sicer ideja, da bi začeli uporabljati novejšo verzijo razvojnega orodja, a kaj, ko to pomeni, da je treba nekoga naučiti, kako se orodje namesti, potem pa razvijalce izobraziti, da bi ga znali uporabljat. To pa je že kar preveč napora in bomo raje ostali pri stari verziji. Z obstoječim razvojnim okoljem pa je tako, da včasih deluje, včasih pa ne, saj upravniki kar naprej nekaj spreminjajo in nastavljajo na strežniku, potem pa še občasno odpove strojna oprema (zgodilo se je, da je odpovedal disk) in potem traja tudi po več tednov, da spet vzpostavijo delujoče stanje.

Vendar ni le računalništvo na nizki ravni, namreč tudi dvigala v naši službeni stavbi so bolj nezanesljiva, saj se kar pogosto zgodi, da kdo obtiči v dvigalu, ali pa da kdo zamudi na sestanek, ker čaka dvigalo, ki ga ni od nikoder. Še sreča, da delam v šestem nadstropju in lahko grem v četrto nadstropje, kjer je menza in bife, kar po stopnicah. Vodstvo podjetja nam za letos obljublja boljše delovne pogoje, kamor spada menjava starejše računalniške opreme (začeli so z menjavo starih monitorjev z LCD monitorji), prenova kuhinj in tudi menjava dvigal.

P.S. Trenutno nam doma ne deluje kabelska televizija. Obvestilo je bilo, da so nam jo odklopili, ker menda ni bil plačan račun...

Pes v trgovino

Mislim, da sem ze nekajkrat napisala, da se tu ne hodi pes, ker je prenevarno in da se vsepovsod vozimo z avtom. Kar je vec ali manj res, vendar mi moje slovensko poreklo ne da miru in zato se vcasih vendarle odpravim pes v trgovino, ce nam zmanjka kaksna stvar, ki je ni tezko prinesti. Pes grem predvsem zaradi tega, ker zelo pogresam vsakodnevno rekreacijo in nek obcutek svobode, da lahko vendarle grem ven, ce tako hocem. S seboj vzamem le nekaj denarja, ki ga dam v zep, nic denarnice, da se ne bi videla, pa tudi vse ostalo pustim doma, recimo tudi uro snamem z roke, da ne bi pritegnila potencialnih roparjev. Potem grem na pot, trgovina je oddaljena priblizno pol ure hoje v eno smer. Pred odhodom se preverim, koliko je ura in ali imam dovolj casa, da se vrnem pred temo, saj ponoci pa res ne hodim naokrog.

Preden se prebijem do trgovine, moram najprej mimo dveh vratarjev. Prvi je nastanjen v utici pred nasimi bloki in ta me vedno zacudeno pogleda, kadar grem pes mimo njega in vprasa, kje imam avto. Predvidevam, da ce bi rekla, da je avto pokvarjen, ali na servisu, ali da ga sploh nimam, bi se nekako razumel, ker pa jaz pac zamahnem z roko in pokazem na parkirisce, ces tam je parkiran, pa vratar zavije z ocmi in ne razume, zakaj bi nekdo, ki ima avto, samovoljno zelel iti nekam pes. Potem me seveda spusti ven, ob povratku pa moram spet skozi zaslisanje, kje sem bila. No, pa to vse skupaj bolj v hecu, saj je vratar zelo prijazen in vedno dobre volje.

Potem imam slabih 10 minut hoje do drugega vratarja, ki dviga zapornico ob dovozu v naselje. Ta ni tako zelo radoveden, kam grem in me obicajno le vprasa, kako sem, in potem jaz njega nazaj, kako je, in si vosciva lep dan in grem dalje. Razen enkrat, ko se mu je zdelo, da mora resno opravljati svoje delo, to je varovati stanovalce v njegovem naselju. Dan je bil oblacen, vremenska napoved je predvidevala 30% verjetnost dezja. In jaz sem racunala, da bom hodila pod tistimi 70% neba, kjer ne bo dezevalo. Vratarju pa se je zdelo drugace in me je opozoril, da so crni oblaki in naj grem raje nazaj. Ker sem vendarle zelela naprej, je zagrozil, da “very bad storm is coming” in ker sem se se vedno obotavljala, mi je predlagal, naj grem raje domov po avto, ali vsaj po deznik. No, ker je vztrajal, sem se odlocila, da je oblak nad mano res precej crn in sem se vendarle obrnila nazaj. Takrat pa se je iz oblaka vsul tak naliv, da kljub temu, da sem tekla, sem prisla nazaj domov popolnoma premocena.

Vratar torej resno jemlje svoje delo. Vecino casa. Razen takrat, kadar njega klice narava, recimo zgodi se, da ko se pripeljemo z avtom, je zapornica dvignjena, vratarja nikjer, na oglasni deski pa pise “gone to the toilet”. In prav tak napis je bil tudi eno nedeljo popoldne, ko je bila na sporedu zelo pomembna kriket tekma. Kdo ve, ali ga je narava spustila, ko je bilo tekme konec. Ker kljub odsotnosti budnega ocesa vratarja takrat ni bilo nobenega incidenta v naselju, ugibam, da so tudi lopovi najverjetneje gledali tekmo.

Pot v trgovino in nazaj sem zdaj ze veckrat uspesno ponovila. Po vratarjih je potem treba preckat glavno cesto, kjer je semafor in razen enkrat, ko me je skoraj povozil avto, ki je zavijal in ni pricakoval pesca na prehodu, gre potem kar tekoce. Na poti srecam prodajalce roz, vsak dan jih razstavijo v vedrih na istem mestu na plocniku, nekoliko naprej pa prodajalce kovckov, denarnic, zenskih torbic, ur in drugih malenkosti, prav tako razstavljenih po plocniku. Ti prodajalci so miroljubni, ne vsiljujejo svoje robe in se nikoli nisem imela nobenih tezav.

Racuni

Ta prispevek je najprej imel naslov Elektrika, govoril pa je o tezavah z elektriko v nasem stanovanjskem naselju. Ampak mislim, da sem se ze dovolj razpisala o tezavah z vodo, zato samo na hitro opisem, kako je to, ce dva dni zapored ni elektrike. Torej, pridemo domov iz sluzbe in sole in ugotovimo, da ni elektrike. Ni prvic, se pac odpravimo v restavracijo na vecerjo (ker ne moremo kuhat, elektricni stedilnik). Ko se vrnemo, zgrozeni ugotovimo, da edino v nasem stanovanju ni elektrike, pri sosedih veselo gorijo luci. Zmrzovalnik se sam od sebe odtaja, zato se mi ni treba posebej ukvarjat z njim (je bil itak ze potreben tajanja). Nekaj hrane iz zmrzovalnika zal gre v smeti. Z druzino se preselimo na stopnisce, kjer je dovolj svetlo za branje. Pivo vzamemo s seboj, saj je edino smiselno, da ga popijemo, dokler je vsaj se priblizno mrzlo. Mimogrede bolje spoznamo nekaj sosedov, saj vsak kaksno rece, ko gre mimo druzine, ki kampira na stopniscu.

Naslednji dan izvemo, da so nam elektriko odklopili, ker menda ni bil placan racun. Seveda je bil placan, cel dan telefonarimo in faksiramo, dokler koncno ne verjamejo, da je bil racun res placan in potem milostno posljejo dezurno sluzbo, da priklopi elektriko, seveda traja celo vecnost, da se prikazejo in pozno zvecer drugi dan je zadeva urejena.

Podobne dogodivscine v zvezi s placevanjem racuna imamo tudi vsak mesec v garazi pri sluzbi, kjer parkiramo. Kot mesecni najemniki imamo vstopno kartico za garazo, parkirnino placujemo mesecno. V garazi imajo vpeljan zelo ucinkovit sistem kaznovanja neplacnikov. Namrec vsakega 5. dne v mesecu v garazi enostavno blokirajo vse vstopne kartice, potem pa rocno nazaj aktivirajo tiste, ki so placali racun. Pri tem rocnem vnasanju pa se dogajajo napake, pomote, zmede in vcasih je skoraj ze konec meseca, preden jih uspemo prepricati, da je racun bil resnicno ze zdavnaj placan. Zdaj smo se ze navadili, da takoj ob placilu racuna nesemo fotokopijo potrdila v pisarno garaze in ce imamo sreco, nam kartico ze naslednji dan aktivirajo.

Racune najveckrat placujemo s poloznico na banki. Bila sem presenecena, ko sem videla, da pri placilu ni provizije (ugibam, da jo kompenzirajo z razmeroma visokimi stroski vodenja racunov), vendar je mozno placevati na racun le v poslovalnicah tiste banke, kjer je odprt racun, na katerega se nakazuje. Na sreco so v nakupovalnih srediscih vecinoma poslovalnice vseh pomembnejsih bank na kupu v tako imenovanem bancnem srediscu (“banking mall”), tako da se ni treba prevec sprehajat in iskat ustrezne banke, kjer je mozno izvesti placilo.

Vstop v bancno poslovalnico pa je tudi zgodba zase. Na vhodu vedno stoji varnostnik, ki vsakega obiskovalca z detektorjem pregleda, ali nima pistole. Potem se lahko vstopi skozi dvojna vrata in sicer sele ko se prva vrata popolnoma zaprejo, je mozno odpreti druga vrata. Podobno je tudi na izhodu, zelo ucinkovito proti bancnim roparjem, verjetno zato doslej se nisem slisala o primeru ropa bancne poslovalnice. Namesto tega se roparji raje lotevajo bankomatov, ki jih napadejo kar z rocnimi bombami, takih primerov je bilo ze kar nekaj. Sicer so se za roparje koncali neuspesno, ker jim ni uspelo razstreliti bankomata tako, da bi prisli do denarja. Poskusajo pa se kar naprej.