Računalništvo po afriško

Ja, vedno bolj se prilagajam lokalnemu načinu dela in učinkovitosti in tako je trajalo skoraj pol leta, da sem si končno uredila šumnike. Počasi, a je le končno uspelo. Najbolj me pri tem skrbi, kaj bo, ko se vrnem v resnični svet, kako se bom navadila nazaj na stres in na čas, ki teče hitreje.

Stanje računalništva v tem delu sveta pa je na splošno kar žalostno. Iskala sem, da bi se udeležila kakšne konference ali računalniškega dogodka v bližini in čeprav živim v ogromnem velemestu, v katerem je prebivalcev za skoraj dve Sloveniji, računalniških dogodkov praktično ni. Večje računalniške konference se dogajajo v Evropi, Ameriki, vedno pogosteje tudi v Aziji, na Afriko pa se nihče ne spomni, verjetno že zato, ker je predaleč.

Zato ni nič čudnega, če tudi računalniški strokovnjaki tu niso ravno »strokovnjaki« in zato stvari pač delujejo več ali manj srednje slabo. V službi lahko vidim, kako se razvija programska oprema. Počasi in v miru, to drži, a stvari gredo v produkcijo, preden so zares dokončane in testirane, potem se seveda dogajajo napake, zaradi katerih stvar ne deluje. Pa ni panike, pač na oglasno desko napišejo obvestilo, da sistem žal ne deluje in potem se v miru lotijo odpravljanja napak. Nihče se prav dosti ne jezi, saj med tem, ko sistem ne deluje, uporabniki izkoristijo čas in si odpočijejo od napornega dela, preberejo časopis, gredo na kavo ali kadit.

Razvojna orodja, ki jih uporabljamo v našem oddelku, so nekatera že kar malce zastarela, a vsaj ljudje jih znajo uporabljat. Padla je sicer ideja, da bi začeli uporabljati novejšo verzijo razvojnega orodja, a kaj, ko to pomeni, da je treba nekoga naučiti, kako se orodje namesti, potem pa razvijalce izobraziti, da bi ga znali uporabljat. To pa je že kar preveč napora in bomo raje ostali pri stari verziji. Z obstoječim razvojnim okoljem pa je tako, da včasih deluje, včasih pa ne, saj upravniki kar naprej nekaj spreminjajo in nastavljajo na strežniku, potem pa še občasno odpove strojna oprema (zgodilo se je, da je odpovedal disk) in potem traja tudi po več tednov, da spet vzpostavijo delujoče stanje.

Vendar ni le računalništvo na nizki ravni, namreč tudi dvigala v naši službeni stavbi so bolj nezanesljiva, saj se kar pogosto zgodi, da kdo obtiči v dvigalu, ali pa da kdo zamudi na sestanek, ker čaka dvigalo, ki ga ni od nikoder. Še sreča, da delam v šestem nadstropju in lahko grem v četrto nadstropje, kjer je menza in bife, kar po stopnicah. Vodstvo podjetja nam za letos obljublja boljše delovne pogoje, kamor spada menjava starejše računalniške opreme (začeli so z menjavo starih monitorjev z LCD monitorji), prenova kuhinj in tudi menjava dvigal.

P.S. Trenutno nam doma ne deluje kabelska televizija. Obvestilo je bilo, da so nam jo odklopili, ker menda ni bil plačan račun...