Pes v trgovino

Mislim, da sem ze nekajkrat napisala, da se tu ne hodi pes, ker je prenevarno in da se vsepovsod vozimo z avtom. Kar je vec ali manj res, vendar mi moje slovensko poreklo ne da miru in zato se vcasih vendarle odpravim pes v trgovino, ce nam zmanjka kaksna stvar, ki je ni tezko prinesti. Pes grem predvsem zaradi tega, ker zelo pogresam vsakodnevno rekreacijo in nek obcutek svobode, da lahko vendarle grem ven, ce tako hocem. S seboj vzamem le nekaj denarja, ki ga dam v zep, nic denarnice, da se ne bi videla, pa tudi vse ostalo pustim doma, recimo tudi uro snamem z roke, da ne bi pritegnila potencialnih roparjev. Potem grem na pot, trgovina je oddaljena priblizno pol ure hoje v eno smer. Pred odhodom se preverim, koliko je ura in ali imam dovolj casa, da se vrnem pred temo, saj ponoci pa res ne hodim naokrog.

Preden se prebijem do trgovine, moram najprej mimo dveh vratarjev. Prvi je nastanjen v utici pred nasimi bloki in ta me vedno zacudeno pogleda, kadar grem pes mimo njega in vprasa, kje imam avto. Predvidevam, da ce bi rekla, da je avto pokvarjen, ali na servisu, ali da ga sploh nimam, bi se nekako razumel, ker pa jaz pac zamahnem z roko in pokazem na parkirisce, ces tam je parkiran, pa vratar zavije z ocmi in ne razume, zakaj bi nekdo, ki ima avto, samovoljno zelel iti nekam pes. Potem me seveda spusti ven, ob povratku pa moram spet skozi zaslisanje, kje sem bila. No, pa to vse skupaj bolj v hecu, saj je vratar zelo prijazen in vedno dobre volje.

Potem imam slabih 10 minut hoje do drugega vratarja, ki dviga zapornico ob dovozu v naselje. Ta ni tako zelo radoveden, kam grem in me obicajno le vprasa, kako sem, in potem jaz njega nazaj, kako je, in si vosciva lep dan in grem dalje. Razen enkrat, ko se mu je zdelo, da mora resno opravljati svoje delo, to je varovati stanovalce v njegovem naselju. Dan je bil oblacen, vremenska napoved je predvidevala 30% verjetnost dezja. In jaz sem racunala, da bom hodila pod tistimi 70% neba, kjer ne bo dezevalo. Vratarju pa se je zdelo drugace in me je opozoril, da so crni oblaki in naj grem raje nazaj. Ker sem vendarle zelela naprej, je zagrozil, da “very bad storm is coming” in ker sem se se vedno obotavljala, mi je predlagal, naj grem raje domov po avto, ali vsaj po deznik. No, ker je vztrajal, sem se odlocila, da je oblak nad mano res precej crn in sem se vendarle obrnila nazaj. Takrat pa se je iz oblaka vsul tak naliv, da kljub temu, da sem tekla, sem prisla nazaj domov popolnoma premocena.

Vratar torej resno jemlje svoje delo. Vecino casa. Razen takrat, kadar njega klice narava, recimo zgodi se, da ko se pripeljemo z avtom, je zapornica dvignjena, vratarja nikjer, na oglasni deski pa pise “gone to the toilet”. In prav tak napis je bil tudi eno nedeljo popoldne, ko je bila na sporedu zelo pomembna kriket tekma. Kdo ve, ali ga je narava spustila, ko je bilo tekme konec. Ker kljub odsotnosti budnega ocesa vratarja takrat ni bilo nobenega incidenta v naselju, ugibam, da so tudi lopovi najverjetneje gledali tekmo.

Pot v trgovino in nazaj sem zdaj ze veckrat uspesno ponovila. Po vratarjih je potem treba preckat glavno cesto, kjer je semafor in razen enkrat, ko me je skoraj povozil avto, ki je zavijal in ni pricakoval pesca na prehodu, gre potem kar tekoce. Na poti srecam prodajalce roz, vsak dan jih razstavijo v vedrih na istem mestu na plocniku, nekoliko naprej pa prodajalce kovckov, denarnic, zenskih torbic, ur in drugih malenkosti, prav tako razstavljenih po plocniku. Ti prodajalci so miroljubni, ne vsiljujejo svoje robe in se nikoli nisem imela nobenih tezav.