Časopisi

Bolj ali manj redno spremljam lokalne časopise in včasih tudi gledam televizijski dnevnik, da bi bila vsaj približno obveščena o dnevnih novicah in lokalnih dogajanjih. Kljub temu mi ozadja raznih tukajšnjih afer niso vedno razumljiva, saj ne poznam vseh zgodovinskih okoliščin. Dnevne časopise spremljam na internetu, naslovnico pa si mnogokrat ogledam že zjutraj na poti v službo, saj časopise prodajajo ulični prodajalci na križiščih. Opažam, da časopisi med dnevnimi novicami ne postavljajo vedno v ospredje političnih tem, ampak je še največ prispevkov na temo kriminala, precej pišejo o raznih korupcijskih aferah, tesno pa temu sledijo tračarske novice o medijskih zvezdah (recimo o tem, da si je Britney Spears obrila glavo, so pisali na tretji strani resnega dnevnega časopisa). Novic iz dogajanja po svetu ni veliko, objavijo le res najpomembnejše. Precej pozornosti pa posvečajo seveda tudi športnim novicam.

Kolikor sem uspela doslej razvozlati, v Južnoafriški republiki nimajo ločenih funkcij predsednika parlamenta in predsednika države. V demokratičnih volitvah izvolijo poslance v parlamentu, trenutno ima največ sedežev stranka ANC. Poslanci v parlamentu potem med seboj izvolijo predsednika, ki hkrati predstavlja predsednika države. To vlogo trenutno opravlja Thabo Mbeki, ki je tudi predsednik stranke ANC. Predsednik države lahko opravlja največ dva 5 letna mandata in ker se trenutnemu predsedniku izteka drugi mandat v letu 2009, se zdaj precej dogaja na temo boja za njegovo nasledstvo. Živahno pa je tudi v največji opozicijski stranki DA, kjer so ravno pred kratkim dobili novo predsednico.

Med novicami večkrat preberem izjave raznih pomembnih ljudi v državi, kako da se zavedajo visoke stopnje kriminala, brezposelnosti, težav z javnim prevozom in podobnih problemov vsakodnevnega življenja. Žal pa običajno ne zasledim pobud, kako se nameravajo lotiti problemov in jih odpraviti. Prebrala sem recimo objavo ene večjih tukajšnjih bank, ki je bila pripravljena državi ponuditi več milijonov randov denarja za boj proti kriminalu, saj zaradi razširjenosti kriminala tudi trpi njihovo poslovanje, a si je banka premislila, ker vlada ni znala povedati, kaj konkretno bo z denarjem naredila. Zaposlovanje dodatnih policistov samo po sebi namreč še ne pomeni, da se bo tudi zmanjšala stopnja kriminala.

V roke mi je prišel tudi zanimiv članek o največjih podjetjih v Afriki. Izmed prvih 50 največjih podjetij v Afriki jih je 40 iz Južnoafriške republike, a ne na prvem mestu, saj tega zaseda naftna družba Sonatrach iz Alžirije. V svetovnem merilu se afriška podjetja sicer ne uvrščajo blizu vrha lestvic največjih podjetij; če bi združili prvih 10 največjih afriških podjetij, bi se ta skupno uvrstila šele na 15. mesto Forbesove lestvice največjih 500 podjetij na svetu. Na drugem mestu lestvice največjih afriških podjetij je finančna skupina Old Mutual, katere član je tudi zavarovalnica, v kateri sem zaposlena. Med največjimi afriškimi podjetji so razen naftnih družb iz severne in centralne Afrike tudi še nekatere finančne, telekomunikacijske in trgovske družbe, pa podjetja, ki se ukvarjajo s pridobivanjem naravnih surovin, recimo platine in diamantov. Z zanimanjem sem iskala, katero je največje računalniško podjetje v Afriki, a med prvimi 100 največjimi afriškimi podjetji ni nobenega iz te panoge.

Jesen

Ko je bila v Sloveniji zima, smo imeli tu prijetno toplo poletje, ne prevroče, ravno prav dežja. Zdaj so letni časi zamenjani in na hitro se je vreme obrnilo, tako da je postalo zelo neprijetno mrzlo. Pravzaprav je šele jesen, ponoči se ohladi do pod 10 stopinj Celzija. O kurjavi pa ne duha ne sluha, domačinov sploh ne moti, da ni ogrevanja. Pa ne le to, večji javni prostori so še vedno hlajeni! Tako da kljub temu, da je čez dan še vedno dobrih 20 stopinj in za kratke rokave, mi to nič ne koristi, saj sem takrat v službi pod klimo. Ni mi razumljivo, kako domačini vzdržijo take razmere, no, seveda, navajeni so. Pravijo, da gretje škoduje, saj potem ljudje zaradi temperaturnih razlik hitreje zbolijo. Zato je bolje, da je mrzlo kar naprej, zunaj in znotraj, podnevi in ponoči?! Pa menda se ob večerih pogrejejo s kakšnim kozarcem rdečega vina.

Dnevi se krajšajo, zato je zjutraj, ko gremo od doma, še tema, ko se vrnemo domov, pa prav tako. Ob večerih tako sedimo doma, ob prižgani električni pečki. Ja, za domov smo si kupili gretje, mi mehkužci iz Evrope, ki bi naj bili navajeni na mrzle zime. Vsaj tako mislijo domačini, namreč da nam mraz ne škoduje, mi pa si seveda mislimo, da če je mraz, se vendar zakuri! Za naslednjič, ko ne bo elektrike, imam pa tudi že pripravljen rezervni načrt: zakurili bomo oglje v žaru.

Razen tega, da je po koledarju jesen (in mraz in krajši dnevi), zunaj ni nobenih značilnih znakov, da je nastopil ta letni čas, recimo ni odpadanja listja, ni trgatev, ni kostanja, ni živih jesenskih barv. Trava je večinoma rjava, kakor je bila tudi poleti, drevesa pa so večinoma zimzelena. Še tistih nekaj listopadnih dreves, ki jih vidim ob cesti, izgleda bolj, kakor da se bodo vsak čas posušila, saj nimajo živo obarvanih listov. Vrste zelenjave in sadja, ki se dobijo v trgovinah, so še vedno enake, kakor poleti. Grozdje je menda na voljo čez vse leto, saj pravijo, da tisto, kar pridelajo v okolici Cape Towna, dozoreva ob vseh letnih časih.

V trgovinah z oblačili prodajajo zimske obleke, predvsem puloverje, najde se tudi nekaj kratkih plaščev in morda kakšna bunda, sicer pa glede na ponudbo toplih oblačil ni videti, da bi se pripravljali na hudo zimo. Upam, da ne bo še kakih temperaturnih presenečenj, saj glede na do sedaj videno ugibam, da domačini kar dobro prenašajo mraz. Sinova šolska uniforma se od poletne razlikuje edino po tem, da imajo zdaj srajco z dolgimi rokavi. Čez lahko oblečejo pleten brezrokavnik, med tem ko puloverja z dolgimi rokavi sploh ni v kompletu šolske uniforme.

Minilo je že šest mesecev, kar živimo v Afriki. Življenje teče mirno naprej, trenutno imamo doma vodo (toplo in mrzlo), elektriko, kabelska televizija tudi deluje. Zanimivo, kako se človek nauči ceniti vse to, če živi v okolju, kjer ni samoumevno, da je vse našteto vedno na razpolago. Še najbolj me skrbi, da bo odpovedal pralni stroj, vsakič naslednjič med pranjem bolj cvili in škripa. Kadar perem na višji temperaturi, pa rad spusti vodo – po tleh, seveda. Sem že navajena, da kadar dam prat belo perilo, zraven dežuram s krpo, za vsak primer, če bo spet poplava.

Velikih pet

Pravijo, da je cilj vsakega pravega lovca na divje živali, da ulovi velikih pet: lev, leopard, slon, nosorog in bivol. To so živali, za katere velja, da so najnevarnejše in torej najtežje za ulovit. V sodobnem času je lov na divje živali strogo omejen oziroma večinoma kar prepovedan, kar velja vsaj v Južnoafriški republiki. Na lov na divje živali pa se menda lahko še vedno hodi v Zimbabve, kjer je zaradi politične krize in korupcije mogoče tudi to, kar je sicer prepovedano. Če že lov na divje živali v sodobnem času ni več tako popularen, kakor je bil včasih, pa je postal cilj vsakega pravega turista, da hodi toliko časa v safarije in naravne rezervate, dokler v živo ne vidi vseh pet najnevarnejših živali.

Izmed velikih pet sem doslej v safarijih videla in fotografirala leva, slona in nosoroga. Bivola in leoparda pa zaenkrat le v živalskem vrtu, tako da še nisem dosegla kvote videti vseh pet v divjini. Fotografije sem posnela tako, da sem odprla okno v avtu za nekaj centimetrov, toliko, da sem skozi potisnila fotoaparat in uporabila zoom, zato so živali videti precej blizu, a so bile kar na varni razdalji.

Enega izmed levov sem srečala tudi iz oči v oči, saj se je sprehodil mimo našega avta v safariju. Takega kralja živali sigurno ne bi hotela srečati v divjini, je tako velik, da je z glavo segel do višine moje glave, ko sem sedela v avtu. Čeprav levi v safariju večinoma izgledajo kot nekakšne ogromne muce, ki lenobno poležavajo v senci, se je pred kratkim v enem izmed bližnjih naravnih rezervatov zgodilo, da so levinje pojedle lastnika. Prav zares, najbrž je tudi lastnik mislil, da je varno in je stopil iz avtomobila, pa so se levinje odločile, da je čas za malico. Zelo hitro so sicer pridrveli na pomoč reševalci, varnostniki in policija, a so bili na žalost nemočni, saj je bilo težko razgnati pet lačnih levinj pri jedi.

 

Razen velikih pet je v safarijih mogoče videti seveda še mnoge druge živali, recimo zebre, žirafe, divje svinje, pa številne različne vrste antilop, ki imajo tu vsaka svoje ime, na primer springbok, gemsbok, blesbok, eland, impala, hartebeest, wildebeest, kudu, itd. Ne vem, ali obstajajo slovenska imena za katere izmed teh živali, ali so kar vse skupaj antilope. Če morda kdo med bralci ve, naj se oglasi.

Ugibam, da antilope večinoma ne sodijo med ogrožene vrste živali, saj se nekatere med njimi pojavljajo na jedilnih listih v restavracijah (zebrini zrezki, springbokov carpaccio, posušeno meso kuduja, itd.). Potem so tu še številne vrste ptičev, od katerih prav nobenega ne prepoznam. Ko sem v knjigarni gledala knjigo s ptiči, je bila tako težka in debela, da se mi je zdelo, da jih je mnogo preveč, da bi lahko kakšnega identificirala.

Med domačimi živalmi (beri: muhe, pajki, hrošči…) je tudi večina takih, ki jih ne poznam. Ker živimo na precejšnji nadmorski višini, čez 1600 m, skoraj ni komarjev, muh pa tudi ne preveč. Najbolj značilna žival, ki sem jo imela priložnost dobro spoznati, se ljubkovalno imenuje Parktown prawn, nekakšen križanec med ščurkom in kobilico. Izgleda podobno, kakor ščurek, le da bolj počasi teče, skače pa kot kobilica, vendar ne previsoko. Občasno se kakšen znajde v našem stanovanju, saj imamo odprta okna in kadar smo doma tudi odprta vrata na teraso. Izumila sem učinkovit postopek, kako ga pregnati, namreč kadar kakšnega zagledam, ga z metlo odpravim proti vhodnim vratom, pod katerimi je dovolj visoka špranja, da ima izhod ven.