Zima

Vem, da sem že pisala o jeseni in o tem, kako se je vreme ohladilo, kurjave pa tu ne poznajo. Ampak kar je preveč, je pač preveč. Ne le, da nimajo kurjave v jeseni, kadar se ohladi do kakih 10 stopinj ponoči, ampak tudi nimajo kurjave pozimi, ko se ohladi pod ničlo! Tako se zgodi, da imamo zjutraj led na avtu, v stanovanju pa drgetamo od mraza. Sicer imamo zdaj doma že tri električne pečke, eno v dnevni sobi in po eno v vsaki od spalnic, a v stanovanju, ki je brez izolacije, enoslojnih oknih, ki skoraj nič ne tesnijo, je tudi prižgan električni radiator praktično neuporaben, saj pride več mrzlega zraka v stanovanje, kakor ga uspe ta segreti.

Menda je zaradi mraza umrlo že več deset ljudi, saj je v hribih še mnogo hladneje, kakor v mestu. Po radiu sem slišala, da zbirajo tople obleke in odeje za tiste, ki jih zebe. Sem se hotela kar prijaviti, naj zberejo še kaj zame, saj mene tudi zebe. Res pa je, da so dnevi večinoma kar znosni, razen posameznih resnično hladnih dni, ko se ne segreje nad kakih 11 stopinj, je vsak dan sonce, temperatura pa gre do 17 ali celo do 20 stopinj. Precej se pozna, da živimo na nadmorski višini nad 1600 metrov, saj se zelo hitro ohladi takoj, ko sonce zaide. To pa je zdaj, ko je zima, kar zgodaj. Zato pa imamo več časa za opazovanje lune. Opazila sem zanimivost, da je na južni polobli luna zrcalna, kakor na severni, torej kadar je v obliki črke C, se debeli, kadar pa je v obliki črke D, se zmanjšuje (ravno obratno, kakor so nas učili na severni polobli, namreč da D pomeni debeli, C pa crkuje).

Težko se sprijaznim, da je v Afriki lahko taka zima, saj glede na to, da v stanovanju nimamo centralne kurjave, resnično nisem pričakovala takega mraza. Vendar ni povsod tako mrzlo, topleje je na obali, recimo v Durbanu. V službi sem med kosilom naletela na skupino sodelavk iz Durbana, ki so bile pri nas na izobraževanju, in so drgetale od mraza, pa so videle mene (ki sem tudi drgetala) in so me imele za domačinko, zato so me zasliševale, kako vendar v Johannesburgu vzdržimo tak mraz. Ja, to se tudi jaz sprašujem, mnogo raje bi bila zdaj v Sloveniji, tudi pri minus 20, če bi vedela, da vsaj ko stopim v nek prostor, je toplo.

Moja dnevna rutina v zimskem času izgleda tako, da iz tople postelje (ko smo se vselili v naše stanovanje, mi ni bilo jasno, zakaj so bile zgornje police omar polne rezervnih odej, zdaj te odeje niso več na policah!) na hitro oddrvim v ledeno mrzlo kopalnico in takoj spustim vročo vodo iz tuša, da se vsaj kopalnica za silo segreje in se lahko uredim za službo. Potem čim hitreje v avto, kjer prvih pet minut zmrzujem, dokler ne začne delovati gretje. V službi je prva pot v kuhinjo na vroč čaj, potem pa se počasi že pokaže sonce in takoj postane bolj znosno. Ko se vrnem domov iz službe, je že tema, kar pomeni, da je spet mrzlo, zato se včasih spravim kuhat, kjer se ogrejem za štedilnikom, ali pa v odejo zavita na kavču gledam televizijo ali berem. Kadar gremo v restavracijo na večerjo, vedno vzamem bundo, ker nikoli ne vem, ali bodo pustili odprta vrata in bo mrzlo. Še sreča, da se od danes dalje dnevi daljšajo, in da sem prestala že polovico najhujšega. Zima je še toliko težja zato, ker v vsem tem času ni prav nobenega praznika in nič drugega posebnega, kar bi razbilo mrzlo in mračno monotonijo.

Da mi le ni tako hudo, moram priznati, da sem šla ta vikend na pohod v rezervat Suikerbosrand, bilo pa je prijetno toplo, tako da sem malicala na soncu v kratkih rokavih. Razgled je bil čudovit, saj je bil travnik – kljub temu, da je zima, sušno obdobje in je vse posušeno rjavo – poln rdečih cvetov. Zdaj je namreč ravno čas, v katerem začenjajo cveteti aloe.

Jeziki

V Južnoafriški republiki je 11 uradnih jezikov. Čeprav se lahko povsod sporazumevamo v angleščini, se vsi ostali jeziki tudi kar pogosto uporabljajo. Praktično vsi domačini razen angleščine govorijo ali vsaj razumejo Afrikaans, saj ga kot tuj jezik ponujajo vse šole, kolikor slišim, pa ga številne družine govorijo doma kot njihov materin jezik. V nekaterih okoljih, kjer je večja gostota afrikanskega prebivalstva, imajo pouk v šolah v njihovem jeziku, tam je potem angleščina obvezen tuj jezik. Prebrala pa sem, da tudi na nekaterih univerzah predavanja potekajo v afrikanščini. Opažam, da se afrikansko prebivalstvo zelo trudi za ohranitev njihovega jezika, saj imajo svoje časopise, knjige, pa tudi nekatere televizijske nadaljevanke, ki jih po televiziji predvajajo z angleškimi podnapisi.

Zgodi se, da me včasih na kakem javnem mestu kdo ogovori v afrikanščini, saj je tu samoumevno, da jo vsi razumejo, jaz pa čudno gledam, ker nič ne razumem, oni pa še bolj čudno, od kod sem se vendar vzela, da jih ne razumem. Posamezne besede iz afrikanščine pa so našle mesto tudi v vsakodnevnem pogovornem jeziku v angleščini, na primer večkrat slišim, da je nekaj »lekker«, kar pomeni, da je dobro ali v redu. Uveljavljena je fraza »just now«, ki bi dobesedno lahko pomenila, da bo nekdo nekaj naredil zdaj takoj, v resnici pa gre za prevod iz afrikanščine, ki še najbolj spominja na nekaj takega kot »sčasoma«, torej da bo nekdo nekaj naredil pač enkrat, ko bo imel čas, nikakor pa ne takoj. Zdaj že vem, da če mi nekdo obljubi, da bo prišel »just now«, lahko kar pozabim, da se bo to zgodilo kmalu.

V regijah, kjer je večja gostota črnskega prebivalstva, imajo pouk v šolah v katerem izmed njihovih domačih jezikov, najpogostejša med njimi sta Zulu in Xhosa. Slednji je dobro prepoznaven, saj vsebuje zvoke, ki jih naredijo z različnimi kliki z jezikom. V okolici Johannesburga je pogost jezik še Sotho, ki ga sicer največ govorijo tudi v državi Lesoto, potem pa so še drugi, nekoliko manj razširjeni jeziki, Ndebele, Tswane, Swati, Venda, Tsonga, Pedi. Tudi kakšna beseda iz črnskih jezikov se znajde v vsakodnevnem pogovornem jeziku, recimo zulujska beseda »yebo«, ki pomeni »ja«.

Televizijski dnevnik je na sporedu na nacionalni televiziji v vseh 11 uradnih jezikih in sicer se ob večerih nekje med 18. in 20. uro zvrstijo polurne oddaje v vsakem izmed jezikov na treh različnih televizijskih kanalih. Zadnjič pa sem tudi opazila, ko so prenašali neko rugby tekmo, da sta bila dva komentatorja, eden je komentiral v angleščini, drug pa v afrikanščini in sta se med seboj pogovarjala, vsak v svojem jeziku. Kadar kupim kakšno stvar, ki ima priložena navodila, so ta mnogokrat v več različnih jezikih. Prav tako je na bankomatu vedno prva opcija izbira jezika, različne banke sicer ponujajo različno izbiro jezikov, nekatere le angleščino in afrikanščino, nekatere pa imajo tudi po 8 različnih jezikovnih različic. Tudi zavarovalnica, v kateri delam, zahteva, da programska oprema ponuja večjezičnost, saj dokumente vedno izpisujejo v katerem izmed uradnih jezikov, ki ga izbere komitent.

V službi okrog sebe razen angleščine pogosto slišim sodelavce, ki se pogovarjajo v afrikanščini ali v katerem izmed črnskih jezikov, razen tega sodelujem s skupino svetovalcev iz Litve in Latvije, ki se med seboj sporazumevajo v ruščini, tako da imam okoli sebe vedno polna ušesa raznih tujih jezikov.

Stavke

V službi sem v centru mesta, kjer je na nasprotni strani ceste mestna hiša, tako da imam skozi okno dober razgled na dogajanja tam okoli. Dogajanja pa so kar naprej, saj skoraj ne mine dan, da ne bi kakšna skupina ljudi nekaj protestirala ali demonstrirala. Včasih se demonstracij udeležijo tudi učenci raznih šol, te je lahko prepoznati, saj imajo šolske uniforme, vsaka šola drugačne. Nič čudnega potem, da je uspeh v šolah v povprečju tako slab, če pošiljajo učence na ulico, namesto da bi bili pri pouku.

Ta teden so v akciji uslužbenci v javnem sektorju, ki že nekaj časa grozijo s stavko, če država ne bo ugodila njihovi zahtevi po povišanju plač za 12 odstotkov, saj jim ta ponuja le 6 odstotno povišanje. Demonstrirajo vsak dan, tako da je povsem ohromljen promet v okolici, danes pa so uradno začeli s stavko. V stavko so vključeni med drugimi tudi učitelji, zato je odpadel pouk v javnih šolah (juhu!), zdravstveni delavci, zato delajo le na urgenci in na intenzivni negi, med tem ko je sodišče prepovedalo stavkati carinikom. Glede na nepopustljivost obeh pogajalskih strani se lahko zgodi, da bo stavka trajala še dolgo, bomo videli.

Sprašujem pa se, ali se bo stavka javnih uslužbencev kaj dosti poznala na matičnih uradih, saj tam tudi kadar ne stavkajo, delajo tako počasi, da bi nepoučen morda mislil, da stavkajo. Zaradi tega se je uveljavila praksa, da kadar ima kdo opravka na matičnem uradu, najame nekoga in mu plača, da stoji v vrsti namesto njega in potem ta čakalec pokliče naročnika, tik preden pride na vrsto. Da je to dober posel vidim tudi po tem, da ulični prodajalci na križiščih včasih delijo letake s ponudbo za storitve čakanja v vrsti.

V zvezi s tem morda še zanimivost o novem informacijskem sistemu na ministrstvu za notranje zadeve. Pred nekaj meseci so namreč namestili nov informacijski sistem in po enem dnevu so ugotovili, da ne deluje, zato so hitro ukrepali tako, da so zaprli vse urade za dva tedna, dokler niso spet usposobili programske opreme. Potem so urade sicer odprli, a kolegi pravijo, da je še vedno kar problem podaljšati registracijo avtomobila, saj sistem včasih deluje, včasih pa ne, če že deluje, pa gre bolj počasi. Sodelavec je zapravil več dni, da mu je uspelo podaljšati registracijo avtomobila, vmes se je seveda vozil s pretečeno registracijo.

Letos so tudi že stavkali šoferji mestnih avtobusov, ne vem natanko zakaj, šlo je za nekaj v zvezi z izplačilom nadomestil za bolniško, kolikor sem razumela, so se razburjali tisti, ki niso bili nič bolani v preteklem letu, pa so hoteli, da jim podjetje vseeno nekaj plača. Stavka sicer ni prehudo vplivala na promet v mestu, saj so mestni avtobusi zelo redki in jih uporablja le malo ljudi. Edino tajnica v naši službi je bila nesrečna, ker nima avtomobila in se redno vozi z avtobusom domov (zjutraj jo v službo pripelje soseda), tako da je morala prositi sodelavce, ki stanujejo v njeni bližini za prevoz domov. Med stavko šoferjev pa je očitno prihajalo do nesoglasij, saj so se nekateri šoferji vrnili na delo, med tem ko so drugi še stavkali. In ti drugi so se spravili na stavkokaze, tako resno, da je bil rezultat trije mrtvi šoferji in dva požgana avtobusa. Stavka se je potem razvozlala in zdaj avtobusi spet vozijo.