Zima

Vem, da sem že pisala o jeseni in o tem, kako se je vreme ohladilo, kurjave pa tu ne poznajo. Ampak kar je preveč, je pač preveč. Ne le, da nimajo kurjave v jeseni, kadar se ohladi do kakih 10 stopinj ponoči, ampak tudi nimajo kurjave pozimi, ko se ohladi pod ničlo! Tako se zgodi, da imamo zjutraj led na avtu, v stanovanju pa drgetamo od mraza. Sicer imamo zdaj doma že tri električne pečke, eno v dnevni sobi in po eno v vsaki od spalnic, a v stanovanju, ki je brez izolacije, enoslojnih oknih, ki skoraj nič ne tesnijo, je tudi prižgan električni radiator praktično neuporaben, saj pride več mrzlega zraka v stanovanje, kakor ga uspe ta segreti.

Menda je zaradi mraza umrlo že več deset ljudi, saj je v hribih še mnogo hladneje, kakor v mestu. Po radiu sem slišala, da zbirajo tople obleke in odeje za tiste, ki jih zebe. Sem se hotela kar prijaviti, naj zberejo še kaj zame, saj mene tudi zebe. Res pa je, da so dnevi večinoma kar znosni, razen posameznih resnično hladnih dni, ko se ne segreje nad kakih 11 stopinj, je vsak dan sonce, temperatura pa gre do 17 ali celo do 20 stopinj. Precej se pozna, da živimo na nadmorski višini nad 1600 metrov, saj se zelo hitro ohladi takoj, ko sonce zaide. To pa je zdaj, ko je zima, kar zgodaj. Zato pa imamo več časa za opazovanje lune. Opazila sem zanimivost, da je na južni polobli luna zrcalna, kakor na severni, torej kadar je v obliki črke C, se debeli, kadar pa je v obliki črke D, se zmanjšuje (ravno obratno, kakor so nas učili na severni polobli, namreč da D pomeni debeli, C pa crkuje).

Težko se sprijaznim, da je v Afriki lahko taka zima, saj glede na to, da v stanovanju nimamo centralne kurjave, resnično nisem pričakovala takega mraza. Vendar ni povsod tako mrzlo, topleje je na obali, recimo v Durbanu. V službi sem med kosilom naletela na skupino sodelavk iz Durbana, ki so bile pri nas na izobraževanju, in so drgetale od mraza, pa so videle mene (ki sem tudi drgetala) in so me imele za domačinko, zato so me zasliševale, kako vendar v Johannesburgu vzdržimo tak mraz. Ja, to se tudi jaz sprašujem, mnogo raje bi bila zdaj v Sloveniji, tudi pri minus 20, če bi vedela, da vsaj ko stopim v nek prostor, je toplo.

Moja dnevna rutina v zimskem času izgleda tako, da iz tople postelje (ko smo se vselili v naše stanovanje, mi ni bilo jasno, zakaj so bile zgornje police omar polne rezervnih odej, zdaj te odeje niso več na policah!) na hitro oddrvim v ledeno mrzlo kopalnico in takoj spustim vročo vodo iz tuša, da se vsaj kopalnica za silo segreje in se lahko uredim za službo. Potem čim hitreje v avto, kjer prvih pet minut zmrzujem, dokler ne začne delovati gretje. V službi je prva pot v kuhinjo na vroč čaj, potem pa se počasi že pokaže sonce in takoj postane bolj znosno. Ko se vrnem domov iz službe, je že tema, kar pomeni, da je spet mrzlo, zato se včasih spravim kuhat, kjer se ogrejem za štedilnikom, ali pa v odejo zavita na kavču gledam televizijo ali berem. Kadar gremo v restavracijo na večerjo, vedno vzamem bundo, ker nikoli ne vem, ali bodo pustili odprta vrata in bo mrzlo. Še sreča, da se od danes dalje dnevi daljšajo, in da sem prestala že polovico najhujšega. Zima je še toliko težja zato, ker v vsem tem času ni prav nobenega praznika in nič drugega posebnega, kar bi razbilo mrzlo in mračno monotonijo.

Da mi le ni tako hudo, moram priznati, da sem šla ta vikend na pohod v rezervat Suikerbosrand, bilo pa je prijetno toplo, tako da sem malicala na soncu v kratkih rokavih. Razgled je bil čudovit, saj je bil travnik – kljub temu, da je zima, sušno obdobje in je vse posušeno rjavo – poln rdečih cvetov. Zdaj je namreč ravno čas, v katerem začenjajo cveteti aloe.