Okolje

Prejšnji teden so v službi delili brezplačne varčne žarnice z namenom, da bi nas vzpodbudili k razmišljanju o varčevanju z energijo. Pogosto berem in slišim o takih in podobnih pobudah na temo varčevanja z energijo in varovanja okolja, nenazadnje je pravica do neškodljivega okolja zagotovljena tudi v južnoafriški ustavi. A tako kakor na drugih področjih imam tudi tu vtis, da se veliko govori, naredi pa bolj malo. Še največ je narejenega pri ohranjanju živali in rastlin, saj so s številnimi naravnimi rezervati poskrbeli, da se ne uničujejo rastlinske in živalske vrste. Kljub temu je tudi na tem področju prisoten kriminal, ki se kaže zlasti v nedovoljenem lovu na divje živali in tihotapljenju zaščitenih naravnih bogastev na tuje trge, recimo pred kratkim so na mednarodnem letališču prijeli dva potnika, ki sta imela v prtljagi nosorogove rogove, pogost prepovedan tovor pa so še slonovina, korale in školjke abalone.

Veliko se piše o recikliranju odpadkov in o vračljivi embalaži, vendar doslej še nisem uspela ugotoviti, kam bi naj odnesla prazne steklenice od piva ali kam bi lahko dala papir, plastiko in pločevinke v recikliranje. V trgovinah oglašujejo, naj kupci prinesejo lastne vrečke za nakupljene stvari, a kadar pridem na blagajno, mi skoraj vedno vsilijo nove vrečke, ki jih najraje napolnijo le do polovice in s tem porabijo še več vrečk, kakor bi bilo nujno potrebno. Da sploh ne omenjam embalaže, v katero so zapakirane stvari, ki jih kupujem, vse je v plastiki, tudi v več slojih. Saj je lepo, da sta sadje in zelenjava tako lepo zapakirana, v plastiki se sadeži ne obtolčejo ali zgnijejo, pa vendar moram potem vsak dan prazniti koš za smeti, ki je vedno poln razne embalaže.

Pri varčevanju z energetskimi viri so kar iznajdljivi, saj radi varčujejo tako, da izklopijo elektriko, včasih v posameznih okoliših, zgodilo pa se je tudi že, da so ob preobremenitvah elektroenergetskega sistema enostavno izklopili semaforje (v triinpolmilijonskem mestu, kjer se praktično vsak prebivalec vozi s svojim avtomobilom!). Obstaja pa še en vzrok, zakaj včasih izpade elektrika. Namreč, tu je razširjena praksa kraje kablov, tistih, po katerih gre elektrika, telefon ali kabelska televizija. Najprej se mi je zdelo nenavadno, ko sem videla reklame na televiziji, kjer pozivajo ljudi, naj ne kradejo kablov, ker s tem lahko ogrožajo življenja (prizor telefoniranja na urgenci), pa plakate s telefonsko številko, kamor se lahko anonimno pokliče, če kdo vidi koga, ki krade kable. Končno sem na poročilih slišala razlago, zakaj je kraja kablov donosni posel, namreč menda obstajajo neka sumljiva podjetja, ki na svetovnih trgih prodajajo baker iz teh kablov.

Opazila sem, da je v okolici Johannesburga nekaj jedrskih elektrarn, menda imajo v Južnoafriški republiki lasten uran, a tako kakor drugje po svetu, domačini nasprotujejo graditvi novih jedrskih elektrarn, tako da jedrska energija predstavlja le 3% delež energetskih virov. Nenavadno se mi zdi tudi, da kljub temu, da je tu praktično vsak dan sonce, ne izkoriščajo sončne energije. V okolici Johannesburga sem zasledila nekaj sončnih kolektorjev le na prometni signalizaciji, pa neka šola v revnem predelu mesta ima sončne kolektorje, ki jih je sponzorirala lokalna banka. Škoda, da sonca ne izkoriščajo bolj množično, ker tudi pozimi je čez dan sonce tako prijetno toplo, da bi verjetno zadostoval že črn sod na strehi, pa bi lahko imeli dovolj tople vode za tuširanje.

Izgubljeni ključ

Tokrat še ena resnična zgodba iz našega afriškega življenja. Zgodila se je že pred časom, a sem jo prihranila za objavo takrat, ko ne bom imela nič bolj pametnega za napisat. Zdaj, ko je še vedno zima, mi po glavi roji edino to, kako je mrzlo in kdaj bo že konec teh muk. Zato raje zgodba.

Ampak najprej uvod. O razširjenosti kriminala sem že pisala. Pa ne gre le za kriminal, ki se dogaja zunaj, na ulicah in na cestah. Praviloma v tem delu sveta vsakemu domačinu vsaj enkrat v življenju oropajo stanovanje. Tako temeljito, da ne odnesejo le denarja in elektronike, ampak stanovanje izpraznijo, saj vzamejo vse, kar ni pritrjeno, tudi pohištvo, posodo in obleke. Vsaka stvar namreč prav pride, večinoma ukradeno potem prodajajo v trgovinah z rabljenimi stvarmi. V poročilih sem videla, da je policija razkrinkala eno tako roparsko združenje in jim zaprla trgovino z »rabljenim« pohištvom. Sodelavka v službi pa mi je povedala, da so ji pred leti do golega oropali stanovanje, in to se ji je zgodilo ravno kakšen dan po tistem, ko je zjutraj stala pred omaro in tako po žensko razmišljala, kaj naj obleče in vzdihovala, saj nimam nič za obleči. No, naslednji dan so se ji misli udejanile, saj je prišla domov in je bilo stanovanje popolnoma izpraznjeno.

Zdaj pa k zgodbi. En petek popoldne sta šla mož Marko in sin Matej na tek. Čeprav sem bila doma (kar se je kasneje izkazalo za srečno okoliščino, da sta se lahko sploh vrnila domov), sta vzela s seboj ključ od stanovanja. Njun tek običajno gre tako, da nekaj časa tečeta skupaj, potem pa gre Marko naprej in Matej nazaj. In na tej kritični točki sta izvedla predajo ključa. Kako natanko je ta predaja potekala, se ne ve, ker se pričanja očividcev razlikujejo. Marko pravi, da je vrgel ključ Mateju, ta pa ga je potem vrgel v zrak. Matej pravi, da mu je oče vrgel ključ tako visoko, da ga ni mogel ujeti. Kakorkoli že, rezultat je bil ta, da je ključ padel čez ograjo ene izmed hiš.

Treba je vedeti, da so tu ograje visoke vsaj dva metra, na vrhu pa je še dodatno napeljan kake pol metra visok električni pastir. Kar je zelo učinkovito proti vlomilcem, seveda. In to pomeni, da plezanje čez ograjo po izgubljeni ključ vsekakor odpade. Da je bila nesreča še večja, je bil ključ tisti originalni, ki smo ga dobili ob vselitvi v stanovanje, na njem je bil obesek z naslovom in številko stanovanja. Če bi ga kdorkoli našel, bi se lahko takoj odpravil k nam domov in nam odnesel vse, kar ni pritrjeno, pa še truditi se mu ne bi bilo treba z vlamljanjem!

Kaj torej zdaj? Šli smo zvonit k vhodu tiste hiše, a ni bilo niti v petek, niti v soboto, niti v nedeljo nikogar doma. Poštnih nabiralnikov tu nimajo, saj poštarji ne hodijo po varovanih naseljih (za prejem pošte imajo domačini odprte poštne predale na pošti), zato nismo mogli pustiti listka, naj nas stanovalci tiste hiše recimo pokličejo po telefonu. Opazila pa sem, da je okoli hiše lepo urejen vrt, s posajenimi rožami, ki so izgledale, kakor da jih nekdo redno zaliva. Torej je bilo pričakovati, da se bo slej ko prej pojavil vrtnar, ki bo najverjetneje našel ključ in potem bo po nas. Smo že razmišljali, da moramo dat zamenjat ključavnico na stanovanju.

V ponedeljek popoldne pa se mi je vendarle nasmehnila sreča. Ko sem se z avtom peljala proti domu, sem slučajno zagledala hišno pomočnico, ki je ravno odhajala iz tiste hiše. Sem na hitro zaustavila avto in jo nagovorila, sicer je pisano gledala, ker ji ni bilo najbolj jasno, kaj bi naj delal naš ključ na vrtu tiste hiše, a je šla vseeno pogledat in seveda ga je našla, za kar sem ji dala nekaj napitnine. Tako se je vse skupaj srečno končalo. Zdaj, ko pogledam nazaj, se mi zdi zabavno, a tistih nekaj dni, dokler nismo imeli ključa v rokah, smo preživeli v kar neprijetnem strahu.

Sneg

Ja, tako je, tudi v Johannesburgu je zapadel sneg, kar tu menda ni najbolj običajno. Sodelavci v službi so bili navdušeni, tisti mlajši sploh ne pomnijo, kdaj je nazadnje snežilo v mestu, starejši pa so staknili glave in se zedinili, da je bilo toliko snega nazadnje pred 26 leti. Seveda za sneg krivijo nas, svetovalce iz Litve, Latvije in Slovenije, češ da smo ga mi prinesli s seboj. Pa smo jim pojasnili, da teh ubogih nekaj centimetrov snega ni nič, omembe vredno snega je takrat, kadar potrebuješ lopato, da se zjutraj izkoplješ ven iz hiše.

Zgornjo fotografijo je posnela sodelavka, saj so se pri njih doma tako razveselili snega, da so se ob dveh ponoči spravili ven kepat in fotografirat, zbudili pa so jih sosedje, ki so že pred njimi rajali na ulici. Temperature so bile ponoči seveda pod ničlo, podnevi pa se je ogrelo le do 8 stopinj, tako da se je sneg obdržal celo dopoldne. Otroci so delali snežene može, saj so bili doma, ker so se začele tritedenske zimske šolske počitnice. Sicer že pred tem tri tedne ni bilo pouka zaradi stavke javnih uslužbencev. Takoj, ko so se začele počitnice, pa so se učitelji odločili, da ne bodo več sodelovali v stavki in tako zdaj uradno spet delajo. Kakšno naključje, da so ravno počitnice, seveda, kdo pa bi vendar hotel stavkati, kadar so počitnice.

V zgornji hiši smo bili enkrat na obisku, ko nas je sodelavka povabila na piknik (takrat ni bilo snega). Nekajkrat smo bili tudi že pri drugih sodelavcih doma, tako da sem si približno ustvarila vtis o tem, kako živijo domačini. Vsi po vrsti imajo hiše, pritlične, prostorne, z večjim številom sob, zunaj z obveznim bazenom, vrtom in večjim urejenim prostorom za piknike ob žaru. Radi imajo domače živali, recimo pse, mačke, ptiče, pa tudi ribe v ribniku. Pravijo, da so cene nepremičnin sprejemljive, tako da si mlada družina lahko brez večjih težav kupi hišo s pomočjo hipotekarnega kredita.

Okrog hiše imajo visoko ograjo, električniga pastirja, alarm, najeto varovanje naselja. Nič čudnega torej, da domačini večinoma živijo za vikende, ko se obvezno kam odpravijo na izlet, če nič drugega, pač nekam na piknik s sorodniki in prijatelji. Ti pikniki običajno izgledajo tako, da trajajo po celo popoldne, gostitelj pripravi meso in priloge (recimo razne solate, ki jih najraje kar kupijo v trgovini že pripravljene), prav tako kupijo papirnate krožnike in plastičen pribor, gostje pa večinoma sami prinesejo pijačo in sladice. Praktično in učinkovito, tako se gostiteljem ni treba preveč ukvarjat s pripravo ali pospravljanjem in se lahko tak piknik organizira kadarkoli.

Za vzdrževanje hiše, opravljanje gospodinjskih del in čuvanje otrok imajo zaposleno hišno pomočnico, vsaj enkrat tedensko pa jim pride kosit in urejat okolico tudi vrtnar. Ker imajo hišne pomočnice, se ženskam ni treba ukvarjati z gospodinjskimi zadevami, kar pomeni tudi, da marsikatera ne zna kuhat. V zvezi s tem sem imela zanimive pogovore s sodelavkami, recimo ena je za rojstni dan v službo prinesla mlečno pito, značilno afrikanersko sladico. Ko sem jo vprašala za recept, je začudeno pogledala, kakšen recept, saj pecivo vedno kupi v trgovini, še nikoli ji ni prišlo na misel, da bi kaj sama spekla. Drugo sodelavko sem srečala v kuhinji, ko si je v mikrovalovni pečici pogrevala od doma prinešeno jed za malico. Vprašala sem jo, kaj ima za jest, pa ni vedela, pač nekaj, kar je skuhala in ji zapakirala hišna pomočnica.