Izgubljeni ključ

Tokrat še ena resnična zgodba iz našega afriškega življenja. Zgodila se je že pred časom, a sem jo prihranila za objavo takrat, ko ne bom imela nič bolj pametnega za napisat. Zdaj, ko je še vedno zima, mi po glavi roji edino to, kako je mrzlo in kdaj bo že konec teh muk. Zato raje zgodba.

Ampak najprej uvod. O razširjenosti kriminala sem že pisala. Pa ne gre le za kriminal, ki se dogaja zunaj, na ulicah in na cestah. Praviloma v tem delu sveta vsakemu domačinu vsaj enkrat v življenju oropajo stanovanje. Tako temeljito, da ne odnesejo le denarja in elektronike, ampak stanovanje izpraznijo, saj vzamejo vse, kar ni pritrjeno, tudi pohištvo, posodo in obleke. Vsaka stvar namreč prav pride, večinoma ukradeno potem prodajajo v trgovinah z rabljenimi stvarmi. V poročilih sem videla, da je policija razkrinkala eno tako roparsko združenje in jim zaprla trgovino z »rabljenim« pohištvom. Sodelavka v službi pa mi je povedala, da so ji pred leti do golega oropali stanovanje, in to se ji je zgodilo ravno kakšen dan po tistem, ko je zjutraj stala pred omaro in tako po žensko razmišljala, kaj naj obleče in vzdihovala, saj nimam nič za obleči. No, naslednji dan so se ji misli udejanile, saj je prišla domov in je bilo stanovanje popolnoma izpraznjeno.

Zdaj pa k zgodbi. En petek popoldne sta šla mož Marko in sin Matej na tek. Čeprav sem bila doma (kar se je kasneje izkazalo za srečno okoliščino, da sta se lahko sploh vrnila domov), sta vzela s seboj ključ od stanovanja. Njun tek običajno gre tako, da nekaj časa tečeta skupaj, potem pa gre Marko naprej in Matej nazaj. In na tej kritični točki sta izvedla predajo ključa. Kako natanko je ta predaja potekala, se ne ve, ker se pričanja očividcev razlikujejo. Marko pravi, da je vrgel ključ Mateju, ta pa ga je potem vrgel v zrak. Matej pravi, da mu je oče vrgel ključ tako visoko, da ga ni mogel ujeti. Kakorkoli že, rezultat je bil ta, da je ključ padel čez ograjo ene izmed hiš.

Treba je vedeti, da so tu ograje visoke vsaj dva metra, na vrhu pa je še dodatno napeljan kake pol metra visok električni pastir. Kar je zelo učinkovito proti vlomilcem, seveda. In to pomeni, da plezanje čez ograjo po izgubljeni ključ vsekakor odpade. Da je bila nesreča še večja, je bil ključ tisti originalni, ki smo ga dobili ob vselitvi v stanovanje, na njem je bil obesek z naslovom in številko stanovanja. Če bi ga kdorkoli našel, bi se lahko takoj odpravil k nam domov in nam odnesel vse, kar ni pritrjeno, pa še truditi se mu ne bi bilo treba z vlamljanjem!

Kaj torej zdaj? Šli smo zvonit k vhodu tiste hiše, a ni bilo niti v petek, niti v soboto, niti v nedeljo nikogar doma. Poštnih nabiralnikov tu nimajo, saj poštarji ne hodijo po varovanih naseljih (za prejem pošte imajo domačini odprte poštne predale na pošti), zato nismo mogli pustiti listka, naj nas stanovalci tiste hiše recimo pokličejo po telefonu. Opazila pa sem, da je okoli hiše lepo urejen vrt, s posajenimi rožami, ki so izgledale, kakor da jih nekdo redno zaliva. Torej je bilo pričakovati, da se bo slej ko prej pojavil vrtnar, ki bo najverjetneje našel ključ in potem bo po nas. Smo že razmišljali, da moramo dat zamenjat ključavnico na stanovanju.

V ponedeljek popoldne pa se mi je vendarle nasmehnila sreča. Ko sem se z avtom peljala proti domu, sem slučajno zagledala hišno pomočnico, ki je ravno odhajala iz tiste hiše. Sem na hitro zaustavila avto in jo nagovorila, sicer je pisano gledala, ker ji ni bilo najbolj jasno, kaj bi naj delal naš ključ na vrtu tiste hiše, a je šla vseeno pogledat in seveda ga je našla, za kar sem ji dala nekaj napitnine. Tako se je vse skupaj srečno končalo. Zdaj, ko pogledam nazaj, se mi zdi zabavno, a tistih nekaj dni, dokler nismo imeli ključa v rokah, smo preživeli v kar neprijetnem strahu.