Serengeti in Ngorongoro

V drugem delu našega dopusta v Tanzaniji smo si ogledali nekaj safarijev oziroma naravnih rezervatov. Serengeti je najbolj znan po dvakrat letnih množičnih selitvah zeber in gnujev (žal nismo bili tam ob pravem letnem času, da bi videli selitve), zraven njega leži krater Ngorongoro, poln velikih čred raznih živali, blizu pa je še jezero Manyara. Imeli smo najeto vozilo Toyota Land Cruiser s šoferjem, ki nas je štiri dni vozil naokrog. Izkazalo se je, da je imeti šoferja velika prednost, saj nam je prav on mnogokrat ustavil in pokazal kakšno žival, ki je sami skoraj zagotovo ne bi opazili.

 

Na začetku, prvi dan, smo navdušeno fotografirali vsako žival, ki smo jo zagledali. Tako sem usmerila fotoaparat tudi proti čredi krav, ki so se pasle na travniku zraven zeber. Pa sem se zdrznila, kaj neki delajo krave v safariju in zakaj jih sploh fotografiram? Šofer nam je pojasnil, da v rezervatih živijo Masaji in da so to pač njihove domače krave, kasneje smo res videli tudi v rdeče in vijoličasto ogrnjene masajske pastirje.

 

Ceste skozi rezervate so izrazito luknjaste, zato nas je v avtu premetavalo sem in tja. Na poti smo srečevali številna podobna vozila kakor naše, polna turistov. Občasno smo videli ob cesti ustavljen avto, kjer se je šofer mučil z menjavanjem kolesa. In ni trajalo dolgo, da smo bili tudi mi na vrsti. Naš šofer je ugotovil, da je nekaj narobe z amortizerjem na levem sprednjem kolesu, zato je ustavil avto in se lotil popravila. Med tem se je ustavilo še nekaj drugih avtomobilov s turisti, saj so šoferji navajeni, da pomagajo drug drugemu in tako so se šoferji ukvarjali s popravilom, mi turisti pa smo stali okrog in opazovali mehanike pri delu. Od nekod se je prikazal masajski pastir, ki se je nemo približal skupini opazovalcev in tudi sam gledal, kaj se dogaja, nekoliko kasneje pa sta se skupini gledalcev priključila še dva masajska pastirja.

Ena izmed turistk, Američanka, je Masajem ponudila žvečilni gumi in naredila veliko sceno iz tega, da jim je kazala, kako naj le žvečijo in ga ne pogoltnejo. Masaji so mirno žvečili in si verjetno mislili svoje, namreč prepričana sem, da glede na številne trume turistov, ki se dnevno prevažajo skozi rezervate, verjetno ni bilo prvič, da so videli žvečilni gumi in da jim je bilo najbrž jasno, kako se žveči. Ko je navdušenje nad žvečilnim gumijem minilo, je Američanka iz svojega vozila privlekla nekaj, kar je izgledalo kot hamburger (ni mi jasno, kje ga je dobila sredi afriške divjine, verjetno so jim morali narediti hamburgerje v hotelu, kjer so prenočevali), in ga ponudila enemu izmed Masajev. Ta ga je vzel, pogledal, in spravil v culo, ki jo je imel pod ogrinjalom. Potem je Američanka iz avtomobila prinesla še nek blok z nalepkami in se lotila lepljenja nalepk na roke Masajev. Ti so mirno gledali in ji pustili veselje, mi pa smo se zgražali, ker se nam je zdelo njeno obnašanje do Masajev precej nespoštljivo. Komentirala sem nekaj v zvezi z neumnimi Američani, pa so me slišali, in so bili tako užaljeni, da so se obrnili in odkorakali stran. No, vsaj Masaje so potem pustili pri miru.

Glede teh Masajev pa tudi nisem povsem prepričana, ali so resnični, ali so le nastavljeni za ogled turistom. Namreč ko so se na nekem počivališču Masaji približali našemu avtu in nam ponujali spominke, je pihal veter, ki je privzdigoval njihova ogrinjala, tako da sem prav dobro videla, da so imeli pod ogrinjali oblečene termo velur puloverje, ki so izgledali precej novi, enemu pa je privzdignilo krilo, pod katerim so bile vidne kratke hlače iz odrezanih kavbojk. Ne vem, ali se pravi Masaji pod ogrinjali res oblačijo v puloverje in kavbojke. Ponujali so nam tudi ogled masajske vasi, za katerega so hoteli zaračunati po 50 USD na osebo, kar se nam je zdelo preveč in se zanj nismo odločili. Mislim pa, da vsaj nekaj Masajev zares živi v teh rezervatih, saj se je med turističnimi vozili na cestah skozi rezervate znašel tudi avtobus, ki je izgledal kot redna linija, videla sem, da je bil na njem sprevodnik, ki je potnikom pregledoval vozovnice.

Za razliko od južnoafriških safarijev, kjer smo največkrat videli le posamezne živali, so v Tanzaniji rezervati mnogo večji, gostota živali v njih je prav tako velika, tako da smo lahko videli živali v zelo velikih skupinah. Med drugim smo videli zebre, gnuje, bivole, slone, Thomsonove gazele, impale, opice vervet, pavijane, žirafe, nilske konje, hijene, flaminge in še marsikaj. Najbolj sem bila navdušena nad levi, ki jih je bilo večkrat mogoče videti, tudi prav blizu avtomobila. Na enem mestu smo imeli priložnost opazovati levinjo, ki je sedela ob cesti in gledala proti čredi zeber v daljavi, verjetno si je izbirala, katero bi najraje pojedla. Drugo levinjo pa smo videli v pozi, ko se je pripravljala na lov, saj je bila usmerjena proti čredi antilop. Žal je bilo v bližini preveč avtomobilov in hrupa, ki jo je zmotil pri koncentraciji in je misel na lov opustila, raje se je ulegla in se začela po mačje umivati. Prepričana pa sem, da bi z malo potrpljenja in na kakšnem manj obljudenem delu rezervata verjetno lahko videli levinjo pri lovu.

 

Izmed velikih pet živali (lev, leopard, slon, nosorog in bivol) sem zdaj v živo videla tudi bivola, tako da mi do popolne zbirke vseh pet manjka le še leopard. Tega so uspeli videti moji sopotniki, ki so sedeli na drugi strani avtomobila, kakor jaz, saj so videli leoparda, ki je skočil z drevesa, jaz pa žal nisem imela te sreče. Torej za leoparda bo treba še v kakšen safari, čeprav ga je menda težko videti, ker je bolj nočna žival.

Eno popoldne smo prispeli do našega prenočišča dovolj zgodaj, da smo imeli še čas pred večerjo oditi na sprehod v bližnjo vas. Moja prva reakcija ob misli, da bi šli peš v vas, je bila, da je prenevarno, saj sem po devetih mesecih življenja v Johannesburgu kar podzavestno prepričana, da se v Afriki ne hodi peš naokrog, ker je prenevarno. Potem pa sem se le spomnila, da sem potovala že marsikje po svetu in da doslej še nisem pomislila, da ne bi šla nekam peš. Na poti v vas so za nami tekli otroci in klicali »give me money«, v vasi so nas takoj našli prodajalci spominkov in nas oblegali toliko časa, da smo nekaj kupili, na poti nazaj pa smo se ustavili v gostilni, kjer je bilo po pričakovanju pivo trikrat ceneje, kakor potem zvečer v našem prenočišču.

Po obisku Tanzanije sem precej spremenila moje stališče do Afrike. Prej bi za potovanje vedno raje izbrala Azijo, zdaj pa sem ugotovila, da zna biti Afrika zelo zanimiva, prijazna in vsekakor vredna nadaljnjega raziskovanja.

Kilimanjaro

 

O vzponu na Kilimanjaro sem razmišljala že pred leti, pa potem nikoli ni bilo prave priložnosti, da bi šla. Zdaj, ko živimo v Afriki, je edino smiselno, da izkoristimo dopust na tem kontinentu in ko nas je sodelavec, ki je bil pred dvema letoma na Kilimanjaru, navdušil za ta podvig, je padla odločitev, da gremo. Pa smo šli v Tanzanijo, razen naše družine še sodelavki Olga iz Litve in Linda iz Latvije.

Na Kilimanjaru ob večini poti ni planinskih koč, zato je treba nositi hrano, vodo, šotore in vso ostalo opremo s seboj. Kar seveda pomeni, da je treba najeti nosače oziroma prepustiti vso organizacijo agenciji, ki se ukvarja s tem. Za nas pet turistov nam je agencija priskrbela deset nosačev in dva pomočnika, ki sta nam stregla hrano, postavljala šotore, nas zjutraj budila in nam prinesla kavo v šotor ter skrbela, da nam je bilo čim bolj udobno, kolikor je na taki gori brez vode in sanitarij sploh mogoče. V odpravi je bil še kuhar, ki nas je z velikim veseljem razvajal, nisem pričakovala, da nam bo na gori v skromnih okoliščinah recimo spekel pomfri, ocvrl pecivo, kuhal tople zajtrke, kosila in večerje s sadjem in zelenjavo. Potem smo imeli seveda tudi vodjo odprave in dva vodnika, ki so bili zadolženi za to, da so nas uspešno spravili na goro in nazaj dol.

Prvi dan se je pot vlekla skozi deževni gozd in čeprav je avgust mesec z najmanj padavinami v letu, nas je takoj ob odhodu spremljala ploha. Zdaj tudi vem, kaj to pomeni hodit skozi deževni gozd, saj tudi ko je nehalo deževati, je kapljalo z dreves, vse je bilo mokro in blatno, gozd pa preraščen z mahom. Prespali smo v kampu Umbwe cave, v šotorih in se čim bolj izogibali blatu, ki ga je bilo polno vsepovsod. Drugi dan se je pot nadaljevala skozi deževni gozd, a smo nekje sredi dneva prišli nad mejo oblakov, kjer se je končno zjasnilo in smo šele prvič zagledali goro, na katero gremo. Za vzpon smo izbrali najbolj strmo pot Umbwe, ta je tudi najmanj obljudena, tako da smo bili prva dva dni sami z našo odpravo na poti. Drugi večer smo prispeli v kamp Barranco na nadmorski višini okrog 4000 m, ki leži na stičišču treh poti in tam smo srečali še mnogo drugih turistov s svojimi nosači, tako da je bil kamp poln šotorov in v njih na stotine ljudi.

Tretji dan je bil namenjen aklimatizaciji, zato je bilo le nekaj ur hoje navzgor in spet nazaj dol, močno sem občutila pomanjkanje kisika zaradi višine, sicer pa kakih večjih težav ni bilo, razen tega, da je bilo vedno bolj mrzlo, ponoči je zmrzovalo in smo imeli zjutraj slano na šotoru. Prespali smo v kampu Karanga, na nadmorski višini okrog 4000 m. Četrti dan smo se povzpeli še kakih 600 m višje, v kamp Barafu, ponoči pa se je začel vzpon na vrh. Poskusili smo se čim bolj spočiti pred vzponom, a me je zaradi pomanjkljive aklimatizacije bolela glava in mi je bilo slabo in zato ni bilo preveč počitka.

 

Ob 11h zvečer smo odrinili proti vrhu, nas pet turistov in trije vodniki, razen naše skupine pa še številni drugi turisti s svojimi vodniki. Temperatura je bila pod ničlo, ko smo se vzpenjali, pa je postajalo vedno hladneje. Težko smo dihali zaradi višine in po skoraj štirih urah sopihanja v temi navzgor na nadmorski višini kakih 5300 m je sina premagala višinska bolezen, tako da ni več vedel, kje je in kam gre, zato sta se z možem obrnila nazaj in se v spremstvu vodnika vrnila v kamp. Olga, Linda in jaz pa smo se ob pomoči preostalih dveh vodnikov prebijale naprej.

V nadaljevanju je zvilo Olgo, bruhala je, a ji je bilo potem bolje in smo šli naprej. Naslednja je bila na vrsti Linda, ki je omedlela, na srečo jo je vodnik pravočasno ujel. Vsedli smo se na skale, popili nekaj požirkov vode in pojedli košček energetske ploščice, Linda se je ozavestila in smo odrinili naprej. Dalj časa počivati ni bilo mogoče, saj bi zaradi mraza verjetno pozebli. Bilo je zelo naporno, nisem se mogla odločiti, ali naj raje bruham, ali omedlim, razmišljala sem, da če omedlim, ne bom mogla naprej, nazaj pa je bilo tudi vprašljivo, ali bi me kdo nesel, za bruhanje pa mi tudi ni bilo preveč, čeprav mi je bilo slabo. Začelo me je zebsti v prste na nogah in me je zaskrbelo zaradi omrzlin, pa sem se spomnila, da je treba migati s prsti na nogah, da jih ogrejem. Skoncentrirala sem se na pomikanje naprej, počasi, najprej ena noga naprej, vdih in izdih, pomigati s prsti, potem druga noga naprej, vdih in izdih in tako dalje, ure in ure v temi in mrazu po serpentinah navzgor. Še dobro, da je bila tema, sicer če bi vnaprej videla, kako daleč je treba še prilesti, bi morda izgubila voljo. Voda, ki sem jo imela za pitje, je začela zmrzovati, zato sem prestavila pollitersko plastenko v notranji žep bunde. Najbolj sem si želela, da bi se zdanilo, a kar ni hotelo postati svetlo.

Šele ko smo se po sedmih urah hoje končno privlekli na greben, na točko imenovano Stella Point na nadmorski višini okrog 5700 m, se je začelo nekoliko svetlikati na obzorju. Imeli pa smo še dobre pol ure in 100 višinskih metrov poti po grebenu do vrha. Poskusila sem ugasniti naglavno svetilko, ki sem jo imela prižgano vso pot, a skozi rokavico nisem občutila gumba, zato sem snela rokavico in jo ugasnila, bilo pa je tako mrzlo, da sem potem še nekaj časa ogrevala roko. Na vrhu smo se na hitro fotografirali, potem pa se obrnili nazaj, saj zaradi vetra in mraza ni bilo možno posedanje in občudovanje razgleda. Na grebenu je sicer sneg, a ga ni prav veliko, večji del poti je kopen. To, kar se iz daljave vidi kot sneg na Kilimanjaru, je v resnici sosednji ledenik.

 

Na poti nazaj do kampa nas je vodnik peljal dol po melišču in tako smo celotno pot, za katero smo navzgor porabili skoraj 8 ur, nazaj grede opravili v manj kakor 2 urah. Za kratek čas smo se spočili in na hitro pomalicali, kuhar nas je namreč pričakal s toplo juho, potem pa takoj odrinili nižje navzdol, v kamp Mweka na nadmorski višini okrog 3000 m. Tam sem se prvič po nekaj dneh pošteno naspala. Naslednji dan smo se spustili v nižino, spet skozi deževni gozd in blato, a nič hudega, saj nas je na koncu poti čakal hotel s tušem in vročo vodo in vrnitev v civilizacijo.

Tako torej, uspel mi je vzpon na Kilimanjaro. Saj sem zadovoljna, da sem prilezla na vrh, a če bi me zdaj kdo vprašal, ali se je splačalo in ali bi šla še enkrat, bi rekla odločno ne, zdelo se mi je mnogo preveč napora za premajhno zadovoljstvo, saj na vrhu nisem utegnila resnično uživati ob dosežku, ampak sem si le želela, da bi se vse skupaj čim prej končalo. Morda bi bilo drugače, če bi si vzeli več dni za aklimatizacijo, tako da me vsaj ne bi mučil glavobol in slabost med vzponom na vrh. Doživetje pa je bilo vendarle nepozabno, zlasti ker so vodniki in ostali člani odprave odlično skrbeli za nas.

Po gorskem podvigu se prileže nekoliko počitka, zato smo preostanek dopusta preživeli po safarijih, o tem več prihodnjič. In da ne pozabim poročati, kakšno je pivo v Tanzaniji, z eno besedo: zanič.

Levji kralj

Tokrat smo se namesto v safari odpravili gledat kralja živali v gledališče. Ogledali smo si gledališko različico slavne risanke Levji kralj (www.lionkingsa.co.za), ki smo jo pred leti z otroci nekajkrat videli v kinu in znamo vse pesmi na pamet. Predstava je bila vrhunska, kostumi prava paša za oči, prav tako scenografija, igralci odlični, vse skupaj je še popestrilo nekaj besedila v zulujščini, kar je dalo predstavi resničen afriški pridih.

Gledališče se nahaja v zabaviščnem kompleksu Montecasino, katerega osrednji del je igralnica, v kateri pravzaprav še nisem bila. Razen tega so tam številne restavracije s ponudbo hrane iz večine delov sveta, trgovine, otroška zabavišča, multikino, odprt pa je 24 ur na dan, vsak dan. Kompleks je oddaljen le nekaj kilometrov od našega stanovanja, zato smo tam redni gostje, največkrat na večerji. Med restavracijami je še največ italijanskih, pri čemer je treba vedeti, da si tu italijansko hrano tolmači vsak po svoje, recimo doživeli smo pice iz krhkega testa, pa vsakemu rumenemu bolj gumijastemu siru pravijo mozzarella. Na jedilnikih se marsikje pojavlja grška solata, a je bila doslej še prav vsaka, ki sem jo naročila, drugačna, saj je tu definicija grške solate bolj ohlapna. V mnogih jedeh uporabljajo avokado, najdemo ga recimo na pici, v sendviču, ali v solati. V večini restavracij se dobi morska hrana, ki mnogokrat vključuje tudi suši. Potem so na izbiro še razne azijske in bližnjevzhodne restavracije, tako da je včasih kar težko se odločiti, kaj bi večerjali.

Postrežba v restavracijah je včasih kar zabavna. Večinoma imajo zaposlenih precej ljudi, od šefa strežbe, ki na vratih sprejema goste in jih pospremi do mize, do velikega števila natakarjev, strežnikov in kuhinjskega osebja. Natakarji so naučeni, da morajo kar naprej obletavati goste in sproti odnašati z mize vse, kar ni nujno potrebno pri jedi. Tako se zgodi, da tik preden do konca pojem, ko imam še zadnji grižljaj v ustih in preden odložim vilice, je natakar že pri meni in mi odnese krožnik. Da bi bil čim bolj učinkovit, najraje pobere še kozarec in papirnati prtiček, tako da si lahko potem usta obrišem v rokav in popijem, kar je še ostalo, iz steklenice.

V splošnem so natakarji sicer prijazni, a precej nerodni. Že večkrat smo doživeli, da je natakarica polila prineseno pijačo ali prevrnila kozarec. Najbolj zabavno je bilo enkrat, ko je natakarica prinesla pivo v steklenicah, potem pa se je tako mučila z odpiranjem zamaškov, da smo se je usmilili in jo prosili za odpirač, pa smo si steklenice sami odprli. Najraje naročim pivo Windhoek, nanj sem se navadila takoj na začetku, ko smo prišli sem, med tem sem sicer poskusila tudi druga lokalna piva, a je ostalo pri tej izbiri. Včasih, za spremembo, naročim Heineken. Pa ima nekako čuden okus, drugačen od tistega, ki sem ga navajena. Ja, saj ga delajo v isti pivovarni, kakor Windhoek in enkrat sem primerjala oba okusa in sem ugotovila, da se ne razlikujeta prav dosti, tudi v ceni ne. Verjetno gre pač za afriško dojemanje kontrole kakovosti in v steklenice z napisom Heineken nalijejo, kar naredijo, pa če ima okus po Heinekenu, ali pa tudi ne. Me prav zanima, ali bodo pri Heinekenu ukrepali podobno, kakor so to naredili pri Amstelu, namreč pred nedavnim so tukajšnji pivovarni SAB Miller odvzeli licenco za Amstel, potem je bila nekaj časa kriza, ker se to pivo ni dobilo, zdaj pa ga do nadaljnjega uvažajo iz Evrope.

Naslednji teden odhajam na že težko pričakovani dopust, poskusit, kakšno pivo imajo v Tanzaniji. Z blogom nadaljujem proti koncu avgusta.