Kilimanjaro

 

O vzponu na Kilimanjaro sem razmišljala že pred leti, pa potem nikoli ni bilo prave priložnosti, da bi šla. Zdaj, ko živimo v Afriki, je edino smiselno, da izkoristimo dopust na tem kontinentu in ko nas je sodelavec, ki je bil pred dvema letoma na Kilimanjaru, navdušil za ta podvig, je padla odločitev, da gremo. Pa smo šli v Tanzanijo, razen naše družine še sodelavki Olga iz Litve in Linda iz Latvije.

Na Kilimanjaru ob večini poti ni planinskih koč, zato je treba nositi hrano, vodo, šotore in vso ostalo opremo s seboj. Kar seveda pomeni, da je treba najeti nosače oziroma prepustiti vso organizacijo agenciji, ki se ukvarja s tem. Za nas pet turistov nam je agencija priskrbela deset nosačev in dva pomočnika, ki sta nam stregla hrano, postavljala šotore, nas zjutraj budila in nam prinesla kavo v šotor ter skrbela, da nam je bilo čim bolj udobno, kolikor je na taki gori brez vode in sanitarij sploh mogoče. V odpravi je bil še kuhar, ki nas je z velikim veseljem razvajal, nisem pričakovala, da nam bo na gori v skromnih okoliščinah recimo spekel pomfri, ocvrl pecivo, kuhal tople zajtrke, kosila in večerje s sadjem in zelenjavo. Potem smo imeli seveda tudi vodjo odprave in dva vodnika, ki so bili zadolženi za to, da so nas uspešno spravili na goro in nazaj dol.

Prvi dan se je pot vlekla skozi deževni gozd in čeprav je avgust mesec z najmanj padavinami v letu, nas je takoj ob odhodu spremljala ploha. Zdaj tudi vem, kaj to pomeni hodit skozi deževni gozd, saj tudi ko je nehalo deževati, je kapljalo z dreves, vse je bilo mokro in blatno, gozd pa preraščen z mahom. Prespali smo v kampu Umbwe cave, v šotorih in se čim bolj izogibali blatu, ki ga je bilo polno vsepovsod. Drugi dan se je pot nadaljevala skozi deževni gozd, a smo nekje sredi dneva prišli nad mejo oblakov, kjer se je končno zjasnilo in smo šele prvič zagledali goro, na katero gremo. Za vzpon smo izbrali najbolj strmo pot Umbwe, ta je tudi najmanj obljudena, tako da smo bili prva dva dni sami z našo odpravo na poti. Drugi večer smo prispeli v kamp Barranco na nadmorski višini okrog 4000 m, ki leži na stičišču treh poti in tam smo srečali še mnogo drugih turistov s svojimi nosači, tako da je bil kamp poln šotorov in v njih na stotine ljudi.

Tretji dan je bil namenjen aklimatizaciji, zato je bilo le nekaj ur hoje navzgor in spet nazaj dol, močno sem občutila pomanjkanje kisika zaradi višine, sicer pa kakih večjih težav ni bilo, razen tega, da je bilo vedno bolj mrzlo, ponoči je zmrzovalo in smo imeli zjutraj slano na šotoru. Prespali smo v kampu Karanga, na nadmorski višini okrog 4000 m. Četrti dan smo se povzpeli še kakih 600 m višje, v kamp Barafu, ponoči pa se je začel vzpon na vrh. Poskusili smo se čim bolj spočiti pred vzponom, a me je zaradi pomanjkljive aklimatizacije bolela glava in mi je bilo slabo in zato ni bilo preveč počitka.

 

Ob 11h zvečer smo odrinili proti vrhu, nas pet turistov in trije vodniki, razen naše skupine pa še številni drugi turisti s svojimi vodniki. Temperatura je bila pod ničlo, ko smo se vzpenjali, pa je postajalo vedno hladneje. Težko smo dihali zaradi višine in po skoraj štirih urah sopihanja v temi navzgor na nadmorski višini kakih 5300 m je sina premagala višinska bolezen, tako da ni več vedel, kje je in kam gre, zato sta se z možem obrnila nazaj in se v spremstvu vodnika vrnila v kamp. Olga, Linda in jaz pa smo se ob pomoči preostalih dveh vodnikov prebijale naprej.

V nadaljevanju je zvilo Olgo, bruhala je, a ji je bilo potem bolje in smo šli naprej. Naslednja je bila na vrsti Linda, ki je omedlela, na srečo jo je vodnik pravočasno ujel. Vsedli smo se na skale, popili nekaj požirkov vode in pojedli košček energetske ploščice, Linda se je ozavestila in smo odrinili naprej. Dalj časa počivati ni bilo mogoče, saj bi zaradi mraza verjetno pozebli. Bilo je zelo naporno, nisem se mogla odločiti, ali naj raje bruham, ali omedlim, razmišljala sem, da če omedlim, ne bom mogla naprej, nazaj pa je bilo tudi vprašljivo, ali bi me kdo nesel, za bruhanje pa mi tudi ni bilo preveč, čeprav mi je bilo slabo. Začelo me je zebsti v prste na nogah in me je zaskrbelo zaradi omrzlin, pa sem se spomnila, da je treba migati s prsti na nogah, da jih ogrejem. Skoncentrirala sem se na pomikanje naprej, počasi, najprej ena noga naprej, vdih in izdih, pomigati s prsti, potem druga noga naprej, vdih in izdih in tako dalje, ure in ure v temi in mrazu po serpentinah navzgor. Še dobro, da je bila tema, sicer če bi vnaprej videla, kako daleč je treba še prilesti, bi morda izgubila voljo. Voda, ki sem jo imela za pitje, je začela zmrzovati, zato sem prestavila pollitersko plastenko v notranji žep bunde. Najbolj sem si želela, da bi se zdanilo, a kar ni hotelo postati svetlo.

Šele ko smo se po sedmih urah hoje končno privlekli na greben, na točko imenovano Stella Point na nadmorski višini okrog 5700 m, se je začelo nekoliko svetlikati na obzorju. Imeli pa smo še dobre pol ure in 100 višinskih metrov poti po grebenu do vrha. Poskusila sem ugasniti naglavno svetilko, ki sem jo imela prižgano vso pot, a skozi rokavico nisem občutila gumba, zato sem snela rokavico in jo ugasnila, bilo pa je tako mrzlo, da sem potem še nekaj časa ogrevala roko. Na vrhu smo se na hitro fotografirali, potem pa se obrnili nazaj, saj zaradi vetra in mraza ni bilo možno posedanje in občudovanje razgleda. Na grebenu je sicer sneg, a ga ni prav veliko, večji del poti je kopen. To, kar se iz daljave vidi kot sneg na Kilimanjaru, je v resnici sosednji ledenik.

 

Na poti nazaj do kampa nas je vodnik peljal dol po melišču in tako smo celotno pot, za katero smo navzgor porabili skoraj 8 ur, nazaj grede opravili v manj kakor 2 urah. Za kratek čas smo se spočili in na hitro pomalicali, kuhar nas je namreč pričakal s toplo juho, potem pa takoj odrinili nižje navzdol, v kamp Mweka na nadmorski višini okrog 3000 m. Tam sem se prvič po nekaj dneh pošteno naspala. Naslednji dan smo se spustili v nižino, spet skozi deževni gozd in blato, a nič hudega, saj nas je na koncu poti čakal hotel s tušem in vročo vodo in vrnitev v civilizacijo.

Tako torej, uspel mi je vzpon na Kilimanjaro. Saj sem zadovoljna, da sem prilezla na vrh, a če bi me zdaj kdo vprašal, ali se je splačalo in ali bi šla še enkrat, bi rekla odločno ne, zdelo se mi je mnogo preveč napora za premajhno zadovoljstvo, saj na vrhu nisem utegnila resnično uživati ob dosežku, ampak sem si le želela, da bi se vse skupaj čim prej končalo. Morda bi bilo drugače, če bi si vzeli več dni za aklimatizacijo, tako da me vsaj ne bi mučil glavobol in slabost med vzponom na vrh. Doživetje pa je bilo vendarle nepozabno, zlasti ker so vodniki in ostali člani odprave odlično skrbeli za nas.

Po gorskem podvigu se prileže nekoliko počitka, zato smo preostanek dopusta preživeli po safarijih, o tem več prihodnjič. In da ne pozabim poročati, kakšno je pivo v Tanzaniji, z eno besedo: zanič.