Serengeti in Ngorongoro

V drugem delu našega dopusta v Tanzaniji smo si ogledali nekaj safarijev oziroma naravnih rezervatov. Serengeti je najbolj znan po dvakrat letnih množičnih selitvah zeber in gnujev (žal nismo bili tam ob pravem letnem času, da bi videli selitve), zraven njega leži krater Ngorongoro, poln velikih čred raznih živali, blizu pa je še jezero Manyara. Imeli smo najeto vozilo Toyota Land Cruiser s šoferjem, ki nas je štiri dni vozil naokrog. Izkazalo se je, da je imeti šoferja velika prednost, saj nam je prav on mnogokrat ustavil in pokazal kakšno žival, ki je sami skoraj zagotovo ne bi opazili.

 

Na začetku, prvi dan, smo navdušeno fotografirali vsako žival, ki smo jo zagledali. Tako sem usmerila fotoaparat tudi proti čredi krav, ki so se pasle na travniku zraven zeber. Pa sem se zdrznila, kaj neki delajo krave v safariju in zakaj jih sploh fotografiram? Šofer nam je pojasnil, da v rezervatih živijo Masaji in da so to pač njihove domače krave, kasneje smo res videli tudi v rdeče in vijoličasto ogrnjene masajske pastirje.

 

Ceste skozi rezervate so izrazito luknjaste, zato nas je v avtu premetavalo sem in tja. Na poti smo srečevali številna podobna vozila kakor naše, polna turistov. Občasno smo videli ob cesti ustavljen avto, kjer se je šofer mučil z menjavanjem kolesa. In ni trajalo dolgo, da smo bili tudi mi na vrsti. Naš šofer je ugotovil, da je nekaj narobe z amortizerjem na levem sprednjem kolesu, zato je ustavil avto in se lotil popravila. Med tem se je ustavilo še nekaj drugih avtomobilov s turisti, saj so šoferji navajeni, da pomagajo drug drugemu in tako so se šoferji ukvarjali s popravilom, mi turisti pa smo stali okrog in opazovali mehanike pri delu. Od nekod se je prikazal masajski pastir, ki se je nemo približal skupini opazovalcev in tudi sam gledal, kaj se dogaja, nekoliko kasneje pa sta se skupini gledalcev priključila še dva masajska pastirja.

Ena izmed turistk, Američanka, je Masajem ponudila žvečilni gumi in naredila veliko sceno iz tega, da jim je kazala, kako naj le žvečijo in ga ne pogoltnejo. Masaji so mirno žvečili in si verjetno mislili svoje, namreč prepričana sem, da glede na številne trume turistov, ki se dnevno prevažajo skozi rezervate, verjetno ni bilo prvič, da so videli žvečilni gumi in da jim je bilo najbrž jasno, kako se žveči. Ko je navdušenje nad žvečilnim gumijem minilo, je Američanka iz svojega vozila privlekla nekaj, kar je izgledalo kot hamburger (ni mi jasno, kje ga je dobila sredi afriške divjine, verjetno so jim morali narediti hamburgerje v hotelu, kjer so prenočevali), in ga ponudila enemu izmed Masajev. Ta ga je vzel, pogledal, in spravil v culo, ki jo je imel pod ogrinjalom. Potem je Američanka iz avtomobila prinesla še nek blok z nalepkami in se lotila lepljenja nalepk na roke Masajev. Ti so mirno gledali in ji pustili veselje, mi pa smo se zgražali, ker se nam je zdelo njeno obnašanje do Masajev precej nespoštljivo. Komentirala sem nekaj v zvezi z neumnimi Američani, pa so me slišali, in so bili tako užaljeni, da so se obrnili in odkorakali stran. No, vsaj Masaje so potem pustili pri miru.

Glede teh Masajev pa tudi nisem povsem prepričana, ali so resnični, ali so le nastavljeni za ogled turistom. Namreč ko so se na nekem počivališču Masaji približali našemu avtu in nam ponujali spominke, je pihal veter, ki je privzdigoval njihova ogrinjala, tako da sem prav dobro videla, da so imeli pod ogrinjali oblečene termo velur puloverje, ki so izgledali precej novi, enemu pa je privzdignilo krilo, pod katerim so bile vidne kratke hlače iz odrezanih kavbojk. Ne vem, ali se pravi Masaji pod ogrinjali res oblačijo v puloverje in kavbojke. Ponujali so nam tudi ogled masajske vasi, za katerega so hoteli zaračunati po 50 USD na osebo, kar se nam je zdelo preveč in se zanj nismo odločili. Mislim pa, da vsaj nekaj Masajev zares živi v teh rezervatih, saj se je med turističnimi vozili na cestah skozi rezervate znašel tudi avtobus, ki je izgledal kot redna linija, videla sem, da je bil na njem sprevodnik, ki je potnikom pregledoval vozovnice.

Za razliko od južnoafriških safarijev, kjer smo največkrat videli le posamezne živali, so v Tanzaniji rezervati mnogo večji, gostota živali v njih je prav tako velika, tako da smo lahko videli živali v zelo velikih skupinah. Med drugim smo videli zebre, gnuje, bivole, slone, Thomsonove gazele, impale, opice vervet, pavijane, žirafe, nilske konje, hijene, flaminge in še marsikaj. Najbolj sem bila navdušena nad levi, ki jih je bilo večkrat mogoče videti, tudi prav blizu avtomobila. Na enem mestu smo imeli priložnost opazovati levinjo, ki je sedela ob cesti in gledala proti čredi zeber v daljavi, verjetno si je izbirala, katero bi najraje pojedla. Drugo levinjo pa smo videli v pozi, ko se je pripravljala na lov, saj je bila usmerjena proti čredi antilop. Žal je bilo v bližini preveč avtomobilov in hrupa, ki jo je zmotil pri koncentraciji in je misel na lov opustila, raje se je ulegla in se začela po mačje umivati. Prepričana pa sem, da bi z malo potrpljenja in na kakšnem manj obljudenem delu rezervata verjetno lahko videli levinjo pri lovu.

 

Izmed velikih pet živali (lev, leopard, slon, nosorog in bivol) sem zdaj v živo videla tudi bivola, tako da mi do popolne zbirke vseh pet manjka le še leopard. Tega so uspeli videti moji sopotniki, ki so sedeli na drugi strani avtomobila, kakor jaz, saj so videli leoparda, ki je skočil z drevesa, jaz pa žal nisem imela te sreče. Torej za leoparda bo treba še v kakšen safari, čeprav ga je menda težko videti, ker je bolj nočna žival.

Eno popoldne smo prispeli do našega prenočišča dovolj zgodaj, da smo imeli še čas pred večerjo oditi na sprehod v bližnjo vas. Moja prva reakcija ob misli, da bi šli peš v vas, je bila, da je prenevarno, saj sem po devetih mesecih življenja v Johannesburgu kar podzavestno prepričana, da se v Afriki ne hodi peš naokrog, ker je prenevarno. Potem pa sem se le spomnila, da sem potovala že marsikje po svetu in da doslej še nisem pomislila, da ne bi šla nekam peš. Na poti v vas so za nami tekli otroci in klicali »give me money«, v vasi so nas takoj našli prodajalci spominkov in nas oblegali toliko časa, da smo nekaj kupili, na poti nazaj pa smo se ustavili v gostilni, kjer je bilo po pričakovanju pivo trikrat ceneje, kakor potem zvečer v našem prenočišču.

Po obisku Tanzanije sem precej spremenila moje stališče do Afrike. Prej bi za potovanje vedno raje izbrala Azijo, zdaj pa sem ugotovila, da zna biti Afrika zelo zanimiva, prijazna in vsekakor vredna nadaljnjega raziskovanja.