Levji kralj

Tokrat smo se namesto v safari odpravili gledat kralja živali v gledališče. Ogledali smo si gledališko različico slavne risanke Levji kralj (www.lionkingsa.co.za), ki smo jo pred leti z otroci nekajkrat videli v kinu in znamo vse pesmi na pamet. Predstava je bila vrhunska, kostumi prava paša za oči, prav tako scenografija, igralci odlični, vse skupaj je še popestrilo nekaj besedila v zulujščini, kar je dalo predstavi resničen afriški pridih.

Gledališče se nahaja v zabaviščnem kompleksu Montecasino, katerega osrednji del je igralnica, v kateri pravzaprav še nisem bila. Razen tega so tam številne restavracije s ponudbo hrane iz večine delov sveta, trgovine, otroška zabavišča, multikino, odprt pa je 24 ur na dan, vsak dan. Kompleks je oddaljen le nekaj kilometrov od našega stanovanja, zato smo tam redni gostje, največkrat na večerji. Med restavracijami je še največ italijanskih, pri čemer je treba vedeti, da si tu italijansko hrano tolmači vsak po svoje, recimo doživeli smo pice iz krhkega testa, pa vsakemu rumenemu bolj gumijastemu siru pravijo mozzarella. Na jedilnikih se marsikje pojavlja grška solata, a je bila doslej še prav vsaka, ki sem jo naročila, drugačna, saj je tu definicija grške solate bolj ohlapna. V mnogih jedeh uporabljajo avokado, najdemo ga recimo na pici, v sendviču, ali v solati. V večini restavracij se dobi morska hrana, ki mnogokrat vključuje tudi suši. Potem so na izbiro še razne azijske in bližnjevzhodne restavracije, tako da je včasih kar težko se odločiti, kaj bi večerjali.

Postrežba v restavracijah je včasih kar zabavna. Večinoma imajo zaposlenih precej ljudi, od šefa strežbe, ki na vratih sprejema goste in jih pospremi do mize, do velikega števila natakarjev, strežnikov in kuhinjskega osebja. Natakarji so naučeni, da morajo kar naprej obletavati goste in sproti odnašati z mize vse, kar ni nujno potrebno pri jedi. Tako se zgodi, da tik preden do konca pojem, ko imam še zadnji grižljaj v ustih in preden odložim vilice, je natakar že pri meni in mi odnese krožnik. Da bi bil čim bolj učinkovit, najraje pobere še kozarec in papirnati prtiček, tako da si lahko potem usta obrišem v rokav in popijem, kar je še ostalo, iz steklenice.

V splošnem so natakarji sicer prijazni, a precej nerodni. Že večkrat smo doživeli, da je natakarica polila prineseno pijačo ali prevrnila kozarec. Najbolj zabavno je bilo enkrat, ko je natakarica prinesla pivo v steklenicah, potem pa se je tako mučila z odpiranjem zamaškov, da smo se je usmilili in jo prosili za odpirač, pa smo si steklenice sami odprli. Najraje naročim pivo Windhoek, nanj sem se navadila takoj na začetku, ko smo prišli sem, med tem sem sicer poskusila tudi druga lokalna piva, a je ostalo pri tej izbiri. Včasih, za spremembo, naročim Heineken. Pa ima nekako čuden okus, drugačen od tistega, ki sem ga navajena. Ja, saj ga delajo v isti pivovarni, kakor Windhoek in enkrat sem primerjala oba okusa in sem ugotovila, da se ne razlikujeta prav dosti, tudi v ceni ne. Verjetno gre pač za afriško dojemanje kontrole kakovosti in v steklenice z napisom Heineken nalijejo, kar naredijo, pa če ima okus po Heinekenu, ali pa tudi ne. Me prav zanima, ali bodo pri Heinekenu ukrepali podobno, kakor so to naredili pri Amstelu, namreč pred nedavnim so tukajšnji pivovarni SAB Miller odvzeli licenco za Amstel, potem je bila nekaj časa kriza, ker se to pivo ni dobilo, zdaj pa ga do nadaljnjega uvažajo iz Evrope.

Naslednji teden odhajam na že težko pričakovani dopust, poskusit, kakšno pivo imajo v Tanzaniji. Z blogom nadaljujem proti koncu avgusta.