Rop

Imela sem že pripravljen prispevek za tokratno objavo, pa bo počakal za kdaj drugič, namreč v službi smo bili precej pretreseni, ko smo izvedeli, da so sodelavcu predvčerajšnjim oropali hišo in bom raje nekaj napisala o tem dogodku. Kljub temu, da so imeli hišo varovano, kakor treba, torej z visoko ograjo, električnim pastirjem, opremljeno z alarmom, so se je lotili profesionalci, ki vse te mehanizme poznajo in jih znajo tudi obiti. Podrobnosti pa smo izvedeli, ker je bila sodelavčeva žena z dvema majhnima hčerama med ropom doma. Razen tega, da so prestrašene, se njim na srečo ni nič zgodilo.

Bilo je šest roparjev, ki so splezali čez električno ograjo s pomočjo gumijaste odeje in plezalne vrvi. Vdrli so v hišo tako, da so razbili okna in rešetke na njih, potem pa najprej odšli naravnost v spalnico, saj vedo, da je tam običajno nameščena omarica z alarmom, tega so hitro strokovno onesposobili. Preden so vdrli, so od zunaj tudi prekinili telefonsko povezavo. Presenečeni so v hiši zagledali ženo, ki je bila doma, saj očitno niso prej opazovali hiše, da bi preverili, ali je prazna. Pa se niso preveč zmedli, ampak so jo prisilili, da je odprla sef. Hčerki sta spali, saj je bilo zgodaj popoldne sredi belega dneva, pa sta se zbudili zaradi hrupa. Mati je prosila roparje, ali lahko gre k njima in so dovolili, tako ji je uspelo sprožiti alarm, ki je bil nameščen tudi v otroški sobi. Varnostna služba se je zelo hitro odzvala na alarm, pri hiši so bili že po nekaj minutah, poklicali pa so tudi policijo. Roparji so bili dobro organizirani, vsi so imeli kirurške rokavice, da ne bi zapustili prstnih odtisov, v zelo kratkem času so zapakirali računalnik, televizor in drugo elektronsko opremo, saj so imeli s seboj ustrezno embalažo, izpraznili so sef, pobrali tudi mobilne telefone in ključ od ženinega avta. Ker pa so med tem na kraj dogajanja že pridrveli varnostniki, so se morali roparji na hitro razbežati, tako da niso utegnili odpeljati avta. Uspešno so pobegnili tisti, ki so nesli elektronsko opremo v čakajoč kombi, med tem ko je policija prijela dva, ki sta imela pri sebi vsebino sefa.

Sodelavec je povedal, da so jih pred leti že enkrat oropali, takrat so zaradi tega prodali hišo in se preselili drugam. Izkušnja jih je vodila do namestitve zelo dobrega alarmnega sistema, z neposredno povezavo do varnostnega centra in z gumbi za sprožitev alarma nameščenimi na več mestih po hiši, kar se je izkazalo za pametno odločitev, saj je žena lahko sprožila alarm iz otroške sobe kljub temu, da so roparji onesposobili tistega v spalnici. Po tem dogodku nameravajo nabaviti še daljinske upravljalce za sprožitev alarma in jih pustiti na različnih mestih po hiši. Za odnešene predmete in poškodbe na hiši bodo dobili povrnjeno škodo od zavarovalnice, tako da nimajo prehudega materialnega stroška, vsebino sefa so na srečo dobili nazaj. Strah pa seveda ostane, najprej so razmišljali, da bi se spet preselili, najraje v tujino, saj vsak tak dogodek vedno sproži razmišljanja o smiselnosti življenja v nenehni nevarnosti. Najverjetneje pa bodo nadgradili varnostni sistem in sčasoma nadaljevali z normalnim življenjem, kolikor normalno je pač lahko tako življenje za varnostnimi zidovi in rešetkami.

Pred nekaj meseci je imela preplah doma tudi ena izmed sodelavk, namreč njen mož je lastnik gradbenega podjetja, v katerem ima zaposlene delavce, eden izmed teh pa jih je začel izsiljevati za denar, jim groziti po telefonu in jih nenehno zasledovati in nadlegovati. Policija je bila nemočna, saj brez dokazov oziroma brez nekega konkretnega dejanja niso mogli aretirati človeka, same grožnje po telefonu niso zadostovale kot razlog, da bi policija ukrepala. Tudi pri njih doma so potem nadgradili varovanje, za nekaj časa so najeli varnostnika, ki je bil fizično prisoten v hiši in tudi pri njih so razmišljali, da bi odšli v tujino. A se je sčasoma vse skupaj poleglo, nezadovoljen delavec je odnehal, ko je videl, da ne bo dobil nič, in življenje teče dalje. (Na fotografiji: sodelavci na izletu, ta, ki so ga oropali, je prvi z desne.)

Projekt

Po desetih mesecih smo v službi končno zaključili prvi del projekta. Lahko bi rekla, da je to dosežek, ampak glede na tukajšnjo delovno vnemo (oziroma bolj natančno anti-vnemo) si upam trditi, da gre bolj za čudež. Zato tokrat nekaj več o tem, kaj in kako delam v službi.

Celoten projekt, na katerem sodelujemo svetovalci iz Litve, Latvije in Slovenije, občasno pa nas obiščejo še svetovalci iz Danske, je implementacija novega informacijskega sistema v tukajšnji zavarovalnici. Moj del projekta je vključitev podatkov tega novega informacijskega sistema v obstoječe podatkovno skladišče v zavarovalnici. Zato sedim v oddelku za poslovno inteligenco (če morda koga zanima, oddelek je organizacijsko pod področjem poslovnih storitev skupaj z aktuarsko službo in sploh ni podrejen področju informacijskih tehnologij).

Kot vodja projekta sem najprej seveda pripravila projektni načrt. Ker imam dovolj izkušenj s podobnimi projekti, mi sestava projektnega načrta ni predstavljala večjih težav, saj dobro vem, katere aktivnosti so potrebne in kolikšno bi naj bilo potrebno delo za izvedbo. Vodja oddelka mi je povedala, kateri ljudje bodo delali na projektu in za katero stvar bodo zadolženi. Do sem vse lepo in prav, zataknilo pa se je, ko sem želela izvedeti, koliko časa bodo ljudje razpoložljivi za delo na mojem projektu, saj vem, da delajo še tudi druge stvari. Pa se je izkazalo, da tu ljudje pač delajo, kolikor delajo in predvsem kolikor se jim ljubi delat. Ko sem šla s projektnim načrtom do vodje oddelka, da bi vsaj približno določila datume zaključka aktivnosti, me je ta le debelo pogledala, češ kaj pa zdaj hočem z nekimi datumi!? Stvari bodo pač narejene, ko bodo narejene, ljudi vendar ne moremo silit delat! OK, sem si rekla, če šefica pravi tako, pa naj bo. In sem iz projektnega načrta izbrisala datume.

Potem se je začelo delo na projektu in nadaljevalo s polžjo hitrostjo, včasih se mi je zdelo, da gremo en korak naprej in dva koraka nazaj, tako počasi se je vse skupaj premikalo. Dokler se nekega dne ne pojavi šefica pri moji mizi, ravno se je vrnila iz fitnesa, kamor hodi med delovnim časom, podobno kakor tudi drugi sodelavci, in mi reče, veš, sem razmišljala, kako kaj napredujemo na projektu, bolj počasi, ali ne? In sem ji pokazala zadnje statusno poročilo (ki sem ga vestno delala vsak teden, pa čeprav so se stvari iz tedna v teden bolj mikroskopsko spreminjale). In je videla veliko luknjo med tem, kar je že narejeno in kar bi še moralo biti narejeno. Pa se ni preveč sekirala, ampak mi je predlagala, da pregledava potrebne aktivnosti in kakšno odstraniva iz projektnega načrta. In tako sva iz projekta odstranili približno dve tretjini aktivnosti, pa smo bili spet dobre volje in projekt uspešno napreduje.

Po nekaj mesecih mi je bilo že približno jasno, s kakšnim tempom so ljudje sposobni delat in ko sem zmnožila potrebno delo s tukajšnjo delovno učinkovitostjo, sem ugotovila, da bom morala ostati v Afriki vsaj še dve leti, da zaključimo projekt (in to tisto verzijo projekta, iz katere smo že črtali dve tretjini aktivnosti!). Med hudo zimo sem razmišljala, da bi morda lahko zaključila projekt tako, da črtam še preostale aktivnosti in stvar proglasim za zaključeno, pa se vrnem domov v Slovenijo, kjer imam centralno kurjavo. Ampak pozimi se je v zavarovalnici marsikaj dogajalo, zlasti na temo menjave nekaterih članov vodstva, vključno s predsednikom uprave, predčasne upokojitve vodje informatike (po hodnikih se šušlja, da upokojitev ni bila prostovoljna, ampak je imela nekaj zveze s tem, da se projekti niso nikamor premikali, a to so le špekulacije), vodja našega oddelka pa je bila klicana na zagovor, ker naš projekt ni imel predvidenega datuma zaključka. Tako smo potem vendarle morali določiti datum zaključka projekta, ljudi smo malo bolj silili delat (pa ne preveč, namreč v drugih oddelkih, kjer so ljudi silili delat po 8 ur na dan, so nekateri raje kar prinesli odpoved), še nekaj aktivnosti smo črtali iz projektnega načrta in verjeli ali ne, prvi del projekta je zaključen!

Zdaj smo se pogumno lotili glavnega dela projekta, kjer smo morali že takoj na začetku postaviti predviden datum zaključka. Bomo videli, kako bo šlo naprej, saj prihaja poletje in ljudje vedno bolj razmišljajo o decemberskih dopustih. (Na fotografiji: praznovanje rojstnih dnevov sodelavk, za tovrstne zadeve je v službi vedno dovolj časa.)

Pozdrav pomladi

Res je šele začetek septembra in po koledarju uradno še ni pomlad, ampak tu je že vse pomladno razpoloženo in razigrano. Temperature so bolj znosne, že cel teden mi ni bilo treba prižgati električne pečke, dnevi se daljšajo, na vrtu so začeli cveteti irisi (zdaj končno vem, kaj je tisto zelenje, ki mi raste na vrtu, po cvetu sem ugotovila, da je afriški divji iris oziroma Dietes grandiflora). Končno je konec dolge mrzle zime, ljudje pa so se takoj začeli oblačiti v poletna oblačila (kratki rokavi, sandali brez nogavic), pa čeprav je ob jutrih še vedno komaj nekaj stopinj nad ničlo.

Prvi september je tu nekakšen neuradni praznik, prvi pomladanski dan (Spring Day). V službi nam je tajnica že v petek organizirala šampanjec in prigrizke za pozdrav pomladi, en oddelek je imel zabavo s koktejli, vodstvo podjetja nam je po elektronski pošti voščilo veselo praznovanje prvega pomladanskega dne. V našem stanovanjskem naselju je bilo v soboto veselo, saj so se po nekaterih stanovanjih začele zabave že sredi dneva (slišala se je glasba in vohalo pečenje na žaru) in trajale pozno v noč. Tako da tokrat naša redna vsakotedenska zabava s kolegi iz Litve in Latvije ni bila najglasnejša. Ugotavljam, da nisem bila edina, ki sem tako težko čakala konec zime, saj glede na evforijo, ki vlada okrog prihoda pomladi ugibam, da so se domačini počutili enako. Pravijo, da bi se naj sedaj začelo deževno obdobje in da tradicionalno prvega septembra vedno dežuje, a letos na srečo ni bilo tako.

Med tem, ko sem bila na dopustu, se je v Johannesburgu nadaljevalo vse po starem. Vedno je kakšna stavka, tokrat so stavkali delavci v rafineriji v Durbanu, zato je bila motena preskrba z bencinom. Kar zna biti zelo neugodno v mestu, kjer si odvisen od avta, da lahko greš kamorkoli. Kriminal ne pojenja, v zadnjem obdobju je bilo rekordno število mrtvih policajev, saj imajo tu vsi lopovi pištole in policaje enostavno ustrelijo, če jih ti zmotijo pri nečednih poslih. Najbolj zgrožena sem bila, ko sem prebrala o primeru, ko je policistka ob cesti ustavljala avto, ta pa jo je enostavno povozil in odpeljal naprej.

Presenečenje me je čakalo tudi, ko sem se po dopustu vrnila v službo. Že itak imam kar naprej težave z internetom, zdaj pa so nam upravniki dokončno onemogočili dostop do najbolj razširjenih javnih poštnih strežnikov (Yahoo, WebMail, Gmail, itd.). Ne razumem, v čem je problem, razen tega, da moram zdaj hoditi v internetne kavarne, da lahko preberem svojo pošto, ki jo dobim na Yahoo. Sicer imamo naročen internet doma v stanovanju, a glede na tukajšnjo odzivnost ne verjamem, da se bo Telkom kmalu zmigal in nam uredil telefonski priključek. Dostop do interneta je načeloma mogoč tudi v nekaterih restavracijah, ki ponujajo brezplačni brezžični dostop do interneta, a kaj, ko ta včasih dela, včasih pa ne. Se je že nekajkrat zgodilo, da smo prišli v restavracijo, naročili hrano, se priključili na internet, za katerega se je potem izkazalo, da sploh ne deluje. Še najbolj zanesljiv, čeprav počasen, je internetni dostop iz bližnjega McDonaldsa. Na srečo se je začela pomlad in se lahko prepustim rajanju, na težave z internetom pa bolje, da kar pozabim.