Pozdrav pomladi

Res je šele začetek septembra in po koledarju uradno še ni pomlad, ampak tu je že vse pomladno razpoloženo in razigrano. Temperature so bolj znosne, že cel teden mi ni bilo treba prižgati električne pečke, dnevi se daljšajo, na vrtu so začeli cveteti irisi (zdaj končno vem, kaj je tisto zelenje, ki mi raste na vrtu, po cvetu sem ugotovila, da je afriški divji iris oziroma Dietes grandiflora). Končno je konec dolge mrzle zime, ljudje pa so se takoj začeli oblačiti v poletna oblačila (kratki rokavi, sandali brez nogavic), pa čeprav je ob jutrih še vedno komaj nekaj stopinj nad ničlo.

Prvi september je tu nekakšen neuradni praznik, prvi pomladanski dan (Spring Day). V službi nam je tajnica že v petek organizirala šampanjec in prigrizke za pozdrav pomladi, en oddelek je imel zabavo s koktejli, vodstvo podjetja nam je po elektronski pošti voščilo veselo praznovanje prvega pomladanskega dne. V našem stanovanjskem naselju je bilo v soboto veselo, saj so se po nekaterih stanovanjih začele zabave že sredi dneva (slišala se je glasba in vohalo pečenje na žaru) in trajale pozno v noč. Tako da tokrat naša redna vsakotedenska zabava s kolegi iz Litve in Latvije ni bila najglasnejša. Ugotavljam, da nisem bila edina, ki sem tako težko čakala konec zime, saj glede na evforijo, ki vlada okrog prihoda pomladi ugibam, da so se domačini počutili enako. Pravijo, da bi se naj sedaj začelo deževno obdobje in da tradicionalno prvega septembra vedno dežuje, a letos na srečo ni bilo tako.

Med tem, ko sem bila na dopustu, se je v Johannesburgu nadaljevalo vse po starem. Vedno je kakšna stavka, tokrat so stavkali delavci v rafineriji v Durbanu, zato je bila motena preskrba z bencinom. Kar zna biti zelo neugodno v mestu, kjer si odvisen od avta, da lahko greš kamorkoli. Kriminal ne pojenja, v zadnjem obdobju je bilo rekordno število mrtvih policajev, saj imajo tu vsi lopovi pištole in policaje enostavno ustrelijo, če jih ti zmotijo pri nečednih poslih. Najbolj zgrožena sem bila, ko sem prebrala o primeru, ko je policistka ob cesti ustavljala avto, ta pa jo je enostavno povozil in odpeljal naprej.

Presenečenje me je čakalo tudi, ko sem se po dopustu vrnila v službo. Že itak imam kar naprej težave z internetom, zdaj pa so nam upravniki dokončno onemogočili dostop do najbolj razširjenih javnih poštnih strežnikov (Yahoo, WebMail, Gmail, itd.). Ne razumem, v čem je problem, razen tega, da moram zdaj hoditi v internetne kavarne, da lahko preberem svojo pošto, ki jo dobim na Yahoo. Sicer imamo naročen internet doma v stanovanju, a glede na tukajšnjo odzivnost ne verjamem, da se bo Telkom kmalu zmigal in nam uredil telefonski priključek. Dostop do interneta je načeloma mogoč tudi v nekaterih restavracijah, ki ponujajo brezplačni brezžični dostop do interneta, a kaj, ko ta včasih dela, včasih pa ne. Se je že nekajkrat zgodilo, da smo prišli v restavracijo, naročili hrano, se priključili na internet, za katerega se je potem izkazalo, da sploh ne deluje. Še najbolj zanesljiv, čeprav počasen, je internetni dostop iz bližnjega McDonaldsa. Na srečo se je začela pomlad in se lahko prepustim rajanju, na težave z internetom pa bolje, da kar pozabim.