Celoten projekt, na katerem sodelujemo svetovalci iz Litve, Latvije in Slovenije, občasno pa nas obiščejo še svetovalci iz Danske, je implementacija novega informacijskega sistema v tukajšnji zavarovalnici. Moj del projekta je vključitev podatkov tega novega informacijskega sistema v obstoječe podatkovno skladišče v zavarovalnici. Zato sedim v oddelku za poslovno inteligenco (če morda koga zanima, oddelek je organizacijsko pod področjem poslovnih storitev skupaj z aktuarsko službo in sploh ni podrejen področju informacijskih tehnologij).
Kot vodja projekta sem najprej seveda pripravila projektni načrt. Ker imam dovolj izkušenj s podobnimi projekti, mi sestava projektnega načrta ni predstavljala večjih težav, saj dobro vem, katere aktivnosti so potrebne in kolikšno bi naj bilo potrebno delo za izvedbo. Vodja oddelka mi je povedala, kateri ljudje bodo delali na projektu in za katero stvar bodo zadolženi. Do sem vse lepo in prav, zataknilo pa se je, ko sem želela izvedeti, koliko časa bodo ljudje razpoložljivi za delo na mojem projektu, saj vem, da delajo še tudi druge stvari. Pa se je izkazalo, da tu ljudje pač delajo, kolikor delajo in predvsem kolikor se jim ljubi delat. Ko sem šla s projektnim načrtom do vodje oddelka, da bi vsaj približno določila datume zaključka aktivnosti, me je ta le debelo pogledala, češ kaj pa zdaj hočem z nekimi datumi!? Stvari bodo pač narejene, ko bodo narejene, ljudi vendar ne moremo silit delat! OK, sem si rekla, če šefica pravi tako, pa naj bo. In sem iz projektnega načrta izbrisala datume.
Potem se je začelo delo na projektu in nadaljevalo s polžjo hitrostjo, včasih se mi je zdelo, da gremo en korak naprej in dva koraka nazaj, tako počasi se je vse skupaj premikalo. Dokler se nekega dne ne pojavi šefica pri moji mizi, ravno se je vrnila iz fitnesa, kamor hodi med delovnim časom, podobno kakor tudi drugi sodelavci, in mi reče, veš, sem razmišljala, kako kaj napredujemo na projektu, bolj počasi, ali ne? In sem ji pokazala zadnje statusno poročilo (ki sem ga vestno delala vsak teden, pa čeprav so se stvari iz tedna v teden bolj mikroskopsko spreminjale). In je videla veliko luknjo med tem, kar je že narejeno in kar bi še moralo biti narejeno. Pa se ni preveč sekirala, ampak mi je predlagala, da pregledava potrebne aktivnosti in kakšno odstraniva iz projektnega načrta. In tako sva iz projekta odstranili približno dve tretjini aktivnosti, pa smo bili spet dobre volje in projekt uspešno napreduje.
Po nekaj mesecih mi je bilo že približno jasno, s kakšnim tempom so ljudje sposobni delat in ko sem zmnožila potrebno delo s tukajšnjo delovno učinkovitostjo, sem ugotovila, da bom morala ostati v Afriki vsaj še dve leti, da zaključimo projekt (in to tisto verzijo projekta, iz katere smo že črtali dve tretjini aktivnosti!). Med hudo zimo sem razmišljala, da bi morda lahko zaključila projekt tako, da črtam še preostale aktivnosti in stvar proglasim za zaključeno, pa se vrnem domov v Slovenijo, kjer imam centralno kurjavo. Ampak pozimi se je v zavarovalnici marsikaj dogajalo, zlasti na temo menjave nekaterih članov vodstva, vključno s predsednikom uprave, predčasne upokojitve vodje informatike (po hodnikih se šušlja, da upokojitev ni bila prostovoljna, ampak je imela nekaj zveze s tem, da se projekti niso nikamor premikali, a to so le špekulacije), vodja našega oddelka pa je bila klicana na zagovor, ker naš projekt ni imel predvidenega datuma zaključka. Tako smo potem vendarle morali določiti datum zaključka projekta, ljudi smo malo bolj silili delat (pa ne preveč, namreč v drugih oddelkih, kjer so ljudi silili delat po 8 ur na dan, so nekateri raje kar prinesli odpoved), še nekaj aktivnosti smo črtali iz projektnega načrta in verjeli ali ne, prvi del projekta je zaključen!
Zdaj smo se pogumno lotili glavnega dela projekta, kjer smo morali že takoj na začetku postaviti predviden datum zaključka. Bomo videli, kako bo šlo naprej, saj prihaja poletje in ljudje vedno bolj razmišljajo o decemberskih dopustih. (Na fotografiji: praznovanje rojstnih dnevov sodelavk, za tovrstne zadeve je v službi vedno dovolj časa.)
No comments:
Post a Comment