Šport

Preživeli smo svetovno prvenstvo v rugbyju, ki je potekalo v Franciji. Bilo je zelo intenzivno, saj je bilo treba spremljati vse tekme reprezentance Južnoafriške republike, ta se je iz kroga v krog vztrajno prebijala naprej in na koncu bolj ali manj pričakovano zmagala. Navijanje tu izgleda tako, da je treba vsakič, ko je na sporedu tekma, obleči reprezentančni dres. Pred finalno tekmo smo dobili navodila, naj pridemo v službo oblečeni v reprezentančne drese in ker je navijaška mrzlica vladala po celi državi, je v trgovinah seveda zmanjkalo dresov. Nastal je pravi mali trg preprodajanja mikic, tudi po radiu so pozivali, naj ljudje pokličejo, če imajo doma odvečno mikico, da bi jo kdo drug kupil. V službenem bifeju so že v času kosila začeli točiti pivo, kakor je ob takih dogodkih običajno, pa so tudi pobirali denar v dobrodelne namene (tokrat za nek sklad, ki podpira bivše igralce, ki so se do invalidnosti poškodovali pri igranju rugbyja, menda je tovrstnih poškodb kar precej). Na finalno tekmo je odletel osebno navijat južnoafriški predsednik Thabo Mbeki, šel bi tudi Nelson Mandela, a je šibkega zdravja in pri svoji starosti ni mogel na tako dolgo pot, zato je ekipi vsaj poslal video s spodbudnimi besedami. Vsekakor se je navijaška vnema obrestovala in rezultat je bil seveda zmaga ekipe Springbokov, kakor tu imenujejo reprezentanco.

Pa ne le rugby, tu je šport na splošno del vsakodnevnega življenja. Vsi otroci nekaj trenirajo, saj imajo v šolah razne lige in tekme. Odrasli pa večinoma zelo vneto navijajo za karkoli že je na sporedu. Med tukajšnjimi športi je verjetno najbolj razširjen kriket. Moj sin se ga je naučil igrat v šoli, jaz pa moram priznat, da mi pravila še vedno niso najbolj jasna, čeprav so mi jih poskusili že nekajkrat razložiti. Edino, kar sem si zapomnila, je to, da ko nekdo gleda tekmo, ne smem vprašat, kdo zmaguje, ker se menda to ne ve vse do konca tekme. Tekma pa lahko traja tudi do štiri dni, dokler nekdo ne zmaga pač. Odkar živimo tu, smo dali skozi že dve svetovni prvenstvi v kriketu. Svetovno prvenstvo iz običajnega kriketa je potekalo na Karibih, »naši« so izgubili v polfinalu proti Avstraliji, ki je nazadnje zmagala. Da gre pri vsej stvari smrtno zares, se je pokazalo po tekmi, v kateri je Pakistan sramotno izgubil proti Irski, tisto noč je namreč umrl pakistanski trener (dolgo se je ugibalo, da je bil umorjen, potem so vendarle sporočili, da je umrl naravne smrti, ker mu je odpovedalo srce). Drugo svetovno prvenstvo je bilo iz skrajšanega kriketa, to je za tiste, ki nimajo časa štiri dni gledat ali igrat tekme, pa so pravila tako prirejena, da traja tekma največ nekaj ur. Prvenstvo je potekalo tu, v Južnoafriški republiki, zmagala pa je Indija.

Potem je treba omenit še nogomet, kjer v tem času sicer ni kakšnih pomembnejših prvenstev, ki bi jih morali spremljati, se pa intenzivno pripravljajo na svetovno nogometno prvenstvo, ki bo leta 2010 v Južnoafriški republiki. Gradijo stadione, zaenkrat jim gre še kar dobro, saj so delavci na stadionu, ki ga gradijo v Cape Townu, doslej le dvakrat stavkali, obakrat so se nekako zmenili in zdaj spet delajo dalje. Nabrali so si vsega dva meseca zamude, a ker so načrtovali, da naj bi bil stadion dokončan 7 mesecev pred prvenstvom, ko bi naj začeli prodajati vstopnice, imajo še nekaj časovne rezerve. Vsa tukajšnja letališča so na pol gradbišča, ker jih povečujejo v pričakovanju navala navijačev iz vsega sveta. Večno vprašanje ostaja, kako bodo poskrbeli za varnost navijačev in razen tega, da se vsi zavedajo problema, odgovorov še nimajo. Prav tako ni jasno, kako bodo v času prvenstva obveščali svetovno javnost prek spleta, ki je tu nesprejemljivo počasen, kakšnih konkretnih načrtov o povečanju kapacitet pa nimajo.

Med preostalimi športi tu radi spremljajo tudi Formulo 1, zato je bil ta zadnji vikend še posebej naporen, ker je bilo treba razen rugbyja gledat tudi odločilno zaključno dirko v prvenstvu formule. Zelo si želijo, da bi imeli v Južnoafriški republiki dirkališče in tekmo, v zvezi s tem se nekaj pripravlja, a zaenkrat ni še nič dokončnega.

Socialna varnost

Moji sodelavci v službi so večinoma pogodbeni zunanji sodelavci, le nekaj jih je redno zaposlenih. Povedali so mi, da je to povezano s pravili glede tega, koliko temnopoltih ljudi mora biti minimalno zaposlenih v podjetjih v Južnoafriški republiki (med temnopolte ljudi razen črncev prištevajo tudi pripadnike indijske manjšine in ljudi mešanega porekla). Ker pogodbeni sodelavci ne štejejo v kvote redno zaposlenih, je to pač način, kako zaobiti predpise in dodatno zaposliti bele ljudi. Res pa je tudi, da so beli ljudje večinoma bolj izobraženi od temnopoltih in je zato težko zapolniti zahtevnejša delovna mesta s temnopoltimi ljudmi. Izjema so Indijci, ki so praviloma bolj izobraženi in hkrati štejejo v kvote temnopoltih, zato so ti najbolj iskani kadri. V naši zavarovalnici si prizadevajo, da bi v naslednjih nekaj letih spremenili strukturo zaposlenih tako, da bi odražala trg, na katerem prodajajo, torej da bi bilo okrog 55 odstotkov temnopoltih ljudi.

Kolikor razberem iz pogovorov s sodelavci, pa tudi njim ustreza pogodbena oblika zaposlitve, saj so plačani na uro in lahko delajo toliko ur, kolikor hočejo oziroma toliko, kolikor pač potrebujejo denarja. Po drugi strani jim ne pripada dopust, bolniška, porodniška oziroma nobena pravica, ki bi jo lahko imeli kot redno zaposleni. Sodelavka, ki je noseča in gre kmalu na porodniški dopust, mi je povedala, da si bo kot pogodbeno zaposlena sama določila, koliko časa bo ostala na porodniškem dopustu in sicer bo to odvisno od tega, koliko denarja bo imela prihranjenega, ko bo denar pošel, se bo pač vrnila v službo. Seveda podjetje ni obvezano, da jo sprejme nazaj na delovno mesto po porodniškem dopustu, vse je stvar dogovora. Praviloma ostajajo ženske na porodniškem dopustu po nekaj mesecev, nekje od štiri do šest mesecev, potem se največkrat vrnejo v službo s skrajšanim delovnim časom, kar si kot pogodbene delavke lahko privoščijo, saj so plačane na uro. Tako nekatere matere z majhnimi otroci delajo recimo po 6 ur na dan, nekatere delajo po tri dni v tednu oziroma kakor se pač dogovorijo. Z varstvom majhnih otrok nimajo težav, saj jim otroke, dokler ti ne gredo v vrtec, praviloma varuje hišna pomočnica, katero imajo itak stalno zaposleno in jo dobro poznajo in ji zaupajo.

Pogodbeni sodelavci morajo tudi sami poskrbeti za zdravstveno zavarovanje, tega si plačujejo pri enem izmed ponudnikov zdravstvenih zavarovanj. Ti ponujajo različne pakete, seveda nižje mesečno plačilo pomeni tudi nižjo povrnitev stroškov v primeru bolezni. Najcenejši paket zdravstvenega zavarovanja krije le bolnišnično zdravljenje. Tak paket si običajno izberejo mlajši, zdravi ljudje, ki potem posamezen obisk pri zdravniku plačajo sami, prek zavarovalnice imajo krite le resnejše zadeve, zaradi katerih bi morali iti v bolnišnico. Dražji paketi zdravstvenega zavarovanja imajo različne višine mesečne premije, od katere je odvisno, kolikšna je največja možna letna vsota, ki jo smejo porabiti za obiske pri zdravniku. Ko to vsoto izkoristijo, morajo vse nadaljnje obiske pri zdravniku v tekočem letu plačati sami.

Doslej še nismo imeli veliko opravka z zdravstvenim sistemom. Cepljenje proti rumeni mrzlici, ki smo ga potrebovali zaradi dopusta v Tanzaniji, smo opravili samoplačniško v kliniki za tropske bolezni, kjer prodajajo tudi tablete proti malariji. Enkrat pa smo peljali sina k zdravniku. Ker ima sin sklenjeno tukaj veljavno zdravstveno zavarovanje, smo šli k pogodbenemu zdravniku, in smo bili prijetno presenečeni, saj ni bilo gneče, naročili so nas na uro in smo tudi točno prišli na vrsto. Opazila sem, da se tukajšnji zdravniki kar znajdejo pri polnjenju lastne blagajne, saj so čakalnice tudi pri pogodbenih zdravnikih polne plakatov z reklamami za plačljive storitve, zlasti v smislu raznih lepotnih posegov in plastičnih operacij. Menda so kirurške storitve v Južnoafriški republiki na visoki ravni in zato hodijo sem na operacije ljudje iz velikega dela Afrike.

Kulturne razlike

Delo v tujini mi omogoča spoznavanje različnih kultur ljudi različnih narodnosti, razen domačinov tudi vseh drugih ljudi, s katerimi imam vsak dan opravka. Tu živi omembe vredna manjšina indijskega prebivalstva, od katerih jih imam kar nekaj med sodelavci. Večinoma so muslimanske vere, kar pomeni, da se nekateri bolj in drugi manj strogo držijo njihovih običajev. Občasno sicer srečujem ljudi, ki so oblečeni v tradicionalne muslimanske obleke, ženske v črnih burkah, pokrite čez obraz, moški v dolgih belih oblekah in ploščatih kapah, a se večina Indijcev vendarle najraje oblači zahodnjaško. Bolj zavedni so pri pravilih prehrane, saj sem opazila, da praktično vsi jedo le meso z oznako halaal. Pri pitju alkohola so tudi nekateri bolj in drugi manj zavedni, večinoma kar pijejo kakšno pivo. Zadnjič sem skoraj bruhnila v smeh, ko se je na sestanku v službi pojavil sodelavec, indijskega porekla, sicer je bil doslej vedno oblečen v hlače na rob in srajco, a ker je ravno ramadan, je prišel v obleki in kapi. Komaj sem se zadržala, da ga nisem vprašala, zakaj je našemljen, pa sem se potem le spomnila, da je taka obleka tu nekaj povsem običajnega. In če je že ramadan, je pač pokazal, da je zaveden.

Na tukajšen počasen tempo dela sem se že nekako navadila oziroma vsaj sprijaznila, da tu čas teče počasneje. Zabavno pa je bilo opazovati svetovalca iz Danske, ki je prišel delat na našem projektu za krajši čas. Sprva je svoje delo seveda vzel resno, tako kakor se za drago plačanega svetovalca spodobi, torej da se dela ves čas, ko je v službi. In se je kar jezil, ko bi se morala začeti delavnica, pa še nikogar izmed povabljenih ni bilo (no, jaz sem bila, ampak se štejem med svetovalce, torej tiste, ki smo plačani za to, da delamo), seveda, saj si še niso priskrbeli jutranje kave, pokadili cigarete, uredili, kar so imeli za uredit in sčasoma so se nakapljali, tako da smo lahko začeli z delom s precejšnjo zamudo. Potem pa je treba vedeti, da tu povprečni ljudje zmorejo nekako po 45 minut koncentracije, potem postanejo nemirni in če tisti, ki vodi sestanek ali delavnico ne opazi, da je čas za odmor, enostavno kar sami vstanejo in odidejo spet na kavo, cigaret, stranišče, po opravkih, ali kamorkoli že. Danski kolega je bil kar nesrečen, ker je pač prišel opravit neko delo, pa ni imel preveč zagrete publike. No, pa mislim, da je zelo dober profesionalec, saj se je kmalu prilagodil razmeram. Naslednjič je on sam zamudil na sestanek, odmor pa je sklical malo pred tem, preden so ljudje postali nemirni.

Nenavaden prvi delovni dan je imel tudi nov svetovalec iz Latvije, ki se je pridružil naši projektni skupini. Poln navdušenja se je navsezgodaj zjutraj lotil dela, skupaj sva čakala, da pride v službo vodja oddelka, da imamo uvodni sestanek. In res se kmalu pojavi vodja oddelka, v eni roki nese športno torbo (zato, da gre v fitnes sredi dneva) in v drugi roki palico za golf (za vsak slučaj, če bi zmanjkalo elektrike in bi bilo treba med čakanjem električarjev skočit na igrišče za golf). Zelo značilno in ustrezajoče tukajšnji delovni vnemi.

Če se nam, Evropejcem, zdi, da se v Johannesburgu dela počasi, pa tukajšnji domačini pravijo, da tako počasi, kakor se dela v Cape Townu, da to pa ni za nikamor. Sodelavec nam je pripovedoval, kako je bilo, ko je eno leto živel in delal v Cape Townu. Menda tam delajo tako zelo počasi, ker imajo blizu morje in morajo vsako popoldne takoj po službi na plažo, delo pa lahko počaka. Ha, ha, sem si mislila, najbrž ljudje iz velemesta Johannesburg tako gledajo na svoje južnjake. Kaj si jaz mislim o delovni vnemi tukajšnjih domačinov pa sem raje obdržala zase.