Šport

Preživeli smo svetovno prvenstvo v rugbyju, ki je potekalo v Franciji. Bilo je zelo intenzivno, saj je bilo treba spremljati vse tekme reprezentance Južnoafriške republike, ta se je iz kroga v krog vztrajno prebijala naprej in na koncu bolj ali manj pričakovano zmagala. Navijanje tu izgleda tako, da je treba vsakič, ko je na sporedu tekma, obleči reprezentančni dres. Pred finalno tekmo smo dobili navodila, naj pridemo v službo oblečeni v reprezentančne drese in ker je navijaška mrzlica vladala po celi državi, je v trgovinah seveda zmanjkalo dresov. Nastal je pravi mali trg preprodajanja mikic, tudi po radiu so pozivali, naj ljudje pokličejo, če imajo doma odvečno mikico, da bi jo kdo drug kupil. V službenem bifeju so že v času kosila začeli točiti pivo, kakor je ob takih dogodkih običajno, pa so tudi pobirali denar v dobrodelne namene (tokrat za nek sklad, ki podpira bivše igralce, ki so se do invalidnosti poškodovali pri igranju rugbyja, menda je tovrstnih poškodb kar precej). Na finalno tekmo je odletel osebno navijat južnoafriški predsednik Thabo Mbeki, šel bi tudi Nelson Mandela, a je šibkega zdravja in pri svoji starosti ni mogel na tako dolgo pot, zato je ekipi vsaj poslal video s spodbudnimi besedami. Vsekakor se je navijaška vnema obrestovala in rezultat je bil seveda zmaga ekipe Springbokov, kakor tu imenujejo reprezentanco.

Pa ne le rugby, tu je šport na splošno del vsakodnevnega življenja. Vsi otroci nekaj trenirajo, saj imajo v šolah razne lige in tekme. Odrasli pa večinoma zelo vneto navijajo za karkoli že je na sporedu. Med tukajšnjimi športi je verjetno najbolj razširjen kriket. Moj sin se ga je naučil igrat v šoli, jaz pa moram priznat, da mi pravila še vedno niso najbolj jasna, čeprav so mi jih poskusili že nekajkrat razložiti. Edino, kar sem si zapomnila, je to, da ko nekdo gleda tekmo, ne smem vprašat, kdo zmaguje, ker se menda to ne ve vse do konca tekme. Tekma pa lahko traja tudi do štiri dni, dokler nekdo ne zmaga pač. Odkar živimo tu, smo dali skozi že dve svetovni prvenstvi v kriketu. Svetovno prvenstvo iz običajnega kriketa je potekalo na Karibih, »naši« so izgubili v polfinalu proti Avstraliji, ki je nazadnje zmagala. Da gre pri vsej stvari smrtno zares, se je pokazalo po tekmi, v kateri je Pakistan sramotno izgubil proti Irski, tisto noč je namreč umrl pakistanski trener (dolgo se je ugibalo, da je bil umorjen, potem so vendarle sporočili, da je umrl naravne smrti, ker mu je odpovedalo srce). Drugo svetovno prvenstvo je bilo iz skrajšanega kriketa, to je za tiste, ki nimajo časa štiri dni gledat ali igrat tekme, pa so pravila tako prirejena, da traja tekma največ nekaj ur. Prvenstvo je potekalo tu, v Južnoafriški republiki, zmagala pa je Indija.

Potem je treba omenit še nogomet, kjer v tem času sicer ni kakšnih pomembnejših prvenstev, ki bi jih morali spremljati, se pa intenzivno pripravljajo na svetovno nogometno prvenstvo, ki bo leta 2010 v Južnoafriški republiki. Gradijo stadione, zaenkrat jim gre še kar dobro, saj so delavci na stadionu, ki ga gradijo v Cape Townu, doslej le dvakrat stavkali, obakrat so se nekako zmenili in zdaj spet delajo dalje. Nabrali so si vsega dva meseca zamude, a ker so načrtovali, da naj bi bil stadion dokončan 7 mesecev pred prvenstvom, ko bi naj začeli prodajati vstopnice, imajo še nekaj časovne rezerve. Vsa tukajšnja letališča so na pol gradbišča, ker jih povečujejo v pričakovanju navala navijačev iz vsega sveta. Večno vprašanje ostaja, kako bodo poskrbeli za varnost navijačev in razen tega, da se vsi zavedajo problema, odgovorov še nimajo. Prav tako ni jasno, kako bodo v času prvenstva obveščali svetovno javnost prek spleta, ki je tu nesprejemljivo počasen, kakšnih konkretnih načrtov o povečanju kapacitet pa nimajo.

Med preostalimi športi tu radi spremljajo tudi Formulo 1, zato je bil ta zadnji vikend še posebej naporen, ker je bilo treba razen rugbyja gledat tudi odločilno zaključno dirko v prvenstvu formule. Zelo si želijo, da bi imeli v Južnoafriški republiki dirkališče in tekmo, v zvezi s tem se nekaj pripravlja, a zaenkrat ni še nič dokončnega.