Socialna varnost

Moji sodelavci v službi so večinoma pogodbeni zunanji sodelavci, le nekaj jih je redno zaposlenih. Povedali so mi, da je to povezano s pravili glede tega, koliko temnopoltih ljudi mora biti minimalno zaposlenih v podjetjih v Južnoafriški republiki (med temnopolte ljudi razen črncev prištevajo tudi pripadnike indijske manjšine in ljudi mešanega porekla). Ker pogodbeni sodelavci ne štejejo v kvote redno zaposlenih, je to pač način, kako zaobiti predpise in dodatno zaposliti bele ljudi. Res pa je tudi, da so beli ljudje večinoma bolj izobraženi od temnopoltih in je zato težko zapolniti zahtevnejša delovna mesta s temnopoltimi ljudmi. Izjema so Indijci, ki so praviloma bolj izobraženi in hkrati štejejo v kvote temnopoltih, zato so ti najbolj iskani kadri. V naši zavarovalnici si prizadevajo, da bi v naslednjih nekaj letih spremenili strukturo zaposlenih tako, da bi odražala trg, na katerem prodajajo, torej da bi bilo okrog 55 odstotkov temnopoltih ljudi.

Kolikor razberem iz pogovorov s sodelavci, pa tudi njim ustreza pogodbena oblika zaposlitve, saj so plačani na uro in lahko delajo toliko ur, kolikor hočejo oziroma toliko, kolikor pač potrebujejo denarja. Po drugi strani jim ne pripada dopust, bolniška, porodniška oziroma nobena pravica, ki bi jo lahko imeli kot redno zaposleni. Sodelavka, ki je noseča in gre kmalu na porodniški dopust, mi je povedala, da si bo kot pogodbeno zaposlena sama določila, koliko časa bo ostala na porodniškem dopustu in sicer bo to odvisno od tega, koliko denarja bo imela prihranjenega, ko bo denar pošel, se bo pač vrnila v službo. Seveda podjetje ni obvezano, da jo sprejme nazaj na delovno mesto po porodniškem dopustu, vse je stvar dogovora. Praviloma ostajajo ženske na porodniškem dopustu po nekaj mesecev, nekje od štiri do šest mesecev, potem se največkrat vrnejo v službo s skrajšanim delovnim časom, kar si kot pogodbene delavke lahko privoščijo, saj so plačane na uro. Tako nekatere matere z majhnimi otroci delajo recimo po 6 ur na dan, nekatere delajo po tri dni v tednu oziroma kakor se pač dogovorijo. Z varstvom majhnih otrok nimajo težav, saj jim otroke, dokler ti ne gredo v vrtec, praviloma varuje hišna pomočnica, katero imajo itak stalno zaposleno in jo dobro poznajo in ji zaupajo.

Pogodbeni sodelavci morajo tudi sami poskrbeti za zdravstveno zavarovanje, tega si plačujejo pri enem izmed ponudnikov zdravstvenih zavarovanj. Ti ponujajo različne pakete, seveda nižje mesečno plačilo pomeni tudi nižjo povrnitev stroškov v primeru bolezni. Najcenejši paket zdravstvenega zavarovanja krije le bolnišnično zdravljenje. Tak paket si običajno izberejo mlajši, zdravi ljudje, ki potem posamezen obisk pri zdravniku plačajo sami, prek zavarovalnice imajo krite le resnejše zadeve, zaradi katerih bi morali iti v bolnišnico. Dražji paketi zdravstvenega zavarovanja imajo različne višine mesečne premije, od katere je odvisno, kolikšna je največja možna letna vsota, ki jo smejo porabiti za obiske pri zdravniku. Ko to vsoto izkoristijo, morajo vse nadaljnje obiske pri zdravniku v tekočem letu plačati sami.

Doslej še nismo imeli veliko opravka z zdravstvenim sistemom. Cepljenje proti rumeni mrzlici, ki smo ga potrebovali zaradi dopusta v Tanzaniji, smo opravili samoplačniško v kliniki za tropske bolezni, kjer prodajajo tudi tablete proti malariji. Enkrat pa smo peljali sina k zdravniku. Ker ima sin sklenjeno tukaj veljavno zdravstveno zavarovanje, smo šli k pogodbenemu zdravniku, in smo bili prijetno presenečeni, saj ni bilo gneče, naročili so nas na uro in smo tudi točno prišli na vrsto. Opazila sem, da se tukajšnji zdravniki kar znajdejo pri polnjenju lastne blagajne, saj so čakalnice tudi pri pogodbenih zdravnikih polne plakatov z reklamami za plačljive storitve, zlasti v smislu raznih lepotnih posegov in plastičnih operacij. Menda so kirurške storitve v Južnoafriški republiki na visoki ravni in zato hodijo sem na operacije ljudje iz velikega dela Afrike.