Kulturne razlike

Delo v tujini mi omogoča spoznavanje različnih kultur ljudi različnih narodnosti, razen domačinov tudi vseh drugih ljudi, s katerimi imam vsak dan opravka. Tu živi omembe vredna manjšina indijskega prebivalstva, od katerih jih imam kar nekaj med sodelavci. Večinoma so muslimanske vere, kar pomeni, da se nekateri bolj in drugi manj strogo držijo njihovih običajev. Občasno sicer srečujem ljudi, ki so oblečeni v tradicionalne muslimanske obleke, ženske v črnih burkah, pokrite čez obraz, moški v dolgih belih oblekah in ploščatih kapah, a se večina Indijcev vendarle najraje oblači zahodnjaško. Bolj zavedni so pri pravilih prehrane, saj sem opazila, da praktično vsi jedo le meso z oznako halaal. Pri pitju alkohola so tudi nekateri bolj in drugi manj zavedni, večinoma kar pijejo kakšno pivo. Zadnjič sem skoraj bruhnila v smeh, ko se je na sestanku v službi pojavil sodelavec, indijskega porekla, sicer je bil doslej vedno oblečen v hlače na rob in srajco, a ker je ravno ramadan, je prišel v obleki in kapi. Komaj sem se zadržala, da ga nisem vprašala, zakaj je našemljen, pa sem se potem le spomnila, da je taka obleka tu nekaj povsem običajnega. In če je že ramadan, je pač pokazal, da je zaveden.

Na tukajšen počasen tempo dela sem se že nekako navadila oziroma vsaj sprijaznila, da tu čas teče počasneje. Zabavno pa je bilo opazovati svetovalca iz Danske, ki je prišel delat na našem projektu za krajši čas. Sprva je svoje delo seveda vzel resno, tako kakor se za drago plačanega svetovalca spodobi, torej da se dela ves čas, ko je v službi. In se je kar jezil, ko bi se morala začeti delavnica, pa še nikogar izmed povabljenih ni bilo (no, jaz sem bila, ampak se štejem med svetovalce, torej tiste, ki smo plačani za to, da delamo), seveda, saj si še niso priskrbeli jutranje kave, pokadili cigarete, uredili, kar so imeli za uredit in sčasoma so se nakapljali, tako da smo lahko začeli z delom s precejšnjo zamudo. Potem pa je treba vedeti, da tu povprečni ljudje zmorejo nekako po 45 minut koncentracije, potem postanejo nemirni in če tisti, ki vodi sestanek ali delavnico ne opazi, da je čas za odmor, enostavno kar sami vstanejo in odidejo spet na kavo, cigaret, stranišče, po opravkih, ali kamorkoli že. Danski kolega je bil kar nesrečen, ker je pač prišel opravit neko delo, pa ni imel preveč zagrete publike. No, pa mislim, da je zelo dober profesionalec, saj se je kmalu prilagodil razmeram. Naslednjič je on sam zamudil na sestanek, odmor pa je sklical malo pred tem, preden so ljudje postali nemirni.

Nenavaden prvi delovni dan je imel tudi nov svetovalec iz Latvije, ki se je pridružil naši projektni skupini. Poln navdušenja se je navsezgodaj zjutraj lotil dela, skupaj sva čakala, da pride v službo vodja oddelka, da imamo uvodni sestanek. In res se kmalu pojavi vodja oddelka, v eni roki nese športno torbo (zato, da gre v fitnes sredi dneva) in v drugi roki palico za golf (za vsak slučaj, če bi zmanjkalo elektrike in bi bilo treba med čakanjem električarjev skočit na igrišče za golf). Zelo značilno in ustrezajoče tukajšnji delovni vnemi.

Če se nam, Evropejcem, zdi, da se v Johannesburgu dela počasi, pa tukajšnji domačini pravijo, da tako počasi, kakor se dela v Cape Townu, da to pa ni za nikamor. Sodelavec nam je pripovedoval, kako je bilo, ko je eno leto živel in delal v Cape Townu. Menda tam delajo tako zelo počasi, ker imajo blizu morje in morajo vsako popoldne takoj po službi na plažo, delo pa lahko počaka. Ha, ha, sem si mislila, najbrž ljudje iz velemesta Johannesburg tako gledajo na svoje južnjake. Kaj si jaz mislim o delovni vnemi tukajšnjih domačinov pa sem raje obdržala zase.