Storitve

Po enem letu življenja v tem delu sveta sem se hočeš nočeš morala sprijazniti z ravnijo storitev in odzivnimi časi raznih mojstrov. Zato tokrat nekaj zgodbic o zadevah, ki me včasih že kar malo jezijo, a kaj, ko tako pač je in je treba biti potrpežljiv.

Pralni stroj nam je dokončno odpovedal, najprej je škripal in cvilil, puščal vodo, na koncu pa se je spektakularno pokadilo iz njega in tako se je poslovil od nas in seveda ni več uporaben. Če bi bil moj, bi ga enostavno odpeljala na odpad in kupila novega, boljšega (ta je bil sicer nov, ko smo se vselili, ampak očitno zanič). Ker pa je pralni stroj del opremljenega stanovanja, ki ga imamo v najemu, se zdaj z njim ukvarjajo lastniki in upravniki in ne vem kdo še vse. Nimam prav nobenega upanja, da bi se karkoli zgodilo v bližnji prihodnosti. Na srečo je v našem stanovanjskem naselju javna pralnica s pralnimi stroji na kovance, tako da lahko vsaj tam peremo perilo in ne hodimo umazani naokoli.

Zanimivo je tudi delovanje kabelske televizije, katero so nam začuda priključili že kmalu po vselitvi. Na izbiro imamo prek 100 kanalov, čeprav je ponavadi tako, da ni nič pametnega za gledat. Sprva mi je bilo všeč, da je na enem izmed kanalov objavljen interaktiven spored, in sicer lahko pregledujem spored po kanalih, po urah, po tematiki in podobno. Vendar sem se že navadila, da ta spored deluje bolj tako po afriško, namreč včasih dela, še večkrat pa kadar ga kliknem se nekaj časa obotavlja, potem pa napiše »This application is currently not playing out.« Kaj to pomeni, nimam pojma, edino to vem, da se potem vse skupaj obesi in moram sprejemnik resetirati z gumbom.

V službi so končno, po dolgem obljubljanju, začeli obnavljati dvigala. Prvi vikend so delali zelo intenzivno, saj so v vseh 18 nadstropjih odmontirali nadzorne plošče, tiste, na katerih je gumb za klic dvigala, in signalizacijo nad dvigalom. Pustili so le po eno nadzorno ploščo za vseh šest dvigal v vsakem nadstropju, iz ostalih pa zdaj preprosto štrlijo žice. In to je to, pri tem je ostalo, ne vem, kaj čakajo, minilo je že več tednov. V tolažbo smo dobili obvestilo, naj se nikar ne vznemirjamo, ker štrlijo žice, da dvigala še vedno normalno delujejo, še vedno imamo po en gumb za priklic dvigala v vsakem nadstropju, edino tega ne moremo vedet, ali gre dvigalo gor ali dol, ker so odmontirali signalne lučke nad njimi, naj se pač znajdemo. Sodelavci so komentirali, da če bo šlo tako naprej, bomo morali naslednjič stakniti dve žici, ko bomo hoteli priklicati dvigalo, no, tako hudo sicer še ni, jaz pa vendarle najraje grem peš po stopnicah, vsaj teh še niso odmontirali.

Potem so tu še večne težave z elektriko. V zadnjem času so pogosto redukcije, ker elektroenergetski sistem ne zmore zagotoviti dovolj elektrike za vse porabnike (zanimivo se mi zdi, da redukcij ni bilo pozimi, ko smo vsi ogrevali na elektriko). Sicer obljubljajo, da so v gradnji nove elektrarne, ampak prva bo končana šele leta 2011, ostale pa do leta 2015. In do takrat bodo občasne redukcije, tako je pisalo v časopisu. Potem se je nekdo spomnil, da bo leta 2010 svetovno nogometno prvenstvo in da takrat redukcije ne bi bile primerne, zato zdaj pospešeno razmišljajo, kaj narediti, da bo dovolj elektrike med tekmami (zadnja ideja je, da bo imel vsak stadion svoj generator). Zdaj pozivajo porabnike električne energije, naj izklopijo vse, kar po nepotrebnem porablja elektriko. In so se pri nas v službi spomnili, da bodo pri tem sodelovali in so izklopili klime. Lepa poteza, ali ne? Odgovor je ne, saj nekdo nekomu ni dal natančnih navodil in je tisti, ki je izklapljal klime, izklopil tudi klimo v sistemskem prostoru. Strežniki so zaradi pregrevanja nehali delat, potem je trajalo dva dni, da so vse usposobili nazaj v delujoče stanje. Ljudje se seveda po afriško niso razburjali, ampak smo dva dni pač preživeli ob kavah, na terasi, urejanju privatnih zadev in tako naprej, brezskrbno in brezstresno.

Eno leto

Kako čas beži! Prejšnji teden je minilo eno leto, kar živim v Johannesburgu. Spet cvetijo jacarande, kar me spominja na prve dni, ko sem prišla sem. Po enem letu se ne počutim več tako zelo kot tujec v tuji deželi, precej sem se navadila na tukajšnje življenje in okolje. Zemljevida praktično ne potrebujem več, saj imam orientacijo mesta v glavi in tudi če kdaj z avtom zaidem ali se izgubim, se nekako znajdem, saj poznam vse glavne ulice in vem, kam vodijo. (Na zgornji fotografiji: drevored jacarand v Pretorii.)

 

Ena stvar, na katero pa se še vedno nikakor ne morem navaditi, je pojav božično-novoletnih praznikov v času poletja. Kar ne gre mi skupaj, da je zunaj vroče, saj se je po neobičajno mrzli zimi in neobičajno deževni pomladi končno začelo vroče poletje (upam, da ne bo neobičajno vroče), ko grem v nakupovalna središča, pa je tam vse okrašeno v pričakovanju praznikov. V knjigarnah recimo ponujajo knjige, primerne za darila, ob njih pa knjige za branje na plaži. Tako se mi kljub okrasitvam niti približno ne zdi, da se približuje konec leta, ampak sem spet bolj dopustniško razpoložena in se ob vikendih grem turista. Zadnjo soboto sem šla v Pretorio v botanični vrt, ki sicer ni nič posebnega, imela pa sem srečo in videla podgano dassie, ki je menda najbližji še živeči sorodnik slona. (Na zgornji fotografiji: podgana dassie, sorodnik slona.)

Kakor se za prvo obletnico spodobi, smo jo krepko zalili s sodelavci iz Litve in Latvije, skupaj nas je zdaj osem, ki smo tu preživeli eno celo leto (na projektu nas sicer dela dvakrat toliko, a se ljudje menjavajo, nekateri so se že vrnili domov, drugi novi so prišli). Te litvansko-latvijske zabave pa so kar naporne, saj če sem kot Slovenka navajena, da se za dober žur nabavi nekaj gajb piva, je to za baltske ljudi tako za sproti, za žejo, oni za žur nabavijo nekaj gajb vodke. Potem vodko mešajo s sokovi in ko pijem velik kozarec tako prijetno sladke pijače, sploh nimam občutka, koliko vodke vsebuje, do naslednjega dne, ko se bojim, da mi bo glavo razneslo. Zdaj že vem, da na tovrstnih žurih lepo ostanem pri pivu in se na široko izognem vsem ostalim prijetno obarvanim mešanicam, ki jih kar naprej ponujajo. (Na zgornji fotografiji: torta v obliki JAR, ki sem jo naredila za praznovanje.)

Prvo obletnico življenja v Johannesburgu je na nek način kronal tudi sodelavec iz Latvije, ki ga je prišla obiskat sestra in se je domislil, da bi jo peljal na turistični ogled centra mesta. Center je najnevarnejši predel Johannesburga in tam se razen med tednom, ko gremo v službo in je vsepovsod polno varnostnikov, ne hodi. Ampak človek morda sčasoma pozabi na osebno varnost, ali se kar malo poleni, še zlasti, če se v enem letu še ni nikomur izmed naše skupine zgodilo nič hudega in si verjetno misli, da tu vsi skupaj pretiravajo z varnostjo. Tako je na nedeljo peljal sestro v center mesta, parkiral avto, potem pa sta šla peš s fotoaparatom naokoli. Seveda ju je takoj obkolila tolpa lopovov z noži in so jima pobrali vse, kar sta imela na sebi (denarnice, fotoaparate, telefone). Ne, ne pretiravajo z varnostjo.

Cape Town

 Kadar se pogovarjam s tukajšnjimi domačini, me radi sprašujejo, kje vse sem že bila in kaj sem si že ogledala v Južnoafriški republiki. Pogovor se vedno konča z njihovim nasvetom, da moram nujno videti tudi Cape Town, saj je tam menda prekrasno. Žal za daljše potovanje ni bilo priložnosti, zato sem se tja odpravila čez vikend, z nizkocenovnim letalskim prevoznikom Kulula. Sicer je tu več nizkocenovnih letalskih prevoznikov, saj je država zelo velika in ljudje ogromno potujejo, tako v službene kakor tudi v privatne namene. Mnogo domačinov ima namreč sorodnike v več mestih v državi in se pogosto obiskujejo. Zaradi ogromnih razdalj (recimo med Johannesburgom in Cape Townom je okrog 1400 km), je v pomanjkanju časa pot z letalom največkrat edino smiselna.

 

Moj prvi cilj je bil obisk Mizaste gore (Table Mountain), peš, se razume, čeprav gor pelje tudi vlečnica. Glede na dolgo kolono čakajočih turistov pri spodnji postaji vlečnice sem verjetno prej prišla gor peš (slabi dve uri), kakor bi se načakala za prevoz. Razgled z vrha je čudovit, morda se mi je tako zdelo tudi zato, ker sem prvič po dolgem času spet videla morje oziroma ocean oziroma natančneje dva oceana (Indijskega in Atlantskega, ki se tu stikata). Imela sem srečo z vremenom, saj pravijo, da se zaradi vlažnega zraka na gori pogosto zadržujejo oblaki in takrat seveda ni razgleda.

 

Na pobočju Mizaste gore je botanični vrt Kirstenbosch, katerega sem šla pogledat zlasti zaradi velikega nasada avtohtonih rož iz skupine Protea. Te vrste rože uspevajo le na jugozahodu države in nikjer drugje na svetu, menda jih je zelo težko gojiti izven njihovega naravnega okolja, zato jih recimo nimajo v botaničnih vrtovih v okolici Johannesburga.

 

Odpeljala sem se po Kapskem polotoku (Cape peninsula) do rta dobrega upanja. Sicer tam ni nič posebnega (sploh ni najjužnejša točka afriškega kontinenta, kakor sem prej zmotno mislila), razen nekega mogočnega občutka ob pogledu na dva oceana in misli na vse pomorščake, ki so skozi zgodovino obpluli ta del sveta. Na polotoku leži kar nekaj ostankov ladijskih brodolomov iz starih časov in z zanimanjem sem šla enega izmed njih pogledat, no, kup starega železja pač. Videla pa sem tudi pingvine in tjulnje, ki tam živijo v naravnem okolju, saj je cel polotok naravni rezervat.

 

Zanimivo, da se v Cape Townu najpogosteje govori v afrikanščini, saj je to domač jezik številnih potomcev sužnjev in ljudi mešanih ras, katerih predniki so bili tam že od samih začetkov naseljevanja. Prvi beli priseljenci, ki so prišli na celino skozi Cape Town v 17. stoletju, so si pripeljali sužnje iz Malezije. V okolici namreč ni živelo prav veliko črncev, ki bi bili primerni kandidati za sužnje, tam so živeli le pripadniki ljudstva San oziroma bušmeni, ki pa so bili prebrisani in se belcem niso pustili podrediti, še več, celo medsebojno so trgovali. V Cape Townu tako še danes obstaja Malezijska četrt, imajo restavracije z malezijsko prehrano, med tem ko se je malezijski jezik skozi generacije pozabil.

 

V enem vikendu je bilo to vse, kar sem si ogledala v Cape Townu in na koncu je to mesto ostalo še eno izmed tistih na mojem spisku, kamor bi bilo treba oditi še kdaj, si vzeti več časa in pogledati še vse tisto, za kar tokrat ni bilo časa.