Cape Town

 Kadar se pogovarjam s tukajšnjimi domačini, me radi sprašujejo, kje vse sem že bila in kaj sem si že ogledala v Južnoafriški republiki. Pogovor se vedno konča z njihovim nasvetom, da moram nujno videti tudi Cape Town, saj je tam menda prekrasno. Žal za daljše potovanje ni bilo priložnosti, zato sem se tja odpravila čez vikend, z nizkocenovnim letalskim prevoznikom Kulula. Sicer je tu več nizkocenovnih letalskih prevoznikov, saj je država zelo velika in ljudje ogromno potujejo, tako v službene kakor tudi v privatne namene. Mnogo domačinov ima namreč sorodnike v več mestih v državi in se pogosto obiskujejo. Zaradi ogromnih razdalj (recimo med Johannesburgom in Cape Townom je okrog 1400 km), je v pomanjkanju časa pot z letalom največkrat edino smiselna.

 

Moj prvi cilj je bil obisk Mizaste gore (Table Mountain), peš, se razume, čeprav gor pelje tudi vlečnica. Glede na dolgo kolono čakajočih turistov pri spodnji postaji vlečnice sem verjetno prej prišla gor peš (slabi dve uri), kakor bi se načakala za prevoz. Razgled z vrha je čudovit, morda se mi je tako zdelo tudi zato, ker sem prvič po dolgem času spet videla morje oziroma ocean oziroma natančneje dva oceana (Indijskega in Atlantskega, ki se tu stikata). Imela sem srečo z vremenom, saj pravijo, da se zaradi vlažnega zraka na gori pogosto zadržujejo oblaki in takrat seveda ni razgleda.

 

Na pobočju Mizaste gore je botanični vrt Kirstenbosch, katerega sem šla pogledat zlasti zaradi velikega nasada avtohtonih rož iz skupine Protea. Te vrste rože uspevajo le na jugozahodu države in nikjer drugje na svetu, menda jih je zelo težko gojiti izven njihovega naravnega okolja, zato jih recimo nimajo v botaničnih vrtovih v okolici Johannesburga.

 

Odpeljala sem se po Kapskem polotoku (Cape peninsula) do rta dobrega upanja. Sicer tam ni nič posebnega (sploh ni najjužnejša točka afriškega kontinenta, kakor sem prej zmotno mislila), razen nekega mogočnega občutka ob pogledu na dva oceana in misli na vse pomorščake, ki so skozi zgodovino obpluli ta del sveta. Na polotoku leži kar nekaj ostankov ladijskih brodolomov iz starih časov in z zanimanjem sem šla enega izmed njih pogledat, no, kup starega železja pač. Videla pa sem tudi pingvine in tjulnje, ki tam živijo v naravnem okolju, saj je cel polotok naravni rezervat.

 

Zanimivo, da se v Cape Townu najpogosteje govori v afrikanščini, saj je to domač jezik številnih potomcev sužnjev in ljudi mešanih ras, katerih predniki so bili tam že od samih začetkov naseljevanja. Prvi beli priseljenci, ki so prišli na celino skozi Cape Town v 17. stoletju, so si pripeljali sužnje iz Malezije. V okolici namreč ni živelo prav veliko črncev, ki bi bili primerni kandidati za sužnje, tam so živeli le pripadniki ljudstva San oziroma bušmeni, ki pa so bili prebrisani in se belcem niso pustili podrediti, še več, celo medsebojno so trgovali. V Cape Townu tako še danes obstaja Malezijska četrt, imajo restavracije z malezijsko prehrano, med tem ko se je malezijski jezik skozi generacije pozabil.

 

V enem vikendu je bilo to vse, kar sem si ogledala v Cape Townu in na koncu je to mesto ostalo še eno izmed tistih na mojem spisku, kamor bi bilo treba oditi še kdaj, si vzeti več časa in pogledati še vse tisto, za kar tokrat ni bilo časa.