Eno leto

Kako čas beži! Prejšnji teden je minilo eno leto, kar živim v Johannesburgu. Spet cvetijo jacarande, kar me spominja na prve dni, ko sem prišla sem. Po enem letu se ne počutim več tako zelo kot tujec v tuji deželi, precej sem se navadila na tukajšnje življenje in okolje. Zemljevida praktično ne potrebujem več, saj imam orientacijo mesta v glavi in tudi če kdaj z avtom zaidem ali se izgubim, se nekako znajdem, saj poznam vse glavne ulice in vem, kam vodijo. (Na zgornji fotografiji: drevored jacarand v Pretorii.)

 

Ena stvar, na katero pa se še vedno nikakor ne morem navaditi, je pojav božično-novoletnih praznikov v času poletja. Kar ne gre mi skupaj, da je zunaj vroče, saj se je po neobičajno mrzli zimi in neobičajno deževni pomladi končno začelo vroče poletje (upam, da ne bo neobičajno vroče), ko grem v nakupovalna središča, pa je tam vse okrašeno v pričakovanju praznikov. V knjigarnah recimo ponujajo knjige, primerne za darila, ob njih pa knjige za branje na plaži. Tako se mi kljub okrasitvam niti približno ne zdi, da se približuje konec leta, ampak sem spet bolj dopustniško razpoložena in se ob vikendih grem turista. Zadnjo soboto sem šla v Pretorio v botanični vrt, ki sicer ni nič posebnega, imela pa sem srečo in videla podgano dassie, ki je menda najbližji še živeči sorodnik slona. (Na zgornji fotografiji: podgana dassie, sorodnik slona.)

Kakor se za prvo obletnico spodobi, smo jo krepko zalili s sodelavci iz Litve in Latvije, skupaj nas je zdaj osem, ki smo tu preživeli eno celo leto (na projektu nas sicer dela dvakrat toliko, a se ljudje menjavajo, nekateri so se že vrnili domov, drugi novi so prišli). Te litvansko-latvijske zabave pa so kar naporne, saj če sem kot Slovenka navajena, da se za dober žur nabavi nekaj gajb piva, je to za baltske ljudi tako za sproti, za žejo, oni za žur nabavijo nekaj gajb vodke. Potem vodko mešajo s sokovi in ko pijem velik kozarec tako prijetno sladke pijače, sploh nimam občutka, koliko vodke vsebuje, do naslednjega dne, ko se bojim, da mi bo glavo razneslo. Zdaj že vem, da na tovrstnih žurih lepo ostanem pri pivu in se na široko izognem vsem ostalim prijetno obarvanim mešanicam, ki jih kar naprej ponujajo. (Na zgornji fotografiji: torta v obliki JAR, ki sem jo naredila za praznovanje.)

Prvo obletnico življenja v Johannesburgu je na nek način kronal tudi sodelavec iz Latvije, ki ga je prišla obiskat sestra in se je domislil, da bi jo peljal na turistični ogled centra mesta. Center je najnevarnejši predel Johannesburga in tam se razen med tednom, ko gremo v službo in je vsepovsod polno varnostnikov, ne hodi. Ampak človek morda sčasoma pozabi na osebno varnost, ali se kar malo poleni, še zlasti, če se v enem letu še ni nikomur izmed naše skupine zgodilo nič hudega in si verjetno misli, da tu vsi skupaj pretiravajo z varnostjo. Tako je na nedeljo peljal sestro v center mesta, parkiral avto, potem pa sta šla peš s fotoaparatom naokoli. Seveda ju je takoj obkolila tolpa lopovov z noži in so jima pobrali vse, kar sta imela na sebi (denarnice, fotoaparate, telefone). Ne, ne pretiravajo z varnostjo.