Konec

To je moj zadnji prispevek v spletnem dnevniku, saj se dokončno poslavljam od Afrike in vračam domov. Res je, da sem že pogrešala Slovenijo, a vendarle mi je hudo, ker vem, da takega življenja, kakršnega sem imela zadnjih 15 mesecev, najverjetneje ne bo nikoli več. Bilo je razburljivo, povsem drugačno od vsega, kar sem si predstavljala, preden sem šla tja. Ampak ravno zato sem šla, zaradi nove izkušnje in v tem smislu je bil moj cilj izpolnjen, saj sem v resnici doživela nekaj nepredstavljivega.

Predvsem sem se spočila, umirila od vsakodnevnih stresov in se naučila, da se tudi v miru lahko marsikaj naredi. Spoznala sem čudovite ljudi, saj so nas domačini sprejeli s toplino in brez zadržkov povabili v svoje domove. Ugotovila sem, da obstaja življenje tudi izven službe in nenehnih obveznosti. Vikendi so za izlete, zabavo, druženje. Pogrešala bom to. Seveda, tisti, ki ste spremljali moj spletni dnevnik, veste, da ni bilo vse tako gladko, kakor se mi zdi zdaj ob odhodu. Nenehne težave z vodo, elektriko, internetom, prometom in vsesplošna neučinkovitost bi lahko načeli živce. In zanimivo, ni bilo tako, navadila sem se sprejemati stvari, kakor so in ne izgubljati časa s tistim, česar ne moremo spremenit. Saj se nikamor ne mudi.

Seveda pa ne morem iz svoje kože, navsezadnje sem odraščala in vse življenje živela v okolju, kjer se je bilo treba nenehno gnati in dokazovati. In do neke mere sem to pogrešala v Afriki, včasih se mi je zdelo, da sem že kar malo otopela. Mislim, da razvoj mora iti naprej, zato se mi zdi prav, da se izobražujem, da iščem, kako bi lahko izboljšala vsakodnevne situacije, naredila stvari bolje in učinkoviteje. Zdi se mi, da je to poglavitna težava Afrike, namreč da nimajo niti volje, niti želje, karkoli premakniti. Njihova kvaliteta življenja je morda drugačna od zahodnjaške, saj najdejo mnogo več časa za druženje in zabavo, a dolgoročno me njihov način življenja verjetno ne bi zadovoljil. Sem pač navajena, da imam elektriko, kadar jo potrebujem. In da se ne vozim dve uri iz službe domov v stoječem prometu. In da si namestim novo različico programske opreme, kadar jo imam na voljo.

Vendarle upam, da sem nekaj umirjenosti prinesla s seboj domov. In pravijo, da vsak konec je nov začetek. Zato bom nadaljevala s pisanjem spletnega dnevnika, vendar sem ga preselila na drug naslov in seveda ga moram v nadaljevanju pisat v angleščini, da bom na tak način ohranjala stike z vsemi ljudmi, ki sem jih spoznala v zadnjem letu. Vabljeni na naslov http://mslovenia.blogspot.com.

Zadnji vzdihljaji

Počasi se izteka moja afriška zgodba. Ne vem več, kaj naj še napišem, da bi bilo novo in zanimivo. To, kar se tu dogaja zadnje čase, je iz dneva v dan isto: redukcije elektrike, ki se dogajajo vse pogosteje, posledično nedelovanje semaforjev in še hujši promet kakor sicer, po vrhu vsega pa ga je še začelo lomiti vreme, saj zadnjih nekaj dni po cele dneve dežuje, kar je resnično neobičajno. Lani sem bila tu ob istem letnem času in takrat so sicer bile številne poletne nevihte, a nikoli ni bilo oblačno po cel dan. Ja, skrajni čas, da se vrnem domov.

V službi se stvari dogajajo še kar zadovoljivo. Navadila in prilagodila sem se na tempo dela, tako da zdaj projekt poteka več ali manj po načrtu, seveda sem projektni načrt prilagodila tako, da odraža sposobnosti posameznikov v moji projektni skupini. Zaključili smo razvoj, zdaj gre zadeva v testiranje. Največji problem trenutno so vsakodnevne redukcije elektrike, saj takrat ne moremo delat, res pa je, da je oddelek informacijskih tehnologij poskrbel za generator v sistemskem prostoru, ki se avtomatično vklopi, kadar zmanjka elektrike, tako da vsaj strežniki ostanejo v delujočem stanju in zato lahko nadaljujemo z delom takoj, ko se spet pojavi elektrika. Tisti, ki imamo prenosne računalnike (nas je le peščica, v glavnem smo to le svetovalci iz Evrope), lahko nemoteno delamo tudi, kadar ni elektrike, seveda dokler drži baterija na prenosniku.

Nekoliko slabše se godi ljudem, ki so v dvigalih ravno v času, ko zmanjka elektrike. Takrat jih je treba reševati, enkrat sem šla po hodniku, in sem videla, kako se je nekdo sam reševal ven iz dvigala, ki se je zagozdilo ravno v bližini našega nadstropja, vrata je odprl kar z golimi rokami in zlezel ven. Sicer pa je delovanje dvigal tudi zgodba zase in verjetno že utrujam, saj sem že nekajkrat pisala o tem, kako nam obnavljajo dvigala. In resnično ne razumem, kako jim je uspelo namestiti nov nadzorni mehanizem, ki ne dela. Oziroma dela bolj tako, da nikoli ne vem, v katerem nadstropju me bo dvigalo spustilo ven, če sploh. Namreč namestili so nam sistem Schindler Miconic 10, o katerem na spletni strani podjetja Schindler berem, da deluje v tisočih dvigal v stavbah po celem svetu. Če se prav spomnim, sem se tudi nekje v Ljubljani že enkrat peljala v dvigalu s tem sistemom (mislim, da v poslovni stavbi BTC). In če ta sistem resnično deluje po celem svetu, si ne znam razlagati, kako jim je uspelo tu namontirati ta isti sistem tako po afriško, da včasih deluje, včasih pa ne.

Zaradi redukcij elektrike se je povečalo število vlomov v našem stanovanjskem naselju, seveda, saj takrat ne deluje električni pastir, lopovi pa so očitno dobro organizirani in vedno pripravljeni na hitro akcijo. Zdaj imamo dodatnega varnostnika, ki se sprehaja po naselju, na srečo pa, ker smo pač tujci in tu stanujemo začasno, živimo v okolišu, v katerem živijo razni prišleki, ni pa bogatašev, zato za resnejše organizirane rope nismo zanimivi.

Primerjava

Letošnje novoletne praznike sem preživela v Sloveniji, zato sem v zadnjem času bolj malo pisala v ta blog, saj mi misli niso preveč uhajale v Afriko. Zdaj, ko sem spet nazaj na črni celini, si ne morem kaj, da ne bi primerjala vsakodnevnega življenja na tako različnih koncih sveta.

Zima. Bila je precej mrzla v Sloveniji, saj je bilo več dni zapored podnevi in ponoči krepko pod ničlo. Seveda imam v Sloveniji centralno ogrevanje in sem z velikim užitkom doma na toplem gledala ven in se spominjala moje afriške zime, ki sicer ni bila tako zelo mrzla, ampak brez ogrevanja je bila vsekakor najhujša stvar, ki sem jo doživela doslej v Afriki. Zdaj je tu poletje, kar prijetna sprememba, ko sem izstopila iz letala v bundi in se preoblekla v kratke rokave in sandale.

Elektrika. V Južnoafriški republiki so še vedno pogoste redukcije elektrike in že prvi dan, ko sem se po praznikih vrnila nazaj sem, me je pozdravilo nedelovanje semaforjev v severnem delu mesta, kjer stanujem. Za nameček je isti dan še zmanjkalo elektrike v službi, tako da smo ves dan posedali s sodelavci na kavi in klepetali. Doma imam vedno pripravljene sveče in vžigalice, za takrat, kadar ni elektrike, v zmrzovalniku pa razen kock ledu nimam skoraj nič drugega, saj nikoli ne vem, kdaj se bo zaradi pomanjkanja elektrike vse odtajalo. Sem se spomnila, da včasih, ko sem bila še otrok, je tudi v Sloveniji večkrat zmanjkalo elektrike, enkrat nam je celo poginila riba v akvariju, ker celo noč ni dobila kisika, v zadnjem času pa se take zadeve vendarle ne dogajajo več. Sodelavec pravi, da je imel pred kratkim na obisku znanca iz Zimbabveja, in čeprav bi naj bila Južnoafriška republika neprimerljivo bolj razvita, kakor Zimbabve, se je ta znanec kar čudil, saj menda celo pri njih elektrika deluje bolj zanesljivo.

Denar. V Sloveniji so že nekaj časa evri, a jaz se seveda še nisem navadila na njih, saj me večino lanskega leta ni bilo tam. Tako da ko sem šla v Sloveniji v trgovino, mi ni bilo niti približno jasno, koliko bi naj kaj stalo in ali je neka stvar draga ali poceni. Na koncu sem pač plačala s kartico, tako da zaenkrat še ne vem, kaj pravzaprav pomenijo podražitve hrane v Sloveniji, o katerih berem v časopisih, predvidevam pa, da bom izvedela, ko dobim bančni izpisek prometa na kartici. Preračunavanje cen v rande nima smisla, saj so v Afriki življenjski stroški mnogo nižji in tovrstna primerjava seveda ni mogoča. Sicer pa se je tudi tu z novim letom podražil kruh, tako da v cenah ne zaostajajo preveč.

Hrana. Nakupovanje hrane v velikih samopostrežnih trgovinah se ne razlikuje kaj dosti, saj je mnogo stvari istih proizvajalcev na voljo tako v Evropi kakor tudi v Afriki. Ko sem v Afriki, najbolj pogrešam seveda domače zadeve, na primer motovilec, radič, pršut (včasih se dobi italijanski pršut, a ni tako dober kakor kraški), Radensko (sicer imajo mineralno vodo, a ima povsem drugačen okus). V Sloveniji pa sem najbolj pogrešala avokado, katerega sem se navadila jesti v najrazličnejših kombinacijah (v hipermarketih se sicer dobi, a je trd in neuporaben), pa razne bližnjevzhodne in azijske jedi, ki jih imam že od nekdaj zelo rada, in sem se kar navadila, da so tu vedno na voljo v trgovinah.