Konec

To je moj zadnji prispevek v spletnem dnevniku, saj se dokončno poslavljam od Afrike in vračam domov. Res je, da sem že pogrešala Slovenijo, a vendarle mi je hudo, ker vem, da takega življenja, kakršnega sem imela zadnjih 15 mesecev, najverjetneje ne bo nikoli več. Bilo je razburljivo, povsem drugačno od vsega, kar sem si predstavljala, preden sem šla tja. Ampak ravno zato sem šla, zaradi nove izkušnje in v tem smislu je bil moj cilj izpolnjen, saj sem v resnici doživela nekaj nepredstavljivega.

Predvsem sem se spočila, umirila od vsakodnevnih stresov in se naučila, da se tudi v miru lahko marsikaj naredi. Spoznala sem čudovite ljudi, saj so nas domačini sprejeli s toplino in brez zadržkov povabili v svoje domove. Ugotovila sem, da obstaja življenje tudi izven službe in nenehnih obveznosti. Vikendi so za izlete, zabavo, druženje. Pogrešala bom to. Seveda, tisti, ki ste spremljali moj spletni dnevnik, veste, da ni bilo vse tako gladko, kakor se mi zdi zdaj ob odhodu. Nenehne težave z vodo, elektriko, internetom, prometom in vsesplošna neučinkovitost bi lahko načeli živce. In zanimivo, ni bilo tako, navadila sem se sprejemati stvari, kakor so in ne izgubljati časa s tistim, česar ne moremo spremenit. Saj se nikamor ne mudi.

Seveda pa ne morem iz svoje kože, navsezadnje sem odraščala in vse življenje živela v okolju, kjer se je bilo treba nenehno gnati in dokazovati. In do neke mere sem to pogrešala v Afriki, včasih se mi je zdelo, da sem že kar malo otopela. Mislim, da razvoj mora iti naprej, zato se mi zdi prav, da se izobražujem, da iščem, kako bi lahko izboljšala vsakodnevne situacije, naredila stvari bolje in učinkoviteje. Zdi se mi, da je to poglavitna težava Afrike, namreč da nimajo niti volje, niti želje, karkoli premakniti. Njihova kvaliteta življenja je morda drugačna od zahodnjaške, saj najdejo mnogo več časa za druženje in zabavo, a dolgoročno me njihov način življenja verjetno ne bi zadovoljil. Sem pač navajena, da imam elektriko, kadar jo potrebujem. In da se ne vozim dve uri iz službe domov v stoječem prometu. In da si namestim novo različico programske opreme, kadar jo imam na voljo.

Vendarle upam, da sem nekaj umirjenosti prinesla s seboj domov. In pravijo, da vsak konec je nov začetek. Zato bom nadaljevala s pisanjem spletnega dnevnika, vendar sem ga preselila na drug naslov in seveda ga moram v nadaljevanju pisat v angleščini, da bom na tak način ohranjala stike z vsemi ljudmi, ki sem jih spoznala v zadnjem letu. Vabljeni na naslov http://mslovenia.blogspot.com.