Konec

To je moj zadnji prispevek v spletnem dnevniku, saj se dokončno poslavljam od Afrike in vračam domov. Res je, da sem že pogrešala Slovenijo, a vendarle mi je hudo, ker vem, da takega življenja, kakršnega sem imela zadnjih 15 mesecev, najverjetneje ne bo nikoli več. Bilo je razburljivo, povsem drugačno od vsega, kar sem si predstavljala, preden sem šla tja. Ampak ravno zato sem šla, zaradi nove izkušnje in v tem smislu je bil moj cilj izpolnjen, saj sem v resnici doživela nekaj nepredstavljivega.

Predvsem sem se spočila, umirila od vsakodnevnih stresov in se naučila, da se tudi v miru lahko marsikaj naredi. Spoznala sem čudovite ljudi, saj so nas domačini sprejeli s toplino in brez zadržkov povabili v svoje domove. Ugotovila sem, da obstaja življenje tudi izven službe in nenehnih obveznosti. Vikendi so za izlete, zabavo, druženje. Pogrešala bom to. Seveda, tisti, ki ste spremljali moj spletni dnevnik, veste, da ni bilo vse tako gladko, kakor se mi zdi zdaj ob odhodu. Nenehne težave z vodo, elektriko, internetom, prometom in vsesplošna neučinkovitost bi lahko načeli živce. In zanimivo, ni bilo tako, navadila sem se sprejemati stvari, kakor so in ne izgubljati časa s tistim, česar ne moremo spremenit. Saj se nikamor ne mudi.

Seveda pa ne morem iz svoje kože, navsezadnje sem odraščala in vse življenje živela v okolju, kjer se je bilo treba nenehno gnati in dokazovati. In do neke mere sem to pogrešala v Afriki, včasih se mi je zdelo, da sem že kar malo otopela. Mislim, da razvoj mora iti naprej, zato se mi zdi prav, da se izobražujem, da iščem, kako bi lahko izboljšala vsakodnevne situacije, naredila stvari bolje in učinkoviteje. Zdi se mi, da je to poglavitna težava Afrike, namreč da nimajo niti volje, niti želje, karkoli premakniti. Njihova kvaliteta življenja je morda drugačna od zahodnjaške, saj najdejo mnogo več časa za druženje in zabavo, a dolgoročno me njihov način življenja verjetno ne bi zadovoljil. Sem pač navajena, da imam elektriko, kadar jo potrebujem. In da se ne vozim dve uri iz službe domov v stoječem prometu. In da si namestim novo različico programske opreme, kadar jo imam na voljo.

Vendarle upam, da sem nekaj umirjenosti prinesla s seboj domov. In pravijo, da vsak konec je nov začetek. Zato bom nadaljevala s pisanjem spletnega dnevnika, vendar sem ga preselila na drug naslov in seveda ga moram v nadaljevanju pisat v angleščini, da bom na tak način ohranjala stike z vsemi ljudmi, ki sem jih spoznala v zadnjem letu. Vabljeni na naslov http://mslovenia.blogspot.com.

Zadnji vzdihljaji

Počasi se izteka moja afriška zgodba. Ne vem več, kaj naj še napišem, da bi bilo novo in zanimivo. To, kar se tu dogaja zadnje čase, je iz dneva v dan isto: redukcije elektrike, ki se dogajajo vse pogosteje, posledično nedelovanje semaforjev in še hujši promet kakor sicer, po vrhu vsega pa ga je še začelo lomiti vreme, saj zadnjih nekaj dni po cele dneve dežuje, kar je resnično neobičajno. Lani sem bila tu ob istem letnem času in takrat so sicer bile številne poletne nevihte, a nikoli ni bilo oblačno po cel dan. Ja, skrajni čas, da se vrnem domov.

V službi se stvari dogajajo še kar zadovoljivo. Navadila in prilagodila sem se na tempo dela, tako da zdaj projekt poteka več ali manj po načrtu, seveda sem projektni načrt prilagodila tako, da odraža sposobnosti posameznikov v moji projektni skupini. Zaključili smo razvoj, zdaj gre zadeva v testiranje. Največji problem trenutno so vsakodnevne redukcije elektrike, saj takrat ne moremo delat, res pa je, da je oddelek informacijskih tehnologij poskrbel za generator v sistemskem prostoru, ki se avtomatično vklopi, kadar zmanjka elektrike, tako da vsaj strežniki ostanejo v delujočem stanju in zato lahko nadaljujemo z delom takoj, ko se spet pojavi elektrika. Tisti, ki imamo prenosne računalnike (nas je le peščica, v glavnem smo to le svetovalci iz Evrope), lahko nemoteno delamo tudi, kadar ni elektrike, seveda dokler drži baterija na prenosniku.

Nekoliko slabše se godi ljudem, ki so v dvigalih ravno v času, ko zmanjka elektrike. Takrat jih je treba reševati, enkrat sem šla po hodniku, in sem videla, kako se je nekdo sam reševal ven iz dvigala, ki se je zagozdilo ravno v bližini našega nadstropja, vrata je odprl kar z golimi rokami in zlezel ven. Sicer pa je delovanje dvigal tudi zgodba zase in verjetno že utrujam, saj sem že nekajkrat pisala o tem, kako nam obnavljajo dvigala. In resnično ne razumem, kako jim je uspelo namestiti nov nadzorni mehanizem, ki ne dela. Oziroma dela bolj tako, da nikoli ne vem, v katerem nadstropju me bo dvigalo spustilo ven, če sploh. Namreč namestili so nam sistem Schindler Miconic 10, o katerem na spletni strani podjetja Schindler berem, da deluje v tisočih dvigal v stavbah po celem svetu. Če se prav spomnim, sem se tudi nekje v Ljubljani že enkrat peljala v dvigalu s tem sistemom (mislim, da v poslovni stavbi BTC). In če ta sistem resnično deluje po celem svetu, si ne znam razlagati, kako jim je uspelo tu namontirati ta isti sistem tako po afriško, da včasih deluje, včasih pa ne.

Zaradi redukcij elektrike se je povečalo število vlomov v našem stanovanjskem naselju, seveda, saj takrat ne deluje električni pastir, lopovi pa so očitno dobro organizirani in vedno pripravljeni na hitro akcijo. Zdaj imamo dodatnega varnostnika, ki se sprehaja po naselju, na srečo pa, ker smo pač tujci in tu stanujemo začasno, živimo v okolišu, v katerem živijo razni prišleki, ni pa bogatašev, zato za resnejše organizirane rope nismo zanimivi.

Primerjava

Letošnje novoletne praznike sem preživela v Sloveniji, zato sem v zadnjem času bolj malo pisala v ta blog, saj mi misli niso preveč uhajale v Afriko. Zdaj, ko sem spet nazaj na črni celini, si ne morem kaj, da ne bi primerjala vsakodnevnega življenja na tako različnih koncih sveta.

Zima. Bila je precej mrzla v Sloveniji, saj je bilo več dni zapored podnevi in ponoči krepko pod ničlo. Seveda imam v Sloveniji centralno ogrevanje in sem z velikim užitkom doma na toplem gledala ven in se spominjala moje afriške zime, ki sicer ni bila tako zelo mrzla, ampak brez ogrevanja je bila vsekakor najhujša stvar, ki sem jo doživela doslej v Afriki. Zdaj je tu poletje, kar prijetna sprememba, ko sem izstopila iz letala v bundi in se preoblekla v kratke rokave in sandale.

Elektrika. V Južnoafriški republiki so še vedno pogoste redukcije elektrike in že prvi dan, ko sem se po praznikih vrnila nazaj sem, me je pozdravilo nedelovanje semaforjev v severnem delu mesta, kjer stanujem. Za nameček je isti dan še zmanjkalo elektrike v službi, tako da smo ves dan posedali s sodelavci na kavi in klepetali. Doma imam vedno pripravljene sveče in vžigalice, za takrat, kadar ni elektrike, v zmrzovalniku pa razen kock ledu nimam skoraj nič drugega, saj nikoli ne vem, kdaj se bo zaradi pomanjkanja elektrike vse odtajalo. Sem se spomnila, da včasih, ko sem bila še otrok, je tudi v Sloveniji večkrat zmanjkalo elektrike, enkrat nam je celo poginila riba v akvariju, ker celo noč ni dobila kisika, v zadnjem času pa se take zadeve vendarle ne dogajajo več. Sodelavec pravi, da je imel pred kratkim na obisku znanca iz Zimbabveja, in čeprav bi naj bila Južnoafriška republika neprimerljivo bolj razvita, kakor Zimbabve, se je ta znanec kar čudil, saj menda celo pri njih elektrika deluje bolj zanesljivo.

Denar. V Sloveniji so že nekaj časa evri, a jaz se seveda še nisem navadila na njih, saj me večino lanskega leta ni bilo tam. Tako da ko sem šla v Sloveniji v trgovino, mi ni bilo niti približno jasno, koliko bi naj kaj stalo in ali je neka stvar draga ali poceni. Na koncu sem pač plačala s kartico, tako da zaenkrat še ne vem, kaj pravzaprav pomenijo podražitve hrane v Sloveniji, o katerih berem v časopisih, predvidevam pa, da bom izvedela, ko dobim bančni izpisek prometa na kartici. Preračunavanje cen v rande nima smisla, saj so v Afriki življenjski stroški mnogo nižji in tovrstna primerjava seveda ni mogoča. Sicer pa se je tudi tu z novim letom podražil kruh, tako da v cenah ne zaostajajo preveč.

Hrana. Nakupovanje hrane v velikih samopostrežnih trgovinah se ne razlikuje kaj dosti, saj je mnogo stvari istih proizvajalcev na voljo tako v Evropi kakor tudi v Afriki. Ko sem v Afriki, najbolj pogrešam seveda domače zadeve, na primer motovilec, radič, pršut (včasih se dobi italijanski pršut, a ni tako dober kakor kraški), Radensko (sicer imajo mineralno vodo, a ima povsem drugačen okus). V Sloveniji pa sem najbolj pogrešala avokado, katerega sem se navadila jesti v najrazličnejših kombinacijah (v hipermarketih se sicer dobi, a je trd in neuporaben), pa razne bližnjevzhodne in azijske jedi, ki jih imam že od nekdaj zelo rada, in sem se kar navadila, da so tu vedno na voljo v trgovinah.

Na cesti

Zaradi pomanjkanja javnega prevoza v Johannesburgu preživim precej časa v avtomobilu. Kar pomeni, da se je nabralo kar nekaj zgodbic iz vsakodnevnega življenja za volanom. Prva stvar, ki sem se jo naučila, je to, da imajo po obvoznicah v Johannesburgu nameščene kamere, ki posnamejo voznike, ki prekoračijo največjo dovoljeno hitrost in posledica je seveda položnica za plačilo kazni, ki pride po pošti. Kako to vem, verjetno ni treba posebej razlagat, imam pa že kar lepo zbirko teh položnic, s kaznimi med 100 in 400 randov. Zdaj mi je končno jasno, zakaj na nekem ovinku na obvoznici, kjer je omejitev 80 km/h, vsi domačini resnično upočasnijo hitrost. Oziroma mislim, da sem do sedaj odkrila že prav vse kamere na poti od doma do službe, saj že lep čas nisem dobila nobene položnice več.

Avtu, ki ga vozim, je bilo treba po enem letu podaljšati registracijo in ker je služben avto, so formalnosti uredili v službi. Dali pa so mi nalepko z novim datumom veljavnosti registracije, ki bi jo morala nalepiti na sprednje vetrobransko steklo. Ta takoimenovana nalepka je v bistvu kos navadnega papirja, na katerem so navodila, naj izrežem nalepko s škarjami (niti perforacije nima!) in jo nalepim na steklo. Nič ne piše, kako in s čim jo naj nalepim. Nisem hotela uporabiti selotejpa, ker se mi je zdelo, da ne bo dolgo držal, pa mi je prišlo na misel, da bi raje kupila prozorno samolepljivo folijo in z njo pritrdila nalepko. In sem nalepko spravila v avtu, dokler ne bom imela časa kupit folijo v kakšni papirnici, a sem potem na to nalepko kar malo pozabila. Pa ne za dolgo.

Ko sem peljala kolega na letališče in ustavila avto, je takoj pristopil policaj, ker je opazil, da imam pretečeno registracijo. Ne, sem pojasnjevala, registracijo imam podaljšano, le nalepke še nisem uspela nalepiti, in sem mu pokazala tisti list papirja s še neizrezano nalepko. Policaj me je podučil, da nenalepljena nalepka predstavlja prekršek in da bo treba plačat kazen. Preden pa je začel pisati kazen, me je pogledal v oči in me vprašal, če ti napišem kazen, ali jo boš plačala? Ja, kaj naj rečem, če bo treba, bom pač plačala, saj najbrž nimam druge izbire. In je rekel, no, naj ti bo, tokrat le opozorilo, ampak takoj pojdi nalepit nalepko! (Kasneje so mi povedali, da bi na njegovo vprašanje, ali bom plačala kazen, najverjetneje morala odgovoriti, ali se lahko kako drugače zmeniva, kar bi bil v bistvu uvod v pogajanje o podkupnini, a ker jaz nevednica nisem padla na vabo, me je verjetno spustil, saj kazni pisat se mu itak ni ljubilo.) Nalepko smo na koncu pritrdili tako, da smo odlepili prejšnjo nalepko in ponovno uporabili isto samolepljivo folijo. Zakaj se nisem tega spomnila že prej?

Prejšnji teden pa sem na lastne oči videla, kako izgleda ropanje avtomobila. Na srečo ne mojega, ustrašila pa sem se le. Namreč, ko sem se peljala domov iz službe, sem naletela na gost promet (temu se običajno poskušamo izognit, a vedno ne gre), kar pomeni, da so avtomobili bolj stali na mestu, kakor se premikali, saj je v konicah mesto popolnoma zabasano z avtomobili in lahko traja tudi do dve uri, da pridemo domov. V takem stoječem prometu se med avtomobili sprehajajo pešci in nikoli v resnici ne veš, kateri med njimi so navadni pešci, kateri pa lopovi, ki čakajo na priložnost za hitro akcijo (pravijo, da pravzaprav ni razlike, saj je vsak navadni pešec potencialni lopov, če se mu ponudi priložnost). Sicer imam avto vedno centralno zaklenjen in vsa okna zaprta, česar se seveda dosledno držim, zdaj tudi vem, da ne po nepotrebnem. Avto, ki je stal v prometu pred menoj, pa je imel odprto sprednje okno, ker je voznik kadil. Iznenada se je v gneči pred tem avtom znašel človek z nožem, ki je od voznika zahteval, da mu izroči, najverjetneje mobilni telefon. Voznik se ni zmedel, ampak je hitro začel zapirati okno, kot po čudežu pa se je takrat začel promet premikat, tako da je lahko tudi speljal naprej, med tem pa se je napadalec umaknil. Ko sem naslednji dan o tem pripovedovala v službi, sem izvedela, da so tudi nekateri sodelavci že doživeli podobno, zanimivo pa je, da se domačini ob takih dogodkih niti ne ustrašijo, saj je to del njihovega vsakdanjika.

Tradicionalno in moderno

Ko sem prvič izvedela za možnost, da grem v Afriko, sem si najprej predstavljala, da grem v afriško vas, kakršne sem videla na televiziji, s kolibami, v katerih živijo na pol goli prebivalci, poglavarjem, ogrnjenim v leopardjo kožo, vračico in vsem, kar spada zraven. Resnica je seveda povsem drugačna, saj je Johannesburg čisto navadno velemesto, Južnoafriška republika pa najbolj razvita država v Afriki. No, pa se je izkazalo, da moje prvotno videnje ni tako zelo daleč od resnice, vsaj v karikiranem smislu ne. Namreč, zavarovalnica, v kateri delam, je v lasti finančne skupine Old Mutual, ki je že od nekdaj v rokah angleškega kapitala. Pred kratkim pa je kot strela z jasnega završalo, da se naša zavarovalnica prodaja finančni skupini Royal Bafokeng Holdings, ta pa je v lasti afriškega kralja, poglavarja ljudstva Bafokeng. Kraljeva družina je obogatela s platino, ki so jo odkrili na njihovi zemlji in tako si lahko privošči nakup zavarovalnice. Morda se v bližnji prihodnosti zgodi, da bo moj šef kakšen afriški poglavar. Saj vem, da zdaj malo pretiravam, ta poglavar gotovo ne bo ogrnjen v leopardjo kožo, a vendarle se mi zdi zanimiv preobrat.

Tudi afriški poglavarji so se s časi modernizirali in tako ima recimo zulujski kralj svojo spletno stran. Pred časom sem brala v časopisu, da se za poglavarko nekega manjšega ljudstva na severu države poteguje ženska, ker kralj nima moških potomcev. Tradicionalno seveda ženska ne more biti poglavarka, zato se je ta obrnila kar na ustavno sodišče. S primerom se še ukvarjajo.

Domačini iz vrst črnskega prebivalstva se že od nekdaj s svojimi težavami najraje zatekajo k sangomam, to so tradicionalne vračice, ki se ukvarjajo zlasti z naravno medicino, razen tega lahko igrajo tudi vlogo psihologa in v odročnejših vaseh vlogo socialne delavke. Sangome uspešno opravljajo svoj posel tudi v modernem času, njihovo delovanje je dovoljeno in celo zaželjeno, seveda dokler se ukvarjajo z dovoljenimi dejavnostmi. Tako so recimo na fakulteti v provinci KwaZulu Natal zaposlili sangomo, ki je na voljo študentom za posvete. Tudi nekatera športna moštva imajo svojo sangomo, ki pred tekmo opravi kakšen obred, da jim gre bolje na tekmi. Menda se druga moštva, ki nimajo sangome, nad tem početjem pritožujejo, a saj ne počnejo nič prepovedanega in konec koncev imajo druga moštva svoje športne psihologe ali pa se pred tekmo zatečejo k molitvi.

Nekatere sangome pa se razen z dovoljenimi dejavnostmi, ki so nepogrešljive pri reševanju vsakodnevnih človeških stisk in težav, ukvarjajo tudi z bolj temačnimi posli. Ti zajemajo izvajanje urokov, pri katerih potrebujejo napoje, narejene iz različnih težko dostopnih (in praviloma prepovedanih) sestavin. Razen delov živalskih teles se na seznamu sestavin za napoje znajdejo tudi deli človeškega telesa, največkrat spolovila, lahko pa tudi kak drug del telesa, zelo iskana je menda kar cela človeška glava, pa tudi placenta, ki ostane po porodu, pride prav (prijeli so čistilko v neki porodnišnici, ki je tihotapila placente za prodajo na črnem trgu). Brala sem tudi, da se v zadnjem času povečuje število umorov zaradi pridobivanja delov človeškega telesa, saj na truplih odkrijejo, da kaj manjka. Čeprav so tovrstne dejavnosti sangom načeloma prepovedane, pa iz zgodb, ki jih berem v črnih kronikah časopisov sklepam, da je njihova dejavnost tudi v modernem času precej živahna.

Storitve

Po enem letu življenja v tem delu sveta sem se hočeš nočeš morala sprijazniti z ravnijo storitev in odzivnimi časi raznih mojstrov. Zato tokrat nekaj zgodbic o zadevah, ki me včasih že kar malo jezijo, a kaj, ko tako pač je in je treba biti potrpežljiv.

Pralni stroj nam je dokončno odpovedal, najprej je škripal in cvilil, puščal vodo, na koncu pa se je spektakularno pokadilo iz njega in tako se je poslovil od nas in seveda ni več uporaben. Če bi bil moj, bi ga enostavno odpeljala na odpad in kupila novega, boljšega (ta je bil sicer nov, ko smo se vselili, ampak očitno zanič). Ker pa je pralni stroj del opremljenega stanovanja, ki ga imamo v najemu, se zdaj z njim ukvarjajo lastniki in upravniki in ne vem kdo še vse. Nimam prav nobenega upanja, da bi se karkoli zgodilo v bližnji prihodnosti. Na srečo je v našem stanovanjskem naselju javna pralnica s pralnimi stroji na kovance, tako da lahko vsaj tam peremo perilo in ne hodimo umazani naokoli.

Zanimivo je tudi delovanje kabelske televizije, katero so nam začuda priključili že kmalu po vselitvi. Na izbiro imamo prek 100 kanalov, čeprav je ponavadi tako, da ni nič pametnega za gledat. Sprva mi je bilo všeč, da je na enem izmed kanalov objavljen interaktiven spored, in sicer lahko pregledujem spored po kanalih, po urah, po tematiki in podobno. Vendar sem se že navadila, da ta spored deluje bolj tako po afriško, namreč včasih dela, še večkrat pa kadar ga kliknem se nekaj časa obotavlja, potem pa napiše »This application is currently not playing out.« Kaj to pomeni, nimam pojma, edino to vem, da se potem vse skupaj obesi in moram sprejemnik resetirati z gumbom.

V službi so končno, po dolgem obljubljanju, začeli obnavljati dvigala. Prvi vikend so delali zelo intenzivno, saj so v vseh 18 nadstropjih odmontirali nadzorne plošče, tiste, na katerih je gumb za klic dvigala, in signalizacijo nad dvigalom. Pustili so le po eno nadzorno ploščo za vseh šest dvigal v vsakem nadstropju, iz ostalih pa zdaj preprosto štrlijo žice. In to je to, pri tem je ostalo, ne vem, kaj čakajo, minilo je že več tednov. V tolažbo smo dobili obvestilo, naj se nikar ne vznemirjamo, ker štrlijo žice, da dvigala še vedno normalno delujejo, še vedno imamo po en gumb za priklic dvigala v vsakem nadstropju, edino tega ne moremo vedet, ali gre dvigalo gor ali dol, ker so odmontirali signalne lučke nad njimi, naj se pač znajdemo. Sodelavci so komentirali, da če bo šlo tako naprej, bomo morali naslednjič stakniti dve žici, ko bomo hoteli priklicati dvigalo, no, tako hudo sicer še ni, jaz pa vendarle najraje grem peš po stopnicah, vsaj teh še niso odmontirali.

Potem so tu še večne težave z elektriko. V zadnjem času so pogosto redukcije, ker elektroenergetski sistem ne zmore zagotoviti dovolj elektrike za vse porabnike (zanimivo se mi zdi, da redukcij ni bilo pozimi, ko smo vsi ogrevali na elektriko). Sicer obljubljajo, da so v gradnji nove elektrarne, ampak prva bo končana šele leta 2011, ostale pa do leta 2015. In do takrat bodo občasne redukcije, tako je pisalo v časopisu. Potem se je nekdo spomnil, da bo leta 2010 svetovno nogometno prvenstvo in da takrat redukcije ne bi bile primerne, zato zdaj pospešeno razmišljajo, kaj narediti, da bo dovolj elektrike med tekmami (zadnja ideja je, da bo imel vsak stadion svoj generator). Zdaj pozivajo porabnike električne energije, naj izklopijo vse, kar po nepotrebnem porablja elektriko. In so se pri nas v službi spomnili, da bodo pri tem sodelovali in so izklopili klime. Lepa poteza, ali ne? Odgovor je ne, saj nekdo nekomu ni dal natančnih navodil in je tisti, ki je izklapljal klime, izklopil tudi klimo v sistemskem prostoru. Strežniki so zaradi pregrevanja nehali delat, potem je trajalo dva dni, da so vse usposobili nazaj v delujoče stanje. Ljudje se seveda po afriško niso razburjali, ampak smo dva dni pač preživeli ob kavah, na terasi, urejanju privatnih zadev in tako naprej, brezskrbno in brezstresno.

Eno leto

Kako čas beži! Prejšnji teden je minilo eno leto, kar živim v Johannesburgu. Spet cvetijo jacarande, kar me spominja na prve dni, ko sem prišla sem. Po enem letu se ne počutim več tako zelo kot tujec v tuji deželi, precej sem se navadila na tukajšnje življenje in okolje. Zemljevida praktično ne potrebujem več, saj imam orientacijo mesta v glavi in tudi če kdaj z avtom zaidem ali se izgubim, se nekako znajdem, saj poznam vse glavne ulice in vem, kam vodijo. (Na zgornji fotografiji: drevored jacarand v Pretorii.)

 

Ena stvar, na katero pa se še vedno nikakor ne morem navaditi, je pojav božično-novoletnih praznikov v času poletja. Kar ne gre mi skupaj, da je zunaj vroče, saj se je po neobičajno mrzli zimi in neobičajno deževni pomladi končno začelo vroče poletje (upam, da ne bo neobičajno vroče), ko grem v nakupovalna središča, pa je tam vse okrašeno v pričakovanju praznikov. V knjigarnah recimo ponujajo knjige, primerne za darila, ob njih pa knjige za branje na plaži. Tako se mi kljub okrasitvam niti približno ne zdi, da se približuje konec leta, ampak sem spet bolj dopustniško razpoložena in se ob vikendih grem turista. Zadnjo soboto sem šla v Pretorio v botanični vrt, ki sicer ni nič posebnega, imela pa sem srečo in videla podgano dassie, ki je menda najbližji še živeči sorodnik slona. (Na zgornji fotografiji: podgana dassie, sorodnik slona.)

Kakor se za prvo obletnico spodobi, smo jo krepko zalili s sodelavci iz Litve in Latvije, skupaj nas je zdaj osem, ki smo tu preživeli eno celo leto (na projektu nas sicer dela dvakrat toliko, a se ljudje menjavajo, nekateri so se že vrnili domov, drugi novi so prišli). Te litvansko-latvijske zabave pa so kar naporne, saj če sem kot Slovenka navajena, da se za dober žur nabavi nekaj gajb piva, je to za baltske ljudi tako za sproti, za žejo, oni za žur nabavijo nekaj gajb vodke. Potem vodko mešajo s sokovi in ko pijem velik kozarec tako prijetno sladke pijače, sploh nimam občutka, koliko vodke vsebuje, do naslednjega dne, ko se bojim, da mi bo glavo razneslo. Zdaj že vem, da na tovrstnih žurih lepo ostanem pri pivu in se na široko izognem vsem ostalim prijetno obarvanim mešanicam, ki jih kar naprej ponujajo. (Na zgornji fotografiji: torta v obliki JAR, ki sem jo naredila za praznovanje.)

Prvo obletnico življenja v Johannesburgu je na nek način kronal tudi sodelavec iz Latvije, ki ga je prišla obiskat sestra in se je domislil, da bi jo peljal na turistični ogled centra mesta. Center je najnevarnejši predel Johannesburga in tam se razen med tednom, ko gremo v službo in je vsepovsod polno varnostnikov, ne hodi. Ampak človek morda sčasoma pozabi na osebno varnost, ali se kar malo poleni, še zlasti, če se v enem letu še ni nikomur izmed naše skupine zgodilo nič hudega in si verjetno misli, da tu vsi skupaj pretiravajo z varnostjo. Tako je na nedeljo peljal sestro v center mesta, parkiral avto, potem pa sta šla peš s fotoaparatom naokoli. Seveda ju je takoj obkolila tolpa lopovov z noži in so jima pobrali vse, kar sta imela na sebi (denarnice, fotoaparate, telefone). Ne, ne pretiravajo z varnostjo.