Na cesti

Zaradi pomanjkanja javnega prevoza v Johannesburgu preživim precej časa v avtomobilu. Kar pomeni, da se je nabralo kar nekaj zgodbic iz vsakodnevnega življenja za volanom. Prva stvar, ki sem se jo naučila, je to, da imajo po obvoznicah v Johannesburgu nameščene kamere, ki posnamejo voznike, ki prekoračijo največjo dovoljeno hitrost in posledica je seveda položnica za plačilo kazni, ki pride po pošti. Kako to vem, verjetno ni treba posebej razlagat, imam pa že kar lepo zbirko teh položnic, s kaznimi med 100 in 400 randov. Zdaj mi je končno jasno, zakaj na nekem ovinku na obvoznici, kjer je omejitev 80 km/h, vsi domačini resnično upočasnijo hitrost. Oziroma mislim, da sem do sedaj odkrila že prav vse kamere na poti od doma do službe, saj že lep čas nisem dobila nobene položnice več.

Avtu, ki ga vozim, je bilo treba po enem letu podaljšati registracijo in ker je služben avto, so formalnosti uredili v službi. Dali pa so mi nalepko z novim datumom veljavnosti registracije, ki bi jo morala nalepiti na sprednje vetrobransko steklo. Ta takoimenovana nalepka je v bistvu kos navadnega papirja, na katerem so navodila, naj izrežem nalepko s škarjami (niti perforacije nima!) in jo nalepim na steklo. Nič ne piše, kako in s čim jo naj nalepim. Nisem hotela uporabiti selotejpa, ker se mi je zdelo, da ne bo dolgo držal, pa mi je prišlo na misel, da bi raje kupila prozorno samolepljivo folijo in z njo pritrdila nalepko. In sem nalepko spravila v avtu, dokler ne bom imela časa kupit folijo v kakšni papirnici, a sem potem na to nalepko kar malo pozabila. Pa ne za dolgo.

Ko sem peljala kolega na letališče in ustavila avto, je takoj pristopil policaj, ker je opazil, da imam pretečeno registracijo. Ne, sem pojasnjevala, registracijo imam podaljšano, le nalepke še nisem uspela nalepiti, in sem mu pokazala tisti list papirja s še neizrezano nalepko. Policaj me je podučil, da nenalepljena nalepka predstavlja prekršek in da bo treba plačat kazen. Preden pa je začel pisati kazen, me je pogledal v oči in me vprašal, če ti napišem kazen, ali jo boš plačala? Ja, kaj naj rečem, če bo treba, bom pač plačala, saj najbrž nimam druge izbire. In je rekel, no, naj ti bo, tokrat le opozorilo, ampak takoj pojdi nalepit nalepko! (Kasneje so mi povedali, da bi na njegovo vprašanje, ali bom plačala kazen, najverjetneje morala odgovoriti, ali se lahko kako drugače zmeniva, kar bi bil v bistvu uvod v pogajanje o podkupnini, a ker jaz nevednica nisem padla na vabo, me je verjetno spustil, saj kazni pisat se mu itak ni ljubilo.) Nalepko smo na koncu pritrdili tako, da smo odlepili prejšnjo nalepko in ponovno uporabili isto samolepljivo folijo. Zakaj se nisem tega spomnila že prej?

Prejšnji teden pa sem na lastne oči videla, kako izgleda ropanje avtomobila. Na srečo ne mojega, ustrašila pa sem se le. Namreč, ko sem se peljala domov iz službe, sem naletela na gost promet (temu se običajno poskušamo izognit, a vedno ne gre), kar pomeni, da so avtomobili bolj stali na mestu, kakor se premikali, saj je v konicah mesto popolnoma zabasano z avtomobili in lahko traja tudi do dve uri, da pridemo domov. V takem stoječem prometu se med avtomobili sprehajajo pešci in nikoli v resnici ne veš, kateri med njimi so navadni pešci, kateri pa lopovi, ki čakajo na priložnost za hitro akcijo (pravijo, da pravzaprav ni razlike, saj je vsak navadni pešec potencialni lopov, če se mu ponudi priložnost). Sicer imam avto vedno centralno zaklenjen in vsa okna zaprta, česar se seveda dosledno držim, zdaj tudi vem, da ne po nepotrebnem. Avto, ki je stal v prometu pred menoj, pa je imel odprto sprednje okno, ker je voznik kadil. Iznenada se je v gneči pred tem avtom znašel človek z nožem, ki je od voznika zahteval, da mu izroči, najverjetneje mobilni telefon. Voznik se ni zmedel, ampak je hitro začel zapirati okno, kot po čudežu pa se je takrat začel promet premikat, tako da je lahko tudi speljal naprej, med tem pa se je napadalec umaknil. Ko sem naslednji dan o tem pripovedovala v službi, sem izvedela, da so tudi nekateri sodelavci že doživeli podobno, zanimivo pa je, da se domačini ob takih dogodkih niti ne ustrašijo, saj je to del njihovega vsakdanjika.

Tradicionalno in moderno

Ko sem prvič izvedela za možnost, da grem v Afriko, sem si najprej predstavljala, da grem v afriško vas, kakršne sem videla na televiziji, s kolibami, v katerih živijo na pol goli prebivalci, poglavarjem, ogrnjenim v leopardjo kožo, vračico in vsem, kar spada zraven. Resnica je seveda povsem drugačna, saj je Johannesburg čisto navadno velemesto, Južnoafriška republika pa najbolj razvita država v Afriki. No, pa se je izkazalo, da moje prvotno videnje ni tako zelo daleč od resnice, vsaj v karikiranem smislu ne. Namreč, zavarovalnica, v kateri delam, je v lasti finančne skupine Old Mutual, ki je že od nekdaj v rokah angleškega kapitala. Pred kratkim pa je kot strela z jasnega završalo, da se naša zavarovalnica prodaja finančni skupini Royal Bafokeng Holdings, ta pa je v lasti afriškega kralja, poglavarja ljudstva Bafokeng. Kraljeva družina je obogatela s platino, ki so jo odkrili na njihovi zemlji in tako si lahko privošči nakup zavarovalnice. Morda se v bližnji prihodnosti zgodi, da bo moj šef kakšen afriški poglavar. Saj vem, da zdaj malo pretiravam, ta poglavar gotovo ne bo ogrnjen v leopardjo kožo, a vendarle se mi zdi zanimiv preobrat.

Tudi afriški poglavarji so se s časi modernizirali in tako ima recimo zulujski kralj svojo spletno stran. Pred časom sem brala v časopisu, da se za poglavarko nekega manjšega ljudstva na severu države poteguje ženska, ker kralj nima moških potomcev. Tradicionalno seveda ženska ne more biti poglavarka, zato se je ta obrnila kar na ustavno sodišče. S primerom se še ukvarjajo.

Domačini iz vrst črnskega prebivalstva se že od nekdaj s svojimi težavami najraje zatekajo k sangomam, to so tradicionalne vračice, ki se ukvarjajo zlasti z naravno medicino, razen tega lahko igrajo tudi vlogo psihologa in v odročnejših vaseh vlogo socialne delavke. Sangome uspešno opravljajo svoj posel tudi v modernem času, njihovo delovanje je dovoljeno in celo zaželjeno, seveda dokler se ukvarjajo z dovoljenimi dejavnostmi. Tako so recimo na fakulteti v provinci KwaZulu Natal zaposlili sangomo, ki je na voljo študentom za posvete. Tudi nekatera športna moštva imajo svojo sangomo, ki pred tekmo opravi kakšen obred, da jim gre bolje na tekmi. Menda se druga moštva, ki nimajo sangome, nad tem početjem pritožujejo, a saj ne počnejo nič prepovedanega in konec koncev imajo druga moštva svoje športne psihologe ali pa se pred tekmo zatečejo k molitvi.

Nekatere sangome pa se razen z dovoljenimi dejavnostmi, ki so nepogrešljive pri reševanju vsakodnevnih človeških stisk in težav, ukvarjajo tudi z bolj temačnimi posli. Ti zajemajo izvajanje urokov, pri katerih potrebujejo napoje, narejene iz različnih težko dostopnih (in praviloma prepovedanih) sestavin. Razen delov živalskih teles se na seznamu sestavin za napoje znajdejo tudi deli človeškega telesa, največkrat spolovila, lahko pa tudi kak drug del telesa, zelo iskana je menda kar cela človeška glava, pa tudi placenta, ki ostane po porodu, pride prav (prijeli so čistilko v neki porodnišnici, ki je tihotapila placente za prodajo na črnem trgu). Brala sem tudi, da se v zadnjem času povečuje število umorov zaradi pridobivanja delov človeškega telesa, saj na truplih odkrijejo, da kaj manjka. Čeprav so tovrstne dejavnosti sangom načeloma prepovedane, pa iz zgodb, ki jih berem v črnih kronikah časopisov sklepam, da je njihova dejavnost tudi v modernem času precej živahna.

Storitve

Po enem letu življenja v tem delu sveta sem se hočeš nočeš morala sprijazniti z ravnijo storitev in odzivnimi časi raznih mojstrov. Zato tokrat nekaj zgodbic o zadevah, ki me včasih že kar malo jezijo, a kaj, ko tako pač je in je treba biti potrpežljiv.

Pralni stroj nam je dokončno odpovedal, najprej je škripal in cvilil, puščal vodo, na koncu pa se je spektakularno pokadilo iz njega in tako se je poslovil od nas in seveda ni več uporaben. Če bi bil moj, bi ga enostavno odpeljala na odpad in kupila novega, boljšega (ta je bil sicer nov, ko smo se vselili, ampak očitno zanič). Ker pa je pralni stroj del opremljenega stanovanja, ki ga imamo v najemu, se zdaj z njim ukvarjajo lastniki in upravniki in ne vem kdo še vse. Nimam prav nobenega upanja, da bi se karkoli zgodilo v bližnji prihodnosti. Na srečo je v našem stanovanjskem naselju javna pralnica s pralnimi stroji na kovance, tako da lahko vsaj tam peremo perilo in ne hodimo umazani naokoli.

Zanimivo je tudi delovanje kabelske televizije, katero so nam začuda priključili že kmalu po vselitvi. Na izbiro imamo prek 100 kanalov, čeprav je ponavadi tako, da ni nič pametnega za gledat. Sprva mi je bilo všeč, da je na enem izmed kanalov objavljen interaktiven spored, in sicer lahko pregledujem spored po kanalih, po urah, po tematiki in podobno. Vendar sem se že navadila, da ta spored deluje bolj tako po afriško, namreč včasih dela, še večkrat pa kadar ga kliknem se nekaj časa obotavlja, potem pa napiše »This application is currently not playing out.« Kaj to pomeni, nimam pojma, edino to vem, da se potem vse skupaj obesi in moram sprejemnik resetirati z gumbom.

V službi so končno, po dolgem obljubljanju, začeli obnavljati dvigala. Prvi vikend so delali zelo intenzivno, saj so v vseh 18 nadstropjih odmontirali nadzorne plošče, tiste, na katerih je gumb za klic dvigala, in signalizacijo nad dvigalom. Pustili so le po eno nadzorno ploščo za vseh šest dvigal v vsakem nadstropju, iz ostalih pa zdaj preprosto štrlijo žice. In to je to, pri tem je ostalo, ne vem, kaj čakajo, minilo je že več tednov. V tolažbo smo dobili obvestilo, naj se nikar ne vznemirjamo, ker štrlijo žice, da dvigala še vedno normalno delujejo, še vedno imamo po en gumb za priklic dvigala v vsakem nadstropju, edino tega ne moremo vedet, ali gre dvigalo gor ali dol, ker so odmontirali signalne lučke nad njimi, naj se pač znajdemo. Sodelavci so komentirali, da če bo šlo tako naprej, bomo morali naslednjič stakniti dve žici, ko bomo hoteli priklicati dvigalo, no, tako hudo sicer še ni, jaz pa vendarle najraje grem peš po stopnicah, vsaj teh še niso odmontirali.

Potem so tu še večne težave z elektriko. V zadnjem času so pogosto redukcije, ker elektroenergetski sistem ne zmore zagotoviti dovolj elektrike za vse porabnike (zanimivo se mi zdi, da redukcij ni bilo pozimi, ko smo vsi ogrevali na elektriko). Sicer obljubljajo, da so v gradnji nove elektrarne, ampak prva bo končana šele leta 2011, ostale pa do leta 2015. In do takrat bodo občasne redukcije, tako je pisalo v časopisu. Potem se je nekdo spomnil, da bo leta 2010 svetovno nogometno prvenstvo in da takrat redukcije ne bi bile primerne, zato zdaj pospešeno razmišljajo, kaj narediti, da bo dovolj elektrike med tekmami (zadnja ideja je, da bo imel vsak stadion svoj generator). Zdaj pozivajo porabnike električne energije, naj izklopijo vse, kar po nepotrebnem porablja elektriko. In so se pri nas v službi spomnili, da bodo pri tem sodelovali in so izklopili klime. Lepa poteza, ali ne? Odgovor je ne, saj nekdo nekomu ni dal natančnih navodil in je tisti, ki je izklapljal klime, izklopil tudi klimo v sistemskem prostoru. Strežniki so zaradi pregrevanja nehali delat, potem je trajalo dva dni, da so vse usposobili nazaj v delujoče stanje. Ljudje se seveda po afriško niso razburjali, ampak smo dva dni pač preživeli ob kavah, na terasi, urejanju privatnih zadev in tako naprej, brezskrbno in brezstresno.

Eno leto

Kako čas beži! Prejšnji teden je minilo eno leto, kar živim v Johannesburgu. Spet cvetijo jacarande, kar me spominja na prve dni, ko sem prišla sem. Po enem letu se ne počutim več tako zelo kot tujec v tuji deželi, precej sem se navadila na tukajšnje življenje in okolje. Zemljevida praktično ne potrebujem več, saj imam orientacijo mesta v glavi in tudi če kdaj z avtom zaidem ali se izgubim, se nekako znajdem, saj poznam vse glavne ulice in vem, kam vodijo. (Na zgornji fotografiji: drevored jacarand v Pretorii.)

 

Ena stvar, na katero pa se še vedno nikakor ne morem navaditi, je pojav božično-novoletnih praznikov v času poletja. Kar ne gre mi skupaj, da je zunaj vroče, saj se je po neobičajno mrzli zimi in neobičajno deževni pomladi končno začelo vroče poletje (upam, da ne bo neobičajno vroče), ko grem v nakupovalna središča, pa je tam vse okrašeno v pričakovanju praznikov. V knjigarnah recimo ponujajo knjige, primerne za darila, ob njih pa knjige za branje na plaži. Tako se mi kljub okrasitvam niti približno ne zdi, da se približuje konec leta, ampak sem spet bolj dopustniško razpoložena in se ob vikendih grem turista. Zadnjo soboto sem šla v Pretorio v botanični vrt, ki sicer ni nič posebnega, imela pa sem srečo in videla podgano dassie, ki je menda najbližji še živeči sorodnik slona. (Na zgornji fotografiji: podgana dassie, sorodnik slona.)

Kakor se za prvo obletnico spodobi, smo jo krepko zalili s sodelavci iz Litve in Latvije, skupaj nas je zdaj osem, ki smo tu preživeli eno celo leto (na projektu nas sicer dela dvakrat toliko, a se ljudje menjavajo, nekateri so se že vrnili domov, drugi novi so prišli). Te litvansko-latvijske zabave pa so kar naporne, saj če sem kot Slovenka navajena, da se za dober žur nabavi nekaj gajb piva, je to za baltske ljudi tako za sproti, za žejo, oni za žur nabavijo nekaj gajb vodke. Potem vodko mešajo s sokovi in ko pijem velik kozarec tako prijetno sladke pijače, sploh nimam občutka, koliko vodke vsebuje, do naslednjega dne, ko se bojim, da mi bo glavo razneslo. Zdaj že vem, da na tovrstnih žurih lepo ostanem pri pivu in se na široko izognem vsem ostalim prijetno obarvanim mešanicam, ki jih kar naprej ponujajo. (Na zgornji fotografiji: torta v obliki JAR, ki sem jo naredila za praznovanje.)

Prvo obletnico življenja v Johannesburgu je na nek način kronal tudi sodelavec iz Latvije, ki ga je prišla obiskat sestra in se je domislil, da bi jo peljal na turistični ogled centra mesta. Center je najnevarnejši predel Johannesburga in tam se razen med tednom, ko gremo v službo in je vsepovsod polno varnostnikov, ne hodi. Ampak človek morda sčasoma pozabi na osebno varnost, ali se kar malo poleni, še zlasti, če se v enem letu še ni nikomur izmed naše skupine zgodilo nič hudega in si verjetno misli, da tu vsi skupaj pretiravajo z varnostjo. Tako je na nedeljo peljal sestro v center mesta, parkiral avto, potem pa sta šla peš s fotoaparatom naokoli. Seveda ju je takoj obkolila tolpa lopovov z noži in so jima pobrali vse, kar sta imela na sebi (denarnice, fotoaparate, telefone). Ne, ne pretiravajo z varnostjo.

Cape Town

 Kadar se pogovarjam s tukajšnjimi domačini, me radi sprašujejo, kje vse sem že bila in kaj sem si že ogledala v Južnoafriški republiki. Pogovor se vedno konča z njihovim nasvetom, da moram nujno videti tudi Cape Town, saj je tam menda prekrasno. Žal za daljše potovanje ni bilo priložnosti, zato sem se tja odpravila čez vikend, z nizkocenovnim letalskim prevoznikom Kulula. Sicer je tu več nizkocenovnih letalskih prevoznikov, saj je država zelo velika in ljudje ogromno potujejo, tako v službene kakor tudi v privatne namene. Mnogo domačinov ima namreč sorodnike v več mestih v državi in se pogosto obiskujejo. Zaradi ogromnih razdalj (recimo med Johannesburgom in Cape Townom je okrog 1400 km), je v pomanjkanju časa pot z letalom največkrat edino smiselna.

 

Moj prvi cilj je bil obisk Mizaste gore (Table Mountain), peš, se razume, čeprav gor pelje tudi vlečnica. Glede na dolgo kolono čakajočih turistov pri spodnji postaji vlečnice sem verjetno prej prišla gor peš (slabi dve uri), kakor bi se načakala za prevoz. Razgled z vrha je čudovit, morda se mi je tako zdelo tudi zato, ker sem prvič po dolgem času spet videla morje oziroma ocean oziroma natančneje dva oceana (Indijskega in Atlantskega, ki se tu stikata). Imela sem srečo z vremenom, saj pravijo, da se zaradi vlažnega zraka na gori pogosto zadržujejo oblaki in takrat seveda ni razgleda.

 

Na pobočju Mizaste gore je botanični vrt Kirstenbosch, katerega sem šla pogledat zlasti zaradi velikega nasada avtohtonih rož iz skupine Protea. Te vrste rože uspevajo le na jugozahodu države in nikjer drugje na svetu, menda jih je zelo težko gojiti izven njihovega naravnega okolja, zato jih recimo nimajo v botaničnih vrtovih v okolici Johannesburga.

 

Odpeljala sem se po Kapskem polotoku (Cape peninsula) do rta dobrega upanja. Sicer tam ni nič posebnega (sploh ni najjužnejša točka afriškega kontinenta, kakor sem prej zmotno mislila), razen nekega mogočnega občutka ob pogledu na dva oceana in misli na vse pomorščake, ki so skozi zgodovino obpluli ta del sveta. Na polotoku leži kar nekaj ostankov ladijskih brodolomov iz starih časov in z zanimanjem sem šla enega izmed njih pogledat, no, kup starega železja pač. Videla pa sem tudi pingvine in tjulnje, ki tam živijo v naravnem okolju, saj je cel polotok naravni rezervat.

 

Zanimivo, da se v Cape Townu najpogosteje govori v afrikanščini, saj je to domač jezik številnih potomcev sužnjev in ljudi mešanih ras, katerih predniki so bili tam že od samih začetkov naseljevanja. Prvi beli priseljenci, ki so prišli na celino skozi Cape Town v 17. stoletju, so si pripeljali sužnje iz Malezije. V okolici namreč ni živelo prav veliko črncev, ki bi bili primerni kandidati za sužnje, tam so živeli le pripadniki ljudstva San oziroma bušmeni, ki pa so bili prebrisani in se belcem niso pustili podrediti, še več, celo medsebojno so trgovali. V Cape Townu tako še danes obstaja Malezijska četrt, imajo restavracije z malezijsko prehrano, med tem ko se je malezijski jezik skozi generacije pozabil.

 

V enem vikendu je bilo to vse, kar sem si ogledala v Cape Townu in na koncu je to mesto ostalo še eno izmed tistih na mojem spisku, kamor bi bilo treba oditi še kdaj, si vzeti več časa in pogledati še vse tisto, za kar tokrat ni bilo časa.

Šport

Preživeli smo svetovno prvenstvo v rugbyju, ki je potekalo v Franciji. Bilo je zelo intenzivno, saj je bilo treba spremljati vse tekme reprezentance Južnoafriške republike, ta se je iz kroga v krog vztrajno prebijala naprej in na koncu bolj ali manj pričakovano zmagala. Navijanje tu izgleda tako, da je treba vsakič, ko je na sporedu tekma, obleči reprezentančni dres. Pred finalno tekmo smo dobili navodila, naj pridemo v službo oblečeni v reprezentančne drese in ker je navijaška mrzlica vladala po celi državi, je v trgovinah seveda zmanjkalo dresov. Nastal je pravi mali trg preprodajanja mikic, tudi po radiu so pozivali, naj ljudje pokličejo, če imajo doma odvečno mikico, da bi jo kdo drug kupil. V službenem bifeju so že v času kosila začeli točiti pivo, kakor je ob takih dogodkih običajno, pa so tudi pobirali denar v dobrodelne namene (tokrat za nek sklad, ki podpira bivše igralce, ki so se do invalidnosti poškodovali pri igranju rugbyja, menda je tovrstnih poškodb kar precej). Na finalno tekmo je odletel osebno navijat južnoafriški predsednik Thabo Mbeki, šel bi tudi Nelson Mandela, a je šibkega zdravja in pri svoji starosti ni mogel na tako dolgo pot, zato je ekipi vsaj poslal video s spodbudnimi besedami. Vsekakor se je navijaška vnema obrestovala in rezultat je bil seveda zmaga ekipe Springbokov, kakor tu imenujejo reprezentanco.

Pa ne le rugby, tu je šport na splošno del vsakodnevnega življenja. Vsi otroci nekaj trenirajo, saj imajo v šolah razne lige in tekme. Odrasli pa večinoma zelo vneto navijajo za karkoli že je na sporedu. Med tukajšnjimi športi je verjetno najbolj razširjen kriket. Moj sin se ga je naučil igrat v šoli, jaz pa moram priznat, da mi pravila še vedno niso najbolj jasna, čeprav so mi jih poskusili že nekajkrat razložiti. Edino, kar sem si zapomnila, je to, da ko nekdo gleda tekmo, ne smem vprašat, kdo zmaguje, ker se menda to ne ve vse do konca tekme. Tekma pa lahko traja tudi do štiri dni, dokler nekdo ne zmaga pač. Odkar živimo tu, smo dali skozi že dve svetovni prvenstvi v kriketu. Svetovno prvenstvo iz običajnega kriketa je potekalo na Karibih, »naši« so izgubili v polfinalu proti Avstraliji, ki je nazadnje zmagala. Da gre pri vsej stvari smrtno zares, se je pokazalo po tekmi, v kateri je Pakistan sramotno izgubil proti Irski, tisto noč je namreč umrl pakistanski trener (dolgo se je ugibalo, da je bil umorjen, potem so vendarle sporočili, da je umrl naravne smrti, ker mu je odpovedalo srce). Drugo svetovno prvenstvo je bilo iz skrajšanega kriketa, to je za tiste, ki nimajo časa štiri dni gledat ali igrat tekme, pa so pravila tako prirejena, da traja tekma največ nekaj ur. Prvenstvo je potekalo tu, v Južnoafriški republiki, zmagala pa je Indija.

Potem je treba omenit še nogomet, kjer v tem času sicer ni kakšnih pomembnejših prvenstev, ki bi jih morali spremljati, se pa intenzivno pripravljajo na svetovno nogometno prvenstvo, ki bo leta 2010 v Južnoafriški republiki. Gradijo stadione, zaenkrat jim gre še kar dobro, saj so delavci na stadionu, ki ga gradijo v Cape Townu, doslej le dvakrat stavkali, obakrat so se nekako zmenili in zdaj spet delajo dalje. Nabrali so si vsega dva meseca zamude, a ker so načrtovali, da naj bi bil stadion dokončan 7 mesecev pred prvenstvom, ko bi naj začeli prodajati vstopnice, imajo še nekaj časovne rezerve. Vsa tukajšnja letališča so na pol gradbišča, ker jih povečujejo v pričakovanju navala navijačev iz vsega sveta. Večno vprašanje ostaja, kako bodo poskrbeli za varnost navijačev in razen tega, da se vsi zavedajo problema, odgovorov še nimajo. Prav tako ni jasno, kako bodo v času prvenstva obveščali svetovno javnost prek spleta, ki je tu nesprejemljivo počasen, kakšnih konkretnih načrtov o povečanju kapacitet pa nimajo.

Med preostalimi športi tu radi spremljajo tudi Formulo 1, zato je bil ta zadnji vikend še posebej naporen, ker je bilo treba razen rugbyja gledat tudi odločilno zaključno dirko v prvenstvu formule. Zelo si želijo, da bi imeli v Južnoafriški republiki dirkališče in tekmo, v zvezi s tem se nekaj pripravlja, a zaenkrat ni še nič dokončnega.

Socialna varnost

Moji sodelavci v službi so večinoma pogodbeni zunanji sodelavci, le nekaj jih je redno zaposlenih. Povedali so mi, da je to povezano s pravili glede tega, koliko temnopoltih ljudi mora biti minimalno zaposlenih v podjetjih v Južnoafriški republiki (med temnopolte ljudi razen črncev prištevajo tudi pripadnike indijske manjšine in ljudi mešanega porekla). Ker pogodbeni sodelavci ne štejejo v kvote redno zaposlenih, je to pač način, kako zaobiti predpise in dodatno zaposliti bele ljudi. Res pa je tudi, da so beli ljudje večinoma bolj izobraženi od temnopoltih in je zato težko zapolniti zahtevnejša delovna mesta s temnopoltimi ljudmi. Izjema so Indijci, ki so praviloma bolj izobraženi in hkrati štejejo v kvote temnopoltih, zato so ti najbolj iskani kadri. V naši zavarovalnici si prizadevajo, da bi v naslednjih nekaj letih spremenili strukturo zaposlenih tako, da bi odražala trg, na katerem prodajajo, torej da bi bilo okrog 55 odstotkov temnopoltih ljudi.

Kolikor razberem iz pogovorov s sodelavci, pa tudi njim ustreza pogodbena oblika zaposlitve, saj so plačani na uro in lahko delajo toliko ur, kolikor hočejo oziroma toliko, kolikor pač potrebujejo denarja. Po drugi strani jim ne pripada dopust, bolniška, porodniška oziroma nobena pravica, ki bi jo lahko imeli kot redno zaposleni. Sodelavka, ki je noseča in gre kmalu na porodniški dopust, mi je povedala, da si bo kot pogodbeno zaposlena sama določila, koliko časa bo ostala na porodniškem dopustu in sicer bo to odvisno od tega, koliko denarja bo imela prihranjenega, ko bo denar pošel, se bo pač vrnila v službo. Seveda podjetje ni obvezano, da jo sprejme nazaj na delovno mesto po porodniškem dopustu, vse je stvar dogovora. Praviloma ostajajo ženske na porodniškem dopustu po nekaj mesecev, nekje od štiri do šest mesecev, potem se največkrat vrnejo v službo s skrajšanim delovnim časom, kar si kot pogodbene delavke lahko privoščijo, saj so plačane na uro. Tako nekatere matere z majhnimi otroci delajo recimo po 6 ur na dan, nekatere delajo po tri dni v tednu oziroma kakor se pač dogovorijo. Z varstvom majhnih otrok nimajo težav, saj jim otroke, dokler ti ne gredo v vrtec, praviloma varuje hišna pomočnica, katero imajo itak stalno zaposleno in jo dobro poznajo in ji zaupajo.

Pogodbeni sodelavci morajo tudi sami poskrbeti za zdravstveno zavarovanje, tega si plačujejo pri enem izmed ponudnikov zdravstvenih zavarovanj. Ti ponujajo različne pakete, seveda nižje mesečno plačilo pomeni tudi nižjo povrnitev stroškov v primeru bolezni. Najcenejši paket zdravstvenega zavarovanja krije le bolnišnično zdravljenje. Tak paket si običajno izberejo mlajši, zdravi ljudje, ki potem posamezen obisk pri zdravniku plačajo sami, prek zavarovalnice imajo krite le resnejše zadeve, zaradi katerih bi morali iti v bolnišnico. Dražji paketi zdravstvenega zavarovanja imajo različne višine mesečne premije, od katere je odvisno, kolikšna je največja možna letna vsota, ki jo smejo porabiti za obiske pri zdravniku. Ko to vsoto izkoristijo, morajo vse nadaljnje obiske pri zdravniku v tekočem letu plačati sami.

Doslej še nismo imeli veliko opravka z zdravstvenim sistemom. Cepljenje proti rumeni mrzlici, ki smo ga potrebovali zaradi dopusta v Tanzaniji, smo opravili samoplačniško v kliniki za tropske bolezni, kjer prodajajo tudi tablete proti malariji. Enkrat pa smo peljali sina k zdravniku. Ker ima sin sklenjeno tukaj veljavno zdravstveno zavarovanje, smo šli k pogodbenemu zdravniku, in smo bili prijetno presenečeni, saj ni bilo gneče, naročili so nas na uro in smo tudi točno prišli na vrsto. Opazila sem, da se tukajšnji zdravniki kar znajdejo pri polnjenju lastne blagajne, saj so čakalnice tudi pri pogodbenih zdravnikih polne plakatov z reklamami za plačljive storitve, zlasti v smislu raznih lepotnih posegov in plastičnih operacij. Menda so kirurške storitve v Južnoafriški republiki na visoki ravni in zato hodijo sem na operacije ljudje iz velikega dela Afrike.

Kulturne razlike

Delo v tujini mi omogoča spoznavanje različnih kultur ljudi različnih narodnosti, razen domačinov tudi vseh drugih ljudi, s katerimi imam vsak dan opravka. Tu živi omembe vredna manjšina indijskega prebivalstva, od katerih jih imam kar nekaj med sodelavci. Večinoma so muslimanske vere, kar pomeni, da se nekateri bolj in drugi manj strogo držijo njihovih običajev. Občasno sicer srečujem ljudi, ki so oblečeni v tradicionalne muslimanske obleke, ženske v črnih burkah, pokrite čez obraz, moški v dolgih belih oblekah in ploščatih kapah, a se večina Indijcev vendarle najraje oblači zahodnjaško. Bolj zavedni so pri pravilih prehrane, saj sem opazila, da praktično vsi jedo le meso z oznako halaal. Pri pitju alkohola so tudi nekateri bolj in drugi manj zavedni, večinoma kar pijejo kakšno pivo. Zadnjič sem skoraj bruhnila v smeh, ko se je na sestanku v službi pojavil sodelavec, indijskega porekla, sicer je bil doslej vedno oblečen v hlače na rob in srajco, a ker je ravno ramadan, je prišel v obleki in kapi. Komaj sem se zadržala, da ga nisem vprašala, zakaj je našemljen, pa sem se potem le spomnila, da je taka obleka tu nekaj povsem običajnega. In če je že ramadan, je pač pokazal, da je zaveden.

Na tukajšen počasen tempo dela sem se že nekako navadila oziroma vsaj sprijaznila, da tu čas teče počasneje. Zabavno pa je bilo opazovati svetovalca iz Danske, ki je prišel delat na našem projektu za krajši čas. Sprva je svoje delo seveda vzel resno, tako kakor se za drago plačanega svetovalca spodobi, torej da se dela ves čas, ko je v službi. In se je kar jezil, ko bi se morala začeti delavnica, pa še nikogar izmed povabljenih ni bilo (no, jaz sem bila, ampak se štejem med svetovalce, torej tiste, ki smo plačani za to, da delamo), seveda, saj si še niso priskrbeli jutranje kave, pokadili cigarete, uredili, kar so imeli za uredit in sčasoma so se nakapljali, tako da smo lahko začeli z delom s precejšnjo zamudo. Potem pa je treba vedeti, da tu povprečni ljudje zmorejo nekako po 45 minut koncentracije, potem postanejo nemirni in če tisti, ki vodi sestanek ali delavnico ne opazi, da je čas za odmor, enostavno kar sami vstanejo in odidejo spet na kavo, cigaret, stranišče, po opravkih, ali kamorkoli že. Danski kolega je bil kar nesrečen, ker je pač prišel opravit neko delo, pa ni imel preveč zagrete publike. No, pa mislim, da je zelo dober profesionalec, saj se je kmalu prilagodil razmeram. Naslednjič je on sam zamudil na sestanek, odmor pa je sklical malo pred tem, preden so ljudje postali nemirni.

Nenavaden prvi delovni dan je imel tudi nov svetovalec iz Latvije, ki se je pridružil naši projektni skupini. Poln navdušenja se je navsezgodaj zjutraj lotil dela, skupaj sva čakala, da pride v službo vodja oddelka, da imamo uvodni sestanek. In res se kmalu pojavi vodja oddelka, v eni roki nese športno torbo (zato, da gre v fitnes sredi dneva) in v drugi roki palico za golf (za vsak slučaj, če bi zmanjkalo elektrike in bi bilo treba med čakanjem električarjev skočit na igrišče za golf). Zelo značilno in ustrezajoče tukajšnji delovni vnemi.

Če se nam, Evropejcem, zdi, da se v Johannesburgu dela počasi, pa tukajšnji domačini pravijo, da tako počasi, kakor se dela v Cape Townu, da to pa ni za nikamor. Sodelavec nam je pripovedoval, kako je bilo, ko je eno leto živel in delal v Cape Townu. Menda tam delajo tako zelo počasi, ker imajo blizu morje in morajo vsako popoldne takoj po službi na plažo, delo pa lahko počaka. Ha, ha, sem si mislila, najbrž ljudje iz velemesta Johannesburg tako gledajo na svoje južnjake. Kaj si jaz mislim o delovni vnemi tukajšnjih domačinov pa sem raje obdržala zase.

Rop

Imela sem že pripravljen prispevek za tokratno objavo, pa bo počakal za kdaj drugič, namreč v službi smo bili precej pretreseni, ko smo izvedeli, da so sodelavcu predvčerajšnjim oropali hišo in bom raje nekaj napisala o tem dogodku. Kljub temu, da so imeli hišo varovano, kakor treba, torej z visoko ograjo, električnim pastirjem, opremljeno z alarmom, so se je lotili profesionalci, ki vse te mehanizme poznajo in jih znajo tudi obiti. Podrobnosti pa smo izvedeli, ker je bila sodelavčeva žena z dvema majhnima hčerama med ropom doma. Razen tega, da so prestrašene, se njim na srečo ni nič zgodilo.

Bilo je šest roparjev, ki so splezali čez električno ograjo s pomočjo gumijaste odeje in plezalne vrvi. Vdrli so v hišo tako, da so razbili okna in rešetke na njih, potem pa najprej odšli naravnost v spalnico, saj vedo, da je tam običajno nameščena omarica z alarmom, tega so hitro strokovno onesposobili. Preden so vdrli, so od zunaj tudi prekinili telefonsko povezavo. Presenečeni so v hiši zagledali ženo, ki je bila doma, saj očitno niso prej opazovali hiše, da bi preverili, ali je prazna. Pa se niso preveč zmedli, ampak so jo prisilili, da je odprla sef. Hčerki sta spali, saj je bilo zgodaj popoldne sredi belega dneva, pa sta se zbudili zaradi hrupa. Mati je prosila roparje, ali lahko gre k njima in so dovolili, tako ji je uspelo sprožiti alarm, ki je bil nameščen tudi v otroški sobi. Varnostna služba se je zelo hitro odzvala na alarm, pri hiši so bili že po nekaj minutah, poklicali pa so tudi policijo. Roparji so bili dobro organizirani, vsi so imeli kirurške rokavice, da ne bi zapustili prstnih odtisov, v zelo kratkem času so zapakirali računalnik, televizor in drugo elektronsko opremo, saj so imeli s seboj ustrezno embalažo, izpraznili so sef, pobrali tudi mobilne telefone in ključ od ženinega avta. Ker pa so med tem na kraj dogajanja že pridrveli varnostniki, so se morali roparji na hitro razbežati, tako da niso utegnili odpeljati avta. Uspešno so pobegnili tisti, ki so nesli elektronsko opremo v čakajoč kombi, med tem ko je policija prijela dva, ki sta imela pri sebi vsebino sefa.

Sodelavec je povedal, da so jih pred leti že enkrat oropali, takrat so zaradi tega prodali hišo in se preselili drugam. Izkušnja jih je vodila do namestitve zelo dobrega alarmnega sistema, z neposredno povezavo do varnostnega centra in z gumbi za sprožitev alarma nameščenimi na več mestih po hiši, kar se je izkazalo za pametno odločitev, saj je žena lahko sprožila alarm iz otroške sobe kljub temu, da so roparji onesposobili tistega v spalnici. Po tem dogodku nameravajo nabaviti še daljinske upravljalce za sprožitev alarma in jih pustiti na različnih mestih po hiši. Za odnešene predmete in poškodbe na hiši bodo dobili povrnjeno škodo od zavarovalnice, tako da nimajo prehudega materialnega stroška, vsebino sefa so na srečo dobili nazaj. Strah pa seveda ostane, najprej so razmišljali, da bi se spet preselili, najraje v tujino, saj vsak tak dogodek vedno sproži razmišljanja o smiselnosti življenja v nenehni nevarnosti. Najverjetneje pa bodo nadgradili varnostni sistem in sčasoma nadaljevali z normalnim življenjem, kolikor normalno je pač lahko tako življenje za varnostnimi zidovi in rešetkami.

Pred nekaj meseci je imela preplah doma tudi ena izmed sodelavk, namreč njen mož je lastnik gradbenega podjetja, v katerem ima zaposlene delavce, eden izmed teh pa jih je začel izsiljevati za denar, jim groziti po telefonu in jih nenehno zasledovati in nadlegovati. Policija je bila nemočna, saj brez dokazov oziroma brez nekega konkretnega dejanja niso mogli aretirati človeka, same grožnje po telefonu niso zadostovale kot razlog, da bi policija ukrepala. Tudi pri njih doma so potem nadgradili varovanje, za nekaj časa so najeli varnostnika, ki je bil fizično prisoten v hiši in tudi pri njih so razmišljali, da bi odšli v tujino. A se je sčasoma vse skupaj poleglo, nezadovoljen delavec je odnehal, ko je videl, da ne bo dobil nič, in življenje teče dalje. (Na fotografiji: sodelavci na izletu, ta, ki so ga oropali, je prvi z desne.)

Projekt

Po desetih mesecih smo v službi končno zaključili prvi del projekta. Lahko bi rekla, da je to dosežek, ampak glede na tukajšnjo delovno vnemo (oziroma bolj natančno anti-vnemo) si upam trditi, da gre bolj za čudež. Zato tokrat nekaj več o tem, kaj in kako delam v službi.

Celoten projekt, na katerem sodelujemo svetovalci iz Litve, Latvije in Slovenije, občasno pa nas obiščejo še svetovalci iz Danske, je implementacija novega informacijskega sistema v tukajšnji zavarovalnici. Moj del projekta je vključitev podatkov tega novega informacijskega sistema v obstoječe podatkovno skladišče v zavarovalnici. Zato sedim v oddelku za poslovno inteligenco (če morda koga zanima, oddelek je organizacijsko pod področjem poslovnih storitev skupaj z aktuarsko službo in sploh ni podrejen področju informacijskih tehnologij).

Kot vodja projekta sem najprej seveda pripravila projektni načrt. Ker imam dovolj izkušenj s podobnimi projekti, mi sestava projektnega načrta ni predstavljala večjih težav, saj dobro vem, katere aktivnosti so potrebne in kolikšno bi naj bilo potrebno delo za izvedbo. Vodja oddelka mi je povedala, kateri ljudje bodo delali na projektu in za katero stvar bodo zadolženi. Do sem vse lepo in prav, zataknilo pa se je, ko sem želela izvedeti, koliko časa bodo ljudje razpoložljivi za delo na mojem projektu, saj vem, da delajo še tudi druge stvari. Pa se je izkazalo, da tu ljudje pač delajo, kolikor delajo in predvsem kolikor se jim ljubi delat. Ko sem šla s projektnim načrtom do vodje oddelka, da bi vsaj približno določila datume zaključka aktivnosti, me je ta le debelo pogledala, češ kaj pa zdaj hočem z nekimi datumi!? Stvari bodo pač narejene, ko bodo narejene, ljudi vendar ne moremo silit delat! OK, sem si rekla, če šefica pravi tako, pa naj bo. In sem iz projektnega načrta izbrisala datume.

Potem se je začelo delo na projektu in nadaljevalo s polžjo hitrostjo, včasih se mi je zdelo, da gremo en korak naprej in dva koraka nazaj, tako počasi se je vse skupaj premikalo. Dokler se nekega dne ne pojavi šefica pri moji mizi, ravno se je vrnila iz fitnesa, kamor hodi med delovnim časom, podobno kakor tudi drugi sodelavci, in mi reče, veš, sem razmišljala, kako kaj napredujemo na projektu, bolj počasi, ali ne? In sem ji pokazala zadnje statusno poročilo (ki sem ga vestno delala vsak teden, pa čeprav so se stvari iz tedna v teden bolj mikroskopsko spreminjale). In je videla veliko luknjo med tem, kar je že narejeno in kar bi še moralo biti narejeno. Pa se ni preveč sekirala, ampak mi je predlagala, da pregledava potrebne aktivnosti in kakšno odstraniva iz projektnega načrta. In tako sva iz projekta odstranili približno dve tretjini aktivnosti, pa smo bili spet dobre volje in projekt uspešno napreduje.

Po nekaj mesecih mi je bilo že približno jasno, s kakšnim tempom so ljudje sposobni delat in ko sem zmnožila potrebno delo s tukajšnjo delovno učinkovitostjo, sem ugotovila, da bom morala ostati v Afriki vsaj še dve leti, da zaključimo projekt (in to tisto verzijo projekta, iz katere smo že črtali dve tretjini aktivnosti!). Med hudo zimo sem razmišljala, da bi morda lahko zaključila projekt tako, da črtam še preostale aktivnosti in stvar proglasim za zaključeno, pa se vrnem domov v Slovenijo, kjer imam centralno kurjavo. Ampak pozimi se je v zavarovalnici marsikaj dogajalo, zlasti na temo menjave nekaterih članov vodstva, vključno s predsednikom uprave, predčasne upokojitve vodje informatike (po hodnikih se šušlja, da upokojitev ni bila prostovoljna, ampak je imela nekaj zveze s tem, da se projekti niso nikamor premikali, a to so le špekulacije), vodja našega oddelka pa je bila klicana na zagovor, ker naš projekt ni imel predvidenega datuma zaključka. Tako smo potem vendarle morali določiti datum zaključka projekta, ljudi smo malo bolj silili delat (pa ne preveč, namreč v drugih oddelkih, kjer so ljudi silili delat po 8 ur na dan, so nekateri raje kar prinesli odpoved), še nekaj aktivnosti smo črtali iz projektnega načrta in verjeli ali ne, prvi del projekta je zaključen!

Zdaj smo se pogumno lotili glavnega dela projekta, kjer smo morali že takoj na začetku postaviti predviden datum zaključka. Bomo videli, kako bo šlo naprej, saj prihaja poletje in ljudje vedno bolj razmišljajo o decemberskih dopustih. (Na fotografiji: praznovanje rojstnih dnevov sodelavk, za tovrstne zadeve je v službi vedno dovolj časa.)

Pozdrav pomladi

Res je šele začetek septembra in po koledarju uradno še ni pomlad, ampak tu je že vse pomladno razpoloženo in razigrano. Temperature so bolj znosne, že cel teden mi ni bilo treba prižgati električne pečke, dnevi se daljšajo, na vrtu so začeli cveteti irisi (zdaj končno vem, kaj je tisto zelenje, ki mi raste na vrtu, po cvetu sem ugotovila, da je afriški divji iris oziroma Dietes grandiflora). Končno je konec dolge mrzle zime, ljudje pa so se takoj začeli oblačiti v poletna oblačila (kratki rokavi, sandali brez nogavic), pa čeprav je ob jutrih še vedno komaj nekaj stopinj nad ničlo.

Prvi september je tu nekakšen neuradni praznik, prvi pomladanski dan (Spring Day). V službi nam je tajnica že v petek organizirala šampanjec in prigrizke za pozdrav pomladi, en oddelek je imel zabavo s koktejli, vodstvo podjetja nam je po elektronski pošti voščilo veselo praznovanje prvega pomladanskega dne. V našem stanovanjskem naselju je bilo v soboto veselo, saj so se po nekaterih stanovanjih začele zabave že sredi dneva (slišala se je glasba in vohalo pečenje na žaru) in trajale pozno v noč. Tako da tokrat naša redna vsakotedenska zabava s kolegi iz Litve in Latvije ni bila najglasnejša. Ugotavljam, da nisem bila edina, ki sem tako težko čakala konec zime, saj glede na evforijo, ki vlada okrog prihoda pomladi ugibam, da so se domačini počutili enako. Pravijo, da bi se naj sedaj začelo deževno obdobje in da tradicionalno prvega septembra vedno dežuje, a letos na srečo ni bilo tako.

Med tem, ko sem bila na dopustu, se je v Johannesburgu nadaljevalo vse po starem. Vedno je kakšna stavka, tokrat so stavkali delavci v rafineriji v Durbanu, zato je bila motena preskrba z bencinom. Kar zna biti zelo neugodno v mestu, kjer si odvisen od avta, da lahko greš kamorkoli. Kriminal ne pojenja, v zadnjem obdobju je bilo rekordno število mrtvih policajev, saj imajo tu vsi lopovi pištole in policaje enostavno ustrelijo, če jih ti zmotijo pri nečednih poslih. Najbolj zgrožena sem bila, ko sem prebrala o primeru, ko je policistka ob cesti ustavljala avto, ta pa jo je enostavno povozil in odpeljal naprej.

Presenečenje me je čakalo tudi, ko sem se po dopustu vrnila v službo. Že itak imam kar naprej težave z internetom, zdaj pa so nam upravniki dokončno onemogočili dostop do najbolj razširjenih javnih poštnih strežnikov (Yahoo, WebMail, Gmail, itd.). Ne razumem, v čem je problem, razen tega, da moram zdaj hoditi v internetne kavarne, da lahko preberem svojo pošto, ki jo dobim na Yahoo. Sicer imamo naročen internet doma v stanovanju, a glede na tukajšnjo odzivnost ne verjamem, da se bo Telkom kmalu zmigal in nam uredil telefonski priključek. Dostop do interneta je načeloma mogoč tudi v nekaterih restavracijah, ki ponujajo brezplačni brezžični dostop do interneta, a kaj, ko ta včasih dela, včasih pa ne. Se je že nekajkrat zgodilo, da smo prišli v restavracijo, naročili hrano, se priključili na internet, za katerega se je potem izkazalo, da sploh ne deluje. Še najbolj zanesljiv, čeprav počasen, je internetni dostop iz bližnjega McDonaldsa. Na srečo se je začela pomlad in se lahko prepustim rajanju, na težave z internetom pa bolje, da kar pozabim.

Serengeti in Ngorongoro

V drugem delu našega dopusta v Tanzaniji smo si ogledali nekaj safarijev oziroma naravnih rezervatov. Serengeti je najbolj znan po dvakrat letnih množičnih selitvah zeber in gnujev (žal nismo bili tam ob pravem letnem času, da bi videli selitve), zraven njega leži krater Ngorongoro, poln velikih čred raznih živali, blizu pa je še jezero Manyara. Imeli smo najeto vozilo Toyota Land Cruiser s šoferjem, ki nas je štiri dni vozil naokrog. Izkazalo se je, da je imeti šoferja velika prednost, saj nam je prav on mnogokrat ustavil in pokazal kakšno žival, ki je sami skoraj zagotovo ne bi opazili.

 

Na začetku, prvi dan, smo navdušeno fotografirali vsako žival, ki smo jo zagledali. Tako sem usmerila fotoaparat tudi proti čredi krav, ki so se pasle na travniku zraven zeber. Pa sem se zdrznila, kaj neki delajo krave v safariju in zakaj jih sploh fotografiram? Šofer nam je pojasnil, da v rezervatih živijo Masaji in da so to pač njihove domače krave, kasneje smo res videli tudi v rdeče in vijoličasto ogrnjene masajske pastirje.

 

Ceste skozi rezervate so izrazito luknjaste, zato nas je v avtu premetavalo sem in tja. Na poti smo srečevali številna podobna vozila kakor naše, polna turistov. Občasno smo videli ob cesti ustavljen avto, kjer se je šofer mučil z menjavanjem kolesa. In ni trajalo dolgo, da smo bili tudi mi na vrsti. Naš šofer je ugotovil, da je nekaj narobe z amortizerjem na levem sprednjem kolesu, zato je ustavil avto in se lotil popravila. Med tem se je ustavilo še nekaj drugih avtomobilov s turisti, saj so šoferji navajeni, da pomagajo drug drugemu in tako so se šoferji ukvarjali s popravilom, mi turisti pa smo stali okrog in opazovali mehanike pri delu. Od nekod se je prikazal masajski pastir, ki se je nemo približal skupini opazovalcev in tudi sam gledal, kaj se dogaja, nekoliko kasneje pa sta se skupini gledalcev priključila še dva masajska pastirja.

Ena izmed turistk, Američanka, je Masajem ponudila žvečilni gumi in naredila veliko sceno iz tega, da jim je kazala, kako naj le žvečijo in ga ne pogoltnejo. Masaji so mirno žvečili in si verjetno mislili svoje, namreč prepričana sem, da glede na številne trume turistov, ki se dnevno prevažajo skozi rezervate, verjetno ni bilo prvič, da so videli žvečilni gumi in da jim je bilo najbrž jasno, kako se žveči. Ko je navdušenje nad žvečilnim gumijem minilo, je Američanka iz svojega vozila privlekla nekaj, kar je izgledalo kot hamburger (ni mi jasno, kje ga je dobila sredi afriške divjine, verjetno so jim morali narediti hamburgerje v hotelu, kjer so prenočevali), in ga ponudila enemu izmed Masajev. Ta ga je vzel, pogledal, in spravil v culo, ki jo je imel pod ogrinjalom. Potem je Američanka iz avtomobila prinesla še nek blok z nalepkami in se lotila lepljenja nalepk na roke Masajev. Ti so mirno gledali in ji pustili veselje, mi pa smo se zgražali, ker se nam je zdelo njeno obnašanje do Masajev precej nespoštljivo. Komentirala sem nekaj v zvezi z neumnimi Američani, pa so me slišali, in so bili tako užaljeni, da so se obrnili in odkorakali stran. No, vsaj Masaje so potem pustili pri miru.

Glede teh Masajev pa tudi nisem povsem prepričana, ali so resnični, ali so le nastavljeni za ogled turistom. Namreč ko so se na nekem počivališču Masaji približali našemu avtu in nam ponujali spominke, je pihal veter, ki je privzdigoval njihova ogrinjala, tako da sem prav dobro videla, da so imeli pod ogrinjali oblečene termo velur puloverje, ki so izgledali precej novi, enemu pa je privzdignilo krilo, pod katerim so bile vidne kratke hlače iz odrezanih kavbojk. Ne vem, ali se pravi Masaji pod ogrinjali res oblačijo v puloverje in kavbojke. Ponujali so nam tudi ogled masajske vasi, za katerega so hoteli zaračunati po 50 USD na osebo, kar se nam je zdelo preveč in se zanj nismo odločili. Mislim pa, da vsaj nekaj Masajev zares živi v teh rezervatih, saj se je med turističnimi vozili na cestah skozi rezervate znašel tudi avtobus, ki je izgledal kot redna linija, videla sem, da je bil na njem sprevodnik, ki je potnikom pregledoval vozovnice.

Za razliko od južnoafriških safarijev, kjer smo največkrat videli le posamezne živali, so v Tanzaniji rezervati mnogo večji, gostota živali v njih je prav tako velika, tako da smo lahko videli živali v zelo velikih skupinah. Med drugim smo videli zebre, gnuje, bivole, slone, Thomsonove gazele, impale, opice vervet, pavijane, žirafe, nilske konje, hijene, flaminge in še marsikaj. Najbolj sem bila navdušena nad levi, ki jih je bilo večkrat mogoče videti, tudi prav blizu avtomobila. Na enem mestu smo imeli priložnost opazovati levinjo, ki je sedela ob cesti in gledala proti čredi zeber v daljavi, verjetno si je izbirala, katero bi najraje pojedla. Drugo levinjo pa smo videli v pozi, ko se je pripravljala na lov, saj je bila usmerjena proti čredi antilop. Žal je bilo v bližini preveč avtomobilov in hrupa, ki jo je zmotil pri koncentraciji in je misel na lov opustila, raje se je ulegla in se začela po mačje umivati. Prepričana pa sem, da bi z malo potrpljenja in na kakšnem manj obljudenem delu rezervata verjetno lahko videli levinjo pri lovu.

 

Izmed velikih pet živali (lev, leopard, slon, nosorog in bivol) sem zdaj v živo videla tudi bivola, tako da mi do popolne zbirke vseh pet manjka le še leopard. Tega so uspeli videti moji sopotniki, ki so sedeli na drugi strani avtomobila, kakor jaz, saj so videli leoparda, ki je skočil z drevesa, jaz pa žal nisem imela te sreče. Torej za leoparda bo treba še v kakšen safari, čeprav ga je menda težko videti, ker je bolj nočna žival.

Eno popoldne smo prispeli do našega prenočišča dovolj zgodaj, da smo imeli še čas pred večerjo oditi na sprehod v bližnjo vas. Moja prva reakcija ob misli, da bi šli peš v vas, je bila, da je prenevarno, saj sem po devetih mesecih življenja v Johannesburgu kar podzavestno prepričana, da se v Afriki ne hodi peš naokrog, ker je prenevarno. Potem pa sem se le spomnila, da sem potovala že marsikje po svetu in da doslej še nisem pomislila, da ne bi šla nekam peš. Na poti v vas so za nami tekli otroci in klicali »give me money«, v vasi so nas takoj našli prodajalci spominkov in nas oblegali toliko časa, da smo nekaj kupili, na poti nazaj pa smo se ustavili v gostilni, kjer je bilo po pričakovanju pivo trikrat ceneje, kakor potem zvečer v našem prenočišču.

Po obisku Tanzanije sem precej spremenila moje stališče do Afrike. Prej bi za potovanje vedno raje izbrala Azijo, zdaj pa sem ugotovila, da zna biti Afrika zelo zanimiva, prijazna in vsekakor vredna nadaljnjega raziskovanja.

Kilimanjaro

 

O vzponu na Kilimanjaro sem razmišljala že pred leti, pa potem nikoli ni bilo prave priložnosti, da bi šla. Zdaj, ko živimo v Afriki, je edino smiselno, da izkoristimo dopust na tem kontinentu in ko nas je sodelavec, ki je bil pred dvema letoma na Kilimanjaru, navdušil za ta podvig, je padla odločitev, da gremo. Pa smo šli v Tanzanijo, razen naše družine še sodelavki Olga iz Litve in Linda iz Latvije.

Na Kilimanjaru ob večini poti ni planinskih koč, zato je treba nositi hrano, vodo, šotore in vso ostalo opremo s seboj. Kar seveda pomeni, da je treba najeti nosače oziroma prepustiti vso organizacijo agenciji, ki se ukvarja s tem. Za nas pet turistov nam je agencija priskrbela deset nosačev in dva pomočnika, ki sta nam stregla hrano, postavljala šotore, nas zjutraj budila in nam prinesla kavo v šotor ter skrbela, da nam je bilo čim bolj udobno, kolikor je na taki gori brez vode in sanitarij sploh mogoče. V odpravi je bil še kuhar, ki nas je z velikim veseljem razvajal, nisem pričakovala, da nam bo na gori v skromnih okoliščinah recimo spekel pomfri, ocvrl pecivo, kuhal tople zajtrke, kosila in večerje s sadjem in zelenjavo. Potem smo imeli seveda tudi vodjo odprave in dva vodnika, ki so bili zadolženi za to, da so nas uspešno spravili na goro in nazaj dol.

Prvi dan se je pot vlekla skozi deževni gozd in čeprav je avgust mesec z najmanj padavinami v letu, nas je takoj ob odhodu spremljala ploha. Zdaj tudi vem, kaj to pomeni hodit skozi deževni gozd, saj tudi ko je nehalo deževati, je kapljalo z dreves, vse je bilo mokro in blatno, gozd pa preraščen z mahom. Prespali smo v kampu Umbwe cave, v šotorih in se čim bolj izogibali blatu, ki ga je bilo polno vsepovsod. Drugi dan se je pot nadaljevala skozi deževni gozd, a smo nekje sredi dneva prišli nad mejo oblakov, kjer se je končno zjasnilo in smo šele prvič zagledali goro, na katero gremo. Za vzpon smo izbrali najbolj strmo pot Umbwe, ta je tudi najmanj obljudena, tako da smo bili prva dva dni sami z našo odpravo na poti. Drugi večer smo prispeli v kamp Barranco na nadmorski višini okrog 4000 m, ki leži na stičišču treh poti in tam smo srečali še mnogo drugih turistov s svojimi nosači, tako da je bil kamp poln šotorov in v njih na stotine ljudi.

Tretji dan je bil namenjen aklimatizaciji, zato je bilo le nekaj ur hoje navzgor in spet nazaj dol, močno sem občutila pomanjkanje kisika zaradi višine, sicer pa kakih večjih težav ni bilo, razen tega, da je bilo vedno bolj mrzlo, ponoči je zmrzovalo in smo imeli zjutraj slano na šotoru. Prespali smo v kampu Karanga, na nadmorski višini okrog 4000 m. Četrti dan smo se povzpeli še kakih 600 m višje, v kamp Barafu, ponoči pa se je začel vzpon na vrh. Poskusili smo se čim bolj spočiti pred vzponom, a me je zaradi pomanjkljive aklimatizacije bolela glava in mi je bilo slabo in zato ni bilo preveč počitka.

 

Ob 11h zvečer smo odrinili proti vrhu, nas pet turistov in trije vodniki, razen naše skupine pa še številni drugi turisti s svojimi vodniki. Temperatura je bila pod ničlo, ko smo se vzpenjali, pa je postajalo vedno hladneje. Težko smo dihali zaradi višine in po skoraj štirih urah sopihanja v temi navzgor na nadmorski višini kakih 5300 m je sina premagala višinska bolezen, tako da ni več vedel, kje je in kam gre, zato sta se z možem obrnila nazaj in se v spremstvu vodnika vrnila v kamp. Olga, Linda in jaz pa smo se ob pomoči preostalih dveh vodnikov prebijale naprej.

V nadaljevanju je zvilo Olgo, bruhala je, a ji je bilo potem bolje in smo šli naprej. Naslednja je bila na vrsti Linda, ki je omedlela, na srečo jo je vodnik pravočasno ujel. Vsedli smo se na skale, popili nekaj požirkov vode in pojedli košček energetske ploščice, Linda se je ozavestila in smo odrinili naprej. Dalj časa počivati ni bilo mogoče, saj bi zaradi mraza verjetno pozebli. Bilo je zelo naporno, nisem se mogla odločiti, ali naj raje bruham, ali omedlim, razmišljala sem, da če omedlim, ne bom mogla naprej, nazaj pa je bilo tudi vprašljivo, ali bi me kdo nesel, za bruhanje pa mi tudi ni bilo preveč, čeprav mi je bilo slabo. Začelo me je zebsti v prste na nogah in me je zaskrbelo zaradi omrzlin, pa sem se spomnila, da je treba migati s prsti na nogah, da jih ogrejem. Skoncentrirala sem se na pomikanje naprej, počasi, najprej ena noga naprej, vdih in izdih, pomigati s prsti, potem druga noga naprej, vdih in izdih in tako dalje, ure in ure v temi in mrazu po serpentinah navzgor. Še dobro, da je bila tema, sicer če bi vnaprej videla, kako daleč je treba še prilesti, bi morda izgubila voljo. Voda, ki sem jo imela za pitje, je začela zmrzovati, zato sem prestavila pollitersko plastenko v notranji žep bunde. Najbolj sem si želela, da bi se zdanilo, a kar ni hotelo postati svetlo.

Šele ko smo se po sedmih urah hoje končno privlekli na greben, na točko imenovano Stella Point na nadmorski višini okrog 5700 m, se je začelo nekoliko svetlikati na obzorju. Imeli pa smo še dobre pol ure in 100 višinskih metrov poti po grebenu do vrha. Poskusila sem ugasniti naglavno svetilko, ki sem jo imela prižgano vso pot, a skozi rokavico nisem občutila gumba, zato sem snela rokavico in jo ugasnila, bilo pa je tako mrzlo, da sem potem še nekaj časa ogrevala roko. Na vrhu smo se na hitro fotografirali, potem pa se obrnili nazaj, saj zaradi vetra in mraza ni bilo možno posedanje in občudovanje razgleda. Na grebenu je sicer sneg, a ga ni prav veliko, večji del poti je kopen. To, kar se iz daljave vidi kot sneg na Kilimanjaru, je v resnici sosednji ledenik.

 

Na poti nazaj do kampa nas je vodnik peljal dol po melišču in tako smo celotno pot, za katero smo navzgor porabili skoraj 8 ur, nazaj grede opravili v manj kakor 2 urah. Za kratek čas smo se spočili in na hitro pomalicali, kuhar nas je namreč pričakal s toplo juho, potem pa takoj odrinili nižje navzdol, v kamp Mweka na nadmorski višini okrog 3000 m. Tam sem se prvič po nekaj dneh pošteno naspala. Naslednji dan smo se spustili v nižino, spet skozi deževni gozd in blato, a nič hudega, saj nas je na koncu poti čakal hotel s tušem in vročo vodo in vrnitev v civilizacijo.

Tako torej, uspel mi je vzpon na Kilimanjaro. Saj sem zadovoljna, da sem prilezla na vrh, a če bi me zdaj kdo vprašal, ali se je splačalo in ali bi šla še enkrat, bi rekla odločno ne, zdelo se mi je mnogo preveč napora za premajhno zadovoljstvo, saj na vrhu nisem utegnila resnično uživati ob dosežku, ampak sem si le želela, da bi se vse skupaj čim prej končalo. Morda bi bilo drugače, če bi si vzeli več dni za aklimatizacijo, tako da me vsaj ne bi mučil glavobol in slabost med vzponom na vrh. Doživetje pa je bilo vendarle nepozabno, zlasti ker so vodniki in ostali člani odprave odlično skrbeli za nas.

Po gorskem podvigu se prileže nekoliko počitka, zato smo preostanek dopusta preživeli po safarijih, o tem več prihodnjič. In da ne pozabim poročati, kakšno je pivo v Tanzaniji, z eno besedo: zanič.

Levji kralj

Tokrat smo se namesto v safari odpravili gledat kralja živali v gledališče. Ogledali smo si gledališko različico slavne risanke Levji kralj (www.lionkingsa.co.za), ki smo jo pred leti z otroci nekajkrat videli v kinu in znamo vse pesmi na pamet. Predstava je bila vrhunska, kostumi prava paša za oči, prav tako scenografija, igralci odlični, vse skupaj je še popestrilo nekaj besedila v zulujščini, kar je dalo predstavi resničen afriški pridih.

Gledališče se nahaja v zabaviščnem kompleksu Montecasino, katerega osrednji del je igralnica, v kateri pravzaprav še nisem bila. Razen tega so tam številne restavracije s ponudbo hrane iz večine delov sveta, trgovine, otroška zabavišča, multikino, odprt pa je 24 ur na dan, vsak dan. Kompleks je oddaljen le nekaj kilometrov od našega stanovanja, zato smo tam redni gostje, največkrat na večerji. Med restavracijami je še največ italijanskih, pri čemer je treba vedeti, da si tu italijansko hrano tolmači vsak po svoje, recimo doživeli smo pice iz krhkega testa, pa vsakemu rumenemu bolj gumijastemu siru pravijo mozzarella. Na jedilnikih se marsikje pojavlja grška solata, a je bila doslej še prav vsaka, ki sem jo naročila, drugačna, saj je tu definicija grške solate bolj ohlapna. V mnogih jedeh uporabljajo avokado, najdemo ga recimo na pici, v sendviču, ali v solati. V večini restavracij se dobi morska hrana, ki mnogokrat vključuje tudi suši. Potem so na izbiro še razne azijske in bližnjevzhodne restavracije, tako da je včasih kar težko se odločiti, kaj bi večerjali.

Postrežba v restavracijah je včasih kar zabavna. Večinoma imajo zaposlenih precej ljudi, od šefa strežbe, ki na vratih sprejema goste in jih pospremi do mize, do velikega števila natakarjev, strežnikov in kuhinjskega osebja. Natakarji so naučeni, da morajo kar naprej obletavati goste in sproti odnašati z mize vse, kar ni nujno potrebno pri jedi. Tako se zgodi, da tik preden do konca pojem, ko imam še zadnji grižljaj v ustih in preden odložim vilice, je natakar že pri meni in mi odnese krožnik. Da bi bil čim bolj učinkovit, najraje pobere še kozarec in papirnati prtiček, tako da si lahko potem usta obrišem v rokav in popijem, kar je še ostalo, iz steklenice.

V splošnem so natakarji sicer prijazni, a precej nerodni. Že večkrat smo doživeli, da je natakarica polila prineseno pijačo ali prevrnila kozarec. Najbolj zabavno je bilo enkrat, ko je natakarica prinesla pivo v steklenicah, potem pa se je tako mučila z odpiranjem zamaškov, da smo se je usmilili in jo prosili za odpirač, pa smo si steklenice sami odprli. Najraje naročim pivo Windhoek, nanj sem se navadila takoj na začetku, ko smo prišli sem, med tem sem sicer poskusila tudi druga lokalna piva, a je ostalo pri tej izbiri. Včasih, za spremembo, naročim Heineken. Pa ima nekako čuden okus, drugačen od tistega, ki sem ga navajena. Ja, saj ga delajo v isti pivovarni, kakor Windhoek in enkrat sem primerjala oba okusa in sem ugotovila, da se ne razlikujeta prav dosti, tudi v ceni ne. Verjetno gre pač za afriško dojemanje kontrole kakovosti in v steklenice z napisom Heineken nalijejo, kar naredijo, pa če ima okus po Heinekenu, ali pa tudi ne. Me prav zanima, ali bodo pri Heinekenu ukrepali podobno, kakor so to naredili pri Amstelu, namreč pred nedavnim so tukajšnji pivovarni SAB Miller odvzeli licenco za Amstel, potem je bila nekaj časa kriza, ker se to pivo ni dobilo, zdaj pa ga do nadaljnjega uvažajo iz Evrope.

Naslednji teden odhajam na že težko pričakovani dopust, poskusit, kakšno pivo imajo v Tanzaniji. Z blogom nadaljujem proti koncu avgusta.

Okolje

Prejšnji teden so v službi delili brezplačne varčne žarnice z namenom, da bi nas vzpodbudili k razmišljanju o varčevanju z energijo. Pogosto berem in slišim o takih in podobnih pobudah na temo varčevanja z energijo in varovanja okolja, nenazadnje je pravica do neškodljivega okolja zagotovljena tudi v južnoafriški ustavi. A tako kakor na drugih področjih imam tudi tu vtis, da se veliko govori, naredi pa bolj malo. Še največ je narejenega pri ohranjanju živali in rastlin, saj so s številnimi naravnimi rezervati poskrbeli, da se ne uničujejo rastlinske in živalske vrste. Kljub temu je tudi na tem področju prisoten kriminal, ki se kaže zlasti v nedovoljenem lovu na divje živali in tihotapljenju zaščitenih naravnih bogastev na tuje trge, recimo pred kratkim so na mednarodnem letališču prijeli dva potnika, ki sta imela v prtljagi nosorogove rogove, pogost prepovedan tovor pa so še slonovina, korale in školjke abalone.

Veliko se piše o recikliranju odpadkov in o vračljivi embalaži, vendar doslej še nisem uspela ugotoviti, kam bi naj odnesla prazne steklenice od piva ali kam bi lahko dala papir, plastiko in pločevinke v recikliranje. V trgovinah oglašujejo, naj kupci prinesejo lastne vrečke za nakupljene stvari, a kadar pridem na blagajno, mi skoraj vedno vsilijo nove vrečke, ki jih najraje napolnijo le do polovice in s tem porabijo še več vrečk, kakor bi bilo nujno potrebno. Da sploh ne omenjam embalaže, v katero so zapakirane stvari, ki jih kupujem, vse je v plastiki, tudi v več slojih. Saj je lepo, da sta sadje in zelenjava tako lepo zapakirana, v plastiki se sadeži ne obtolčejo ali zgnijejo, pa vendar moram potem vsak dan prazniti koš za smeti, ki je vedno poln razne embalaže.

Pri varčevanju z energetskimi viri so kar iznajdljivi, saj radi varčujejo tako, da izklopijo elektriko, včasih v posameznih okoliših, zgodilo pa se je tudi že, da so ob preobremenitvah elektroenergetskega sistema enostavno izklopili semaforje (v triinpolmilijonskem mestu, kjer se praktično vsak prebivalec vozi s svojim avtomobilom!). Obstaja pa še en vzrok, zakaj včasih izpade elektrika. Namreč, tu je razširjena praksa kraje kablov, tistih, po katerih gre elektrika, telefon ali kabelska televizija. Najprej se mi je zdelo nenavadno, ko sem videla reklame na televiziji, kjer pozivajo ljudi, naj ne kradejo kablov, ker s tem lahko ogrožajo življenja (prizor telefoniranja na urgenci), pa plakate s telefonsko številko, kamor se lahko anonimno pokliče, če kdo vidi koga, ki krade kable. Končno sem na poročilih slišala razlago, zakaj je kraja kablov donosni posel, namreč menda obstajajo neka sumljiva podjetja, ki na svetovnih trgih prodajajo baker iz teh kablov.

Opazila sem, da je v okolici Johannesburga nekaj jedrskih elektrarn, menda imajo v Južnoafriški republiki lasten uran, a tako kakor drugje po svetu, domačini nasprotujejo graditvi novih jedrskih elektrarn, tako da jedrska energija predstavlja le 3% delež energetskih virov. Nenavadno se mi zdi tudi, da kljub temu, da je tu praktično vsak dan sonce, ne izkoriščajo sončne energije. V okolici Johannesburga sem zasledila nekaj sončnih kolektorjev le na prometni signalizaciji, pa neka šola v revnem predelu mesta ima sončne kolektorje, ki jih je sponzorirala lokalna banka. Škoda, da sonca ne izkoriščajo bolj množično, ker tudi pozimi je čez dan sonce tako prijetno toplo, da bi verjetno zadostoval že črn sod na strehi, pa bi lahko imeli dovolj tople vode za tuširanje.

Izgubljeni ključ

Tokrat še ena resnična zgodba iz našega afriškega življenja. Zgodila se je že pred časom, a sem jo prihranila za objavo takrat, ko ne bom imela nič bolj pametnega za napisat. Zdaj, ko je še vedno zima, mi po glavi roji edino to, kako je mrzlo in kdaj bo že konec teh muk. Zato raje zgodba.

Ampak najprej uvod. O razširjenosti kriminala sem že pisala. Pa ne gre le za kriminal, ki se dogaja zunaj, na ulicah in na cestah. Praviloma v tem delu sveta vsakemu domačinu vsaj enkrat v življenju oropajo stanovanje. Tako temeljito, da ne odnesejo le denarja in elektronike, ampak stanovanje izpraznijo, saj vzamejo vse, kar ni pritrjeno, tudi pohištvo, posodo in obleke. Vsaka stvar namreč prav pride, večinoma ukradeno potem prodajajo v trgovinah z rabljenimi stvarmi. V poročilih sem videla, da je policija razkrinkala eno tako roparsko združenje in jim zaprla trgovino z »rabljenim« pohištvom. Sodelavka v službi pa mi je povedala, da so ji pred leti do golega oropali stanovanje, in to se ji je zgodilo ravno kakšen dan po tistem, ko je zjutraj stala pred omaro in tako po žensko razmišljala, kaj naj obleče in vzdihovala, saj nimam nič za obleči. No, naslednji dan so se ji misli udejanile, saj je prišla domov in je bilo stanovanje popolnoma izpraznjeno.

Zdaj pa k zgodbi. En petek popoldne sta šla mož Marko in sin Matej na tek. Čeprav sem bila doma (kar se je kasneje izkazalo za srečno okoliščino, da sta se lahko sploh vrnila domov), sta vzela s seboj ključ od stanovanja. Njun tek običajno gre tako, da nekaj časa tečeta skupaj, potem pa gre Marko naprej in Matej nazaj. In na tej kritični točki sta izvedla predajo ključa. Kako natanko je ta predaja potekala, se ne ve, ker se pričanja očividcev razlikujejo. Marko pravi, da je vrgel ključ Mateju, ta pa ga je potem vrgel v zrak. Matej pravi, da mu je oče vrgel ključ tako visoko, da ga ni mogel ujeti. Kakorkoli že, rezultat je bil ta, da je ključ padel čez ograjo ene izmed hiš.

Treba je vedeti, da so tu ograje visoke vsaj dva metra, na vrhu pa je še dodatno napeljan kake pol metra visok električni pastir. Kar je zelo učinkovito proti vlomilcem, seveda. In to pomeni, da plezanje čez ograjo po izgubljeni ključ vsekakor odpade. Da je bila nesreča še večja, je bil ključ tisti originalni, ki smo ga dobili ob vselitvi v stanovanje, na njem je bil obesek z naslovom in številko stanovanja. Če bi ga kdorkoli našel, bi se lahko takoj odpravil k nam domov in nam odnesel vse, kar ni pritrjeno, pa še truditi se mu ne bi bilo treba z vlamljanjem!

Kaj torej zdaj? Šli smo zvonit k vhodu tiste hiše, a ni bilo niti v petek, niti v soboto, niti v nedeljo nikogar doma. Poštnih nabiralnikov tu nimajo, saj poštarji ne hodijo po varovanih naseljih (za prejem pošte imajo domačini odprte poštne predale na pošti), zato nismo mogli pustiti listka, naj nas stanovalci tiste hiše recimo pokličejo po telefonu. Opazila pa sem, da je okoli hiše lepo urejen vrt, s posajenimi rožami, ki so izgledale, kakor da jih nekdo redno zaliva. Torej je bilo pričakovati, da se bo slej ko prej pojavil vrtnar, ki bo najverjetneje našel ključ in potem bo po nas. Smo že razmišljali, da moramo dat zamenjat ključavnico na stanovanju.

V ponedeljek popoldne pa se mi je vendarle nasmehnila sreča. Ko sem se z avtom peljala proti domu, sem slučajno zagledala hišno pomočnico, ki je ravno odhajala iz tiste hiše. Sem na hitro zaustavila avto in jo nagovorila, sicer je pisano gledala, ker ji ni bilo najbolj jasno, kaj bi naj delal naš ključ na vrtu tiste hiše, a je šla vseeno pogledat in seveda ga je našla, za kar sem ji dala nekaj napitnine. Tako se je vse skupaj srečno končalo. Zdaj, ko pogledam nazaj, se mi zdi zabavno, a tistih nekaj dni, dokler nismo imeli ključa v rokah, smo preživeli v kar neprijetnem strahu.

Sneg

Ja, tako je, tudi v Johannesburgu je zapadel sneg, kar tu menda ni najbolj običajno. Sodelavci v službi so bili navdušeni, tisti mlajši sploh ne pomnijo, kdaj je nazadnje snežilo v mestu, starejši pa so staknili glave in se zedinili, da je bilo toliko snega nazadnje pred 26 leti. Seveda za sneg krivijo nas, svetovalce iz Litve, Latvije in Slovenije, češ da smo ga mi prinesli s seboj. Pa smo jim pojasnili, da teh ubogih nekaj centimetrov snega ni nič, omembe vredno snega je takrat, kadar potrebuješ lopato, da se zjutraj izkoplješ ven iz hiše.

Zgornjo fotografijo je posnela sodelavka, saj so se pri njih doma tako razveselili snega, da so se ob dveh ponoči spravili ven kepat in fotografirat, zbudili pa so jih sosedje, ki so že pred njimi rajali na ulici. Temperature so bile ponoči seveda pod ničlo, podnevi pa se je ogrelo le do 8 stopinj, tako da se je sneg obdržal celo dopoldne. Otroci so delali snežene može, saj so bili doma, ker so se začele tritedenske zimske šolske počitnice. Sicer že pred tem tri tedne ni bilo pouka zaradi stavke javnih uslužbencev. Takoj, ko so se začele počitnice, pa so se učitelji odločili, da ne bodo več sodelovali v stavki in tako zdaj uradno spet delajo. Kakšno naključje, da so ravno počitnice, seveda, kdo pa bi vendar hotel stavkati, kadar so počitnice.

V zgornji hiši smo bili enkrat na obisku, ko nas je sodelavka povabila na piknik (takrat ni bilo snega). Nekajkrat smo bili tudi že pri drugih sodelavcih doma, tako da sem si približno ustvarila vtis o tem, kako živijo domačini. Vsi po vrsti imajo hiše, pritlične, prostorne, z večjim številom sob, zunaj z obveznim bazenom, vrtom in večjim urejenim prostorom za piknike ob žaru. Radi imajo domače živali, recimo pse, mačke, ptiče, pa tudi ribe v ribniku. Pravijo, da so cene nepremičnin sprejemljive, tako da si mlada družina lahko brez večjih težav kupi hišo s pomočjo hipotekarnega kredita.

Okrog hiše imajo visoko ograjo, električniga pastirja, alarm, najeto varovanje naselja. Nič čudnega torej, da domačini večinoma živijo za vikende, ko se obvezno kam odpravijo na izlet, če nič drugega, pač nekam na piknik s sorodniki in prijatelji. Ti pikniki običajno izgledajo tako, da trajajo po celo popoldne, gostitelj pripravi meso in priloge (recimo razne solate, ki jih najraje kar kupijo v trgovini že pripravljene), prav tako kupijo papirnate krožnike in plastičen pribor, gostje pa večinoma sami prinesejo pijačo in sladice. Praktično in učinkovito, tako se gostiteljem ni treba preveč ukvarjat s pripravo ali pospravljanjem in se lahko tak piknik organizira kadarkoli.

Za vzdrževanje hiše, opravljanje gospodinjskih del in čuvanje otrok imajo zaposleno hišno pomočnico, vsaj enkrat tedensko pa jim pride kosit in urejat okolico tudi vrtnar. Ker imajo hišne pomočnice, se ženskam ni treba ukvarjati z gospodinjskimi zadevami, kar pomeni tudi, da marsikatera ne zna kuhat. V zvezi s tem sem imela zanimive pogovore s sodelavkami, recimo ena je za rojstni dan v službo prinesla mlečno pito, značilno afrikanersko sladico. Ko sem jo vprašala za recept, je začudeno pogledala, kakšen recept, saj pecivo vedno kupi v trgovini, še nikoli ji ni prišlo na misel, da bi kaj sama spekla. Drugo sodelavko sem srečala v kuhinji, ko si je v mikrovalovni pečici pogrevala od doma prinešeno jed za malico. Vprašala sem jo, kaj ima za jest, pa ni vedela, pač nekaj, kar je skuhala in ji zapakirala hišna pomočnica.

Zima

Vem, da sem že pisala o jeseni in o tem, kako se je vreme ohladilo, kurjave pa tu ne poznajo. Ampak kar je preveč, je pač preveč. Ne le, da nimajo kurjave v jeseni, kadar se ohladi do kakih 10 stopinj ponoči, ampak tudi nimajo kurjave pozimi, ko se ohladi pod ničlo! Tako se zgodi, da imamo zjutraj led na avtu, v stanovanju pa drgetamo od mraza. Sicer imamo zdaj doma že tri električne pečke, eno v dnevni sobi in po eno v vsaki od spalnic, a v stanovanju, ki je brez izolacije, enoslojnih oknih, ki skoraj nič ne tesnijo, je tudi prižgan električni radiator praktično neuporaben, saj pride več mrzlega zraka v stanovanje, kakor ga uspe ta segreti.

Menda je zaradi mraza umrlo že več deset ljudi, saj je v hribih še mnogo hladneje, kakor v mestu. Po radiu sem slišala, da zbirajo tople obleke in odeje za tiste, ki jih zebe. Sem se hotela kar prijaviti, naj zberejo še kaj zame, saj mene tudi zebe. Res pa je, da so dnevi večinoma kar znosni, razen posameznih resnično hladnih dni, ko se ne segreje nad kakih 11 stopinj, je vsak dan sonce, temperatura pa gre do 17 ali celo do 20 stopinj. Precej se pozna, da živimo na nadmorski višini nad 1600 metrov, saj se zelo hitro ohladi takoj, ko sonce zaide. To pa je zdaj, ko je zima, kar zgodaj. Zato pa imamo več časa za opazovanje lune. Opazila sem zanimivost, da je na južni polobli luna zrcalna, kakor na severni, torej kadar je v obliki črke C, se debeli, kadar pa je v obliki črke D, se zmanjšuje (ravno obratno, kakor so nas učili na severni polobli, namreč da D pomeni debeli, C pa crkuje).

Težko se sprijaznim, da je v Afriki lahko taka zima, saj glede na to, da v stanovanju nimamo centralne kurjave, resnično nisem pričakovala takega mraza. Vendar ni povsod tako mrzlo, topleje je na obali, recimo v Durbanu. V službi sem med kosilom naletela na skupino sodelavk iz Durbana, ki so bile pri nas na izobraževanju, in so drgetale od mraza, pa so videle mene (ki sem tudi drgetala) in so me imele za domačinko, zato so me zasliševale, kako vendar v Johannesburgu vzdržimo tak mraz. Ja, to se tudi jaz sprašujem, mnogo raje bi bila zdaj v Sloveniji, tudi pri minus 20, če bi vedela, da vsaj ko stopim v nek prostor, je toplo.

Moja dnevna rutina v zimskem času izgleda tako, da iz tople postelje (ko smo se vselili v naše stanovanje, mi ni bilo jasno, zakaj so bile zgornje police omar polne rezervnih odej, zdaj te odeje niso več na policah!) na hitro oddrvim v ledeno mrzlo kopalnico in takoj spustim vročo vodo iz tuša, da se vsaj kopalnica za silo segreje in se lahko uredim za službo. Potem čim hitreje v avto, kjer prvih pet minut zmrzujem, dokler ne začne delovati gretje. V službi je prva pot v kuhinjo na vroč čaj, potem pa se počasi že pokaže sonce in takoj postane bolj znosno. Ko se vrnem domov iz službe, je že tema, kar pomeni, da je spet mrzlo, zato se včasih spravim kuhat, kjer se ogrejem za štedilnikom, ali pa v odejo zavita na kavču gledam televizijo ali berem. Kadar gremo v restavracijo na večerjo, vedno vzamem bundo, ker nikoli ne vem, ali bodo pustili odprta vrata in bo mrzlo. Še sreča, da se od danes dalje dnevi daljšajo, in da sem prestala že polovico najhujšega. Zima je še toliko težja zato, ker v vsem tem času ni prav nobenega praznika in nič drugega posebnega, kar bi razbilo mrzlo in mračno monotonijo.

Da mi le ni tako hudo, moram priznati, da sem šla ta vikend na pohod v rezervat Suikerbosrand, bilo pa je prijetno toplo, tako da sem malicala na soncu v kratkih rokavih. Razgled je bil čudovit, saj je bil travnik – kljub temu, da je zima, sušno obdobje in je vse posušeno rjavo – poln rdečih cvetov. Zdaj je namreč ravno čas, v katerem začenjajo cveteti aloe.

Jeziki

V Južnoafriški republiki je 11 uradnih jezikov. Čeprav se lahko povsod sporazumevamo v angleščini, se vsi ostali jeziki tudi kar pogosto uporabljajo. Praktično vsi domačini razen angleščine govorijo ali vsaj razumejo Afrikaans, saj ga kot tuj jezik ponujajo vse šole, kolikor slišim, pa ga številne družine govorijo doma kot njihov materin jezik. V nekaterih okoljih, kjer je večja gostota afrikanskega prebivalstva, imajo pouk v šolah v njihovem jeziku, tam je potem angleščina obvezen tuj jezik. Prebrala pa sem, da tudi na nekaterih univerzah predavanja potekajo v afrikanščini. Opažam, da se afrikansko prebivalstvo zelo trudi za ohranitev njihovega jezika, saj imajo svoje časopise, knjige, pa tudi nekatere televizijske nadaljevanke, ki jih po televiziji predvajajo z angleškimi podnapisi.

Zgodi se, da me včasih na kakem javnem mestu kdo ogovori v afrikanščini, saj je tu samoumevno, da jo vsi razumejo, jaz pa čudno gledam, ker nič ne razumem, oni pa še bolj čudno, od kod sem se vendar vzela, da jih ne razumem. Posamezne besede iz afrikanščine pa so našle mesto tudi v vsakodnevnem pogovornem jeziku v angleščini, na primer večkrat slišim, da je nekaj »lekker«, kar pomeni, da je dobro ali v redu. Uveljavljena je fraza »just now«, ki bi dobesedno lahko pomenila, da bo nekdo nekaj naredil zdaj takoj, v resnici pa gre za prevod iz afrikanščine, ki še najbolj spominja na nekaj takega kot »sčasoma«, torej da bo nekdo nekaj naredil pač enkrat, ko bo imel čas, nikakor pa ne takoj. Zdaj že vem, da če mi nekdo obljubi, da bo prišel »just now«, lahko kar pozabim, da se bo to zgodilo kmalu.

V regijah, kjer je večja gostota črnskega prebivalstva, imajo pouk v šolah v katerem izmed njihovih domačih jezikov, najpogostejša med njimi sta Zulu in Xhosa. Slednji je dobro prepoznaven, saj vsebuje zvoke, ki jih naredijo z različnimi kliki z jezikom. V okolici Johannesburga je pogost jezik še Sotho, ki ga sicer največ govorijo tudi v državi Lesoto, potem pa so še drugi, nekoliko manj razširjeni jeziki, Ndebele, Tswane, Swati, Venda, Tsonga, Pedi. Tudi kakšna beseda iz črnskih jezikov se znajde v vsakodnevnem pogovornem jeziku, recimo zulujska beseda »yebo«, ki pomeni »ja«.

Televizijski dnevnik je na sporedu na nacionalni televiziji v vseh 11 uradnih jezikih in sicer se ob večerih nekje med 18. in 20. uro zvrstijo polurne oddaje v vsakem izmed jezikov na treh različnih televizijskih kanalih. Zadnjič pa sem tudi opazila, ko so prenašali neko rugby tekmo, da sta bila dva komentatorja, eden je komentiral v angleščini, drug pa v afrikanščini in sta se med seboj pogovarjala, vsak v svojem jeziku. Kadar kupim kakšno stvar, ki ima priložena navodila, so ta mnogokrat v več različnih jezikih. Prav tako je na bankomatu vedno prva opcija izbira jezika, različne banke sicer ponujajo različno izbiro jezikov, nekatere le angleščino in afrikanščino, nekatere pa imajo tudi po 8 različnih jezikovnih različic. Tudi zavarovalnica, v kateri delam, zahteva, da programska oprema ponuja večjezičnost, saj dokumente vedno izpisujejo v katerem izmed uradnih jezikov, ki ga izbere komitent.

V službi okrog sebe razen angleščine pogosto slišim sodelavce, ki se pogovarjajo v afrikanščini ali v katerem izmed črnskih jezikov, razen tega sodelujem s skupino svetovalcev iz Litve in Latvije, ki se med seboj sporazumevajo v ruščini, tako da imam okoli sebe vedno polna ušesa raznih tujih jezikov.